Prednosti zadružništva ta država še ni dojela

Nekdanji delavci dolenjskega podjetja Novoles, ki je šlo pred dvema letoma v stečaj, so na pogorišču lesnega podjetja ustanovili zadrugo Novi Novoles. Ustanovili so jo skupaj z Gozdnim gospodarstvom Novo mesto, novomeškim podjetjem Ekovizijo, med ustanovitelji zadruge pa je za zdaj le še deset fizičnih oseb. Sčasoma naj bi vseh 120 delavcev, ki se bodo zaposlili, postalo deležnik v zadrugi. Po besedah Matica Vidica, ki je s podjetjem Ekovizija eden izmed deležnikov v zadrugi in podpredsednik njenega upravnega odbora, bi lahko tako ohranili dva proizvodna obrata nekdanjega Novolesa. Obrat za proizvodnjo vezanih plošč, za katere imajo kupce v Nemčiji in na Češkem, ter obrat za proizvodnjo toplotne in električne energije.

Za zagon proizvodnje potrebujejo 740.000 evrov sredstev, večina tega denarja pa je namenjena za nakup stroja za obdelavo vezanih plošč in popravila ostalih strojev. Ustanovitelji zadruge so se dogovorili za kredit, dala bi jim ga Delavska hranilnica, ki pa seveda zahteva zanj državno poroštvo Slovenske investicijske družbe ali pa Slovenskega podjetniškega sklada.

Na potezi je torej država. Prvi korak je sprememba zakona o podpornem okolju za podjetništvo, ki ga je treba spremeniti tako, da kot »podjetje«, ki je upravičeno do državnih poroštev, določi tudi zadrugo. Po besedah Braneta Goluboviča, poslanca Pozitivne Slovenije, je sprememba zakona pripravljena. Državni zbor pa naj bi o njej sklepal septembra. In če bodo poslanci naklonjeni dopolnilu zakona, bo lahko Slovenski podjetniški sklad zagotovil Novolesu in drugim nastajajočim zadrugam poroštvo za najem posojil. Golubovič pravi, da je projekt zadruge Novi Novoles »izredno pomemben, saj bo od tega uspeha odvisen razvoj industrijskih oziroma delavskih zadrug v Sloveniji. Že zaradi tega je še kako pomembno, da je država z vsemi svojimi resursi zraven kot pomemben partner«.

Zadruge niso socialna podjetja, ampak resni tržni subjekti.

Primer Novega Novolesa in še nekateri drugi poskusi zadružnega vzpostavljanja proizvodnje kažejo, da je slovenska družba po letu 1991 zanemarila zelo pomembno obliko gospodarskega razvoja. Namesto da bi sistemsko podpirala razvoj zadružništva, je država vso skrb namenjala klasičnim kapitalističnim oblikam gospodarstva in, kot pravi Golubovič, zamudila »izvrstno priložnost, da svoj model tržnega gospodarstva postavi na temeljih delavskega lastništva in ga nadgradi s kooperativami, ki so ravno v tistem času, v Evropi in v svetu, dobivale nov zagon. A Slovenija je evforično hitela ’novemu’ družbenemu redu naproti in zavrgla vse tisto, kar je bilo dobrega v prejšnjem sistemu«. Po njegovem mnenju imamo v Sloveniji kar nekaj podjetij, v katerih poteka privatizacija in bi se lahko organizirala po principu zadrug, torej v obliki podjetij, ki ne prisegajo le na dobiček za vsako ceno. Zato Golubovič, ki je sicer tudi član delovne skupine za pripravo novele zakona o zadružništvu, predlaga razmislek, da bi namesto privatizacije oziroma razprodaje državnega premoženja ustanavljali zadruge za upravljanje tega premoženja. »Predstavljajte si, da bi v Sloveniji združili Mercator, Merkur, kmetijske zadruge, vrtnarije, prodajalce avtomobilov in nekatere ponudnike namestitvenih in gostinskih storitev ter eno banko. Misija nemogoče?« Pa ni treba z lučjo iskati takšnih primerov po svetu. Finska kooperativa S Group združuje 22 regijskih zadrug v storitvenem sektorju, baskovski zadružni sistem Mondragon, ki ima 85.000 zaposlenih, pa je lani ustvaril kar 15 milijard evrov prihodkov.

Golubovič je v začetku junija na državni zbor naslovil poslansko pobudo, v kateri vladi predlaga ustanovitev posebne vladne delovne skupine, ki bi namenila vso skrb razvoju zadrug. V svoji pobudi je predlagal privatizacijo v smeri delavskega delničarstva. Vlada mu je odgovorila, da naj bi se s temi vprašanji ukvarjal Svet za socialno podjetništvo, ki deluje skladno z določbami Zakona o socialnem podjetništvu iz leta 2011. Kar je neumnost, kajti zadruge niso socialna podjetja, in če bi delovale skladno s tem zakonom, bi – tako trdijo naši sogovorniki – morale zaposlovati tretjino invalidov.

Zadruge pa so podjetja, ki od države načeloma ne dobivajo subvencij, niti nimajo drugih olajšav, ampak so tržni subjekt. Zato ima Golubovič prav, ko trdi, da bi morali v Sloveniji »spremeniti miselnost in dojeti, da to področje ni domena samo ministrstva za delo in socialne zadeve, temveč tudi ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, pa tudi ministrstev, ki se ukvarjajo z gozdarstvom, kulturo in mladimi«.