Apokalipsa

Janez Janša je napovedal, da bo »Slovenija najkasneje v začetku prihodnjega leta padla iz finančnih trgov«

Zmaga na kongresu SDS v Celju: 99 % za Janeza Janšo

Zmaga na kongresu SDS v Celju: 99 % za Janeza Janšo
© Borut Krajnc

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je apokalipsa grozljivo veličasten opis konca sveta, temna vizija. To je hkrati tudi zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta. Slovenski »apostol Janez« je svojo zadnjo (katero že po vrsti?) apokalipso, tokrat v šoferski različici, nedavno razglasil v Bovcu. Vendar ima naša lokalna napoved apokalipse nekaj posebnosti, ki se razlikujejo od bibličnih razlag. Da bo v skladu z božjim načrtom vladavina sedanjega zla le začasna, sicer ostaja tudi v slovenski zgodbi. Pomembna razlika pa je v tem, da bo apostol, ki je apokalipso napovedal, hkrati tudi Odrešenik.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Zmaga na kongresu SDS v Celju: 99 % za Janeza Janšo

Zmaga na kongresu SDS v Celju: 99 % za Janeza Janšo
© Borut Krajnc

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je apokalipsa grozljivo veličasten opis konca sveta, temna vizija. To je hkrati tudi zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta. Slovenski »apostol Janez« je svojo zadnjo (katero že po vrsti?) apokalipso, tokrat v šoferski različici, nedavno razglasil v Bovcu. Vendar ima naša lokalna napoved apokalipse nekaj posebnosti, ki se razlikujejo od bibličnih razlag. Da bo v skladu z božjim načrtom vladavina sedanjega zla le začasna, sicer ostaja tudi v slovenski zgodbi. Pomembna razlika pa je v tem, da bo apostol, ki je apokalipso napovedal, hkrati tudi Odrešenik.

Mimogrede je treba tudi omeniti, na kakšni prireditvi je Janša svojo napoved izrekel. Šlo je za spominski gorniški tabor Henrika Tume, ki je verjetno relikt še iz časov, ko se je SDS zlagano razglašala za socialdemokratsko stranko. Janša in Tuma sta popolno politično nasprotje. Razen zahajanja v hribe nimata absolutno nič skupnega. Tuma je bil v resnici socialdemokrat (socialist), človek širokih nazorov, svetovljan, ki je tekoče govoril več jezikov, humanist in prepričan pacifist. Seveda pa ni prvič, da sta Janša in SDS zlorabila kakšno zgodovinsko osebnost za svoje interese.

Janševo strašenje s trojko (katero že po vrsti?) je podobno strašenju otrok z bavbavom. Točno tako – kot bavbav – so trojko sicer opisali tudi njegovi in drugi poslanci. Kot nekaj, česar ne poznajo, vedo pa, da bo prišlo in Slovence (otroke) odneslo, če ne bodo pridni in ne bodo ubogali, kar jim je ukazano.

Slovenija ni v rožnati situaciji. Ima nesposobno politično elito, ki ne zna najti izhoda iz krize. Zato je verjetno, da bo še nekaj časa slabo ali še slabše, kot je. Če se ne bodo stvari sčasoma uredile same po sebi, brez tega ali kljub temu, kar počne politična elita. Ali če v bližnji prihodnosti ne bo pomembnih političnih sprememb, kar pa je malo verjetno. Sedanja oblast počne isto, kot je počel Janša, z nekaj kozmetike uresničuje njegovo politiko, le da brez njega. Pol koalicije pa je tako ali tako iste. V vsebinskem smislu bi torej Janševo bovško napoved apokalipse lahko celo vzeli kot samokritiko. V resnici gre v njegovem razodetju za »wishful-thinking«, ali kot bi bolj neposredno rekli na Balkanu, »što se babi htilo, to se babi snilo«. V tem primeru v stilu, čim slabše za državo, tem bolje zame. Koncept, po katerem bi t. i. trojka dirigirala slovensko politiko, izvajala pa bi jo vlada, v kateri bi bil Janša ali jo celo vodil, bi bila Odrešitev. A za njega in ne za državo. Okrepila bi njegov omajani odnos do EU, tudi do sorodnih desničarskih strank, ki kljub vsem ideološkim podobnostim in pritiskom iz SDS ne morejo kar spregledati procesov proti korupciji v treh državah, pa tudi ne poročila protikorupcijske komisije v Sloveniji. Ne nazadnje Angelo Merkel čakajo volitve in tudi z nekritično podporo Sanaderju se je že opekla. Najbrž si ne želi, da bi Janševe korupcijske afere postale predvolilna – pa čeprav obrobna – tema nemških volitev. In jasno, vrnitev na politično funkcijo v izvršni oblasti bi okrepila Janšev položaj v odnosu do sodstva, ki je že sicer pod političnimi pritiski.

Zakaj sploh namenjati pozornost še eni medijsko napihnjeni prognozi? In zakaj naj bi to počel zgodovinar? Ker gre (tudi) za zgodovinski problem. O Janši so njegovi mediji in njemu naklonjeni uredniki in novinarji v javnih medijih skozi dvajsetletno obdobje ustvarili mit, da ima strateške sposobnosti. Ta mit izvira iz obdobja osamosvojitve, čeprav je dovolj strokovne literature in pričevanj, ki kažejo drugače. Hkrati je bila to dovolj spretna piarovska poteza, ki je njegovo ozko socialistično obramboslovno izobrazbo spremenila celo v nekakšno prednost. Janša je gotovo imel nekaj dobrih strateških premislekov. A vsaj toliko tudi slabih. Če govorimo o interesu države, seveda. Jugoslovansko ljudsko armado je pred osamosvojitvijo označeval za »papirnatega tigra«. Šele po pogajanjih na Brionih (bil je nasprotnik podpisa Brionske deklaracije) je na razširjeni seji predsedstva na pritisk Franceta Bučarja priznal, da novega napada, takrat že srbizirane armade, slovenske obrambne sile ne bi mogle zdržati. Katastrofo za Ljubljano in Slovenijo bi pomenila uresničitev ukaza za splošni napad na vojašnice JLA, ki so ga na srečo pristojni poveljniki zavrnili. Tu je še »bonapartizem«, kot je to označil Bučar: poskusi prevlade vojaških organov nad civilnimi, tako na republiški kot pokrajinski in občinski ravni, kjer so župani po najboljših močeh skušali umirjati spopade ali preprečiti, da bi do njih prišlo. Pa sestrelitev neoboroženega helikopterja s pilotom Antonom Mrlakom, sicer sodelavcem TO, v propagandistične namene. Da ne govorimo o prodaji orožja (no, z osebnega stališča ji najbrž lahko priznamo »strateškost«, še posebej, ker mu je uspelo, da nikoli ni doživela epiloga na sodišču).

Koncept, po katerem bi t. i. trojka dirigirala slovensko politiko, izvajala pa bi jo vlada, v kateri bi bil Janša ali jo celo vodil, bi bila Odrešitev. A za njega in ne za državo.

Tudi politično je bil Janša mnogokrat slab prognostik: leta 1992 je napačno izračunal, da mu bo »osamosvojitveni kapital« prinesel veliko politično moč, pa je SDSS komajda prišla v parlament z ostanki glasov. Napačno je ocenil, da ga zaradi afere Depala vas dr. Janez Drnovšek ne bo upal odstaviti (res pa je Drnovšek precej omahoval in tudi sicer toleriral Janševa nedemokratična dejanja zaradi političnih kalkulacij). Ali da bodo odstavitev preprečili s strani nacionalke medijsko podprti privrženci, ki so demonstrirali pred parlamentom. Prav tako zgrešena je bila njegova ocena razmer na volitvah leta 2004. Da ne govorimo o njegovih »50 plus« na volitvah 2011. Plesanje kola po porazu in njegov obraz ob tem sta že davno del slovenske politične antologije. In kar je glede na zadnjo bovško napoved apokalipse morda najbolj pomembno: kot predsednik vlade med letoma 2004–2008 ni bil zmožen zaznati nastajajoče krize, Slovenije nanjo ni pripravil. Še več: opozorila je zavračal in se jim posmehoval. Kot predsednik kratkotrajne koalicije, ki je nastala z izigravanjem volilnih izidov zadnjih volitev, pa je krizo zlorabljal za ideološke obračune in poskuse lustracij, kar je na ulice pripeljalo tisoče ljudi.

Zgodovinsko gledano je Janez Janša naredil toliko napačnih prognoz, da v nobeni politično stabilni, demokratični državi ne bi imel možnosti obstoja v politiki niti na lokalni ravni. Tudi če pustimo ob strani poročilo protikorupcijske komisije in obsodbo zaradi korupcije na prvi stopnji.

Ikonografija na shodu SDS v Bovcu

Ikonografija na shodu SDS v Bovcu
© Maj Pavček

Zakaj torej še je v politiki, jo celo pomembno usmerja in igra »apostola Janeza«?

En razlog je dovolj veliko število podpornikov, ki nanj v resnici gledajo z biblijsko- mističnimi očmi (tu je zlasti presenetljivo, da so med njimi tudi visoko izobraženi ljudje iz akademskih krogov). Drugi razlog je v načinu delovanja stranke, ki jo vodi. Gre za kombinacijo partijskega načina delovanja iz prejšnjega sistema (metode iz časa pred reformnimi procesi v osemdesetih letih) in propagandističnih metod, ki jih širijo ameriški republikanci. Te temeljijo na stalnem ponavljanju popreproščenih »resnic«, ki so v resnici izmišljene, zlagane ali vsaj polresnične; na diskreditaciji nasprotnikov; na kvazimoralnih vrednotah, ki se jih tisti, ki jih pridigajo sami, niti približno ne držijo, in na podobnih načelih. Hkrati pa na ustvarjanju širokega kroga ljudi, ki iz koristoljubja ali eksistenčne stiske postanejo odvisni od Vodje, stranke in ustvarjene mreže. Tretji razlog je v Janševih karakternih lastnostih. Predvsem v fanatični vztrajnosti. In v tem, kar je v letošnjih Mladininih Intervjujih opredelil dr. Dušan Keber: »Res je, da Janša v svojih javnih nastopih kaže znake preganjavice, vendar mislim, da sam pri sebi ločuje resnice od domišljij. Kar ga dela kratkoročno uspešnega, je to, da se v svojem boju za oblast ne ustavi pred nobenim še tako zavržnim sredstvom, ker ne pozna sramu, obžalovanja in občutka krivde.«

Na ocene Janeza Janše se ni bilo zanesti niti v časih, ko je imel vso politično moč, niti tedaj, ko je bil v opoziciji. In propad Janše ne pomeni propada Slovenije. Zato bi bil skrajni čas, da se Slovenija neha ukvarjati z njegovimi apokalipsami. Pa tudi z njim!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.