Neustavljivi

Pred tistim, zadnjim skokom v reko si niti približno ni predstavljal, da se mu bo svet postavil na glavo. En neroden pristanek je bil dovolj, da je Aleš Povše - Yoda že 25 let na invalidskem vozičku. Kljub temu se že 11 let samostojno potaplja. Deset, 20, 30 ali 40 metrov globoko. In ni edini. V Plavalnem klubu Slovenske Konjice, članu Mednarodne zveze za potapljanje invalidov IAHD Adriatic, so izurili že okoli 20 posameznikov s posebnimi potrebami. Pet izbrancev pa se je letos potopilo v bazen Gagarinovega kozmonavtskega središča v Rusiji, kjer se astronavti pred odhodom v vesolje učijo hoje po breztežnostnem prostoru in popravil vesoljskih modulov v njem.

Ko invalidi zdravnikom omenijo, da bi se radi začeli potapljati, pogosto naletijo na neodobravanje ali pa jim svetujejo potope do največ 15 metrov globine. »V tujini je potapljanje invalidov in naše delo dobro znano. Pri nas pa Inštitut za rehabilitacijo še vedno trdi, da v Sloveniji nimamo strokovnega kadra za usposabljanje,« pravi Branko Ravnak, glavni trener in predsednik zveze IAHD Adriatic. Ko so se pred desetletjem lotili potapljanja, je to morda še držalo. Do danes pa so razvili metodo učenja, ki se je od njih učijo tudi druge potapljaške zveze po svetu. Ravnak z ekipo usposabljanje usmerja v popolno samostojnost udeležencev. »Asistenti do morja ali bazena prinesejo opremo, od tu naprej pa naši člani vse naredijo sami: od oblačenja do potopa,« ponosno pojasnjuje.

Zaradi učinkovitega usposabljanja je eden izmed članov, Damjan Peklar, leta 2011 postal prvi in edini inštruktor paraplegik, ki mu ta status priznava najstarejša mednarodna potapljaška zveza CMAS. To ne pomeni, da uči le gibalno ovirane, ampak kogarkoli, ki se želi naučiti potapljati. »S to licenco je postalo jasno, da se lahko tudi invalidi izšolajo za inštruktorja. Nekdo, ki je na vozičku, se lahko s tem konec koncev celo preživlja,« dodaja Ravnak.

Ravno zaradi svobode, samozavesti in moči, ki jih potapljanje prinaša, je lahko za posameznike s posebnimi potrebami toliko dragocenejše. »Podvodni svet je edini prostor, kjer smo samostojni. Vsak dan je dovolj že prihod do stopnic, da potrebuješ pomoč. Tu pa ne potrebujemo nikogar. Smo povsem enaki vsem drugim, edina razlika je, da ne uporabljamo plavutk. Za lažje plavanje nosimo posebne rokavice s plavalno kožico,« občutke opisuje Aleš.

Člani zveze IAHD Adriatic Slovenija so doslej pokukali na veliko destinacij: prečesali so slovensko obalo, se potapljali na Hrvaškem, na Kubi in drugod. Lotili so se zimskih potopov in zaplavali pod ledom Rudniškega jezera v Kočevju. Novo leto so 1. januarja pozdravili s potopom v Velenjsko jezero. Čez nekaj mesecev pa so dobili pošto, ki je naznanila vrhunec njihovih potapljaških dogodivščin. Odobrili so jim odhod v Zvezdno mesto in potop v učnem središču za kozmonavte. Na dovoljenje so čakali mesece, nato pa le vstopili v strogo zastraženi prostor, kjer jih niso smeli spremljati niti mediji, razen ruskega fotografa Dmitrija Saharova.

»Ko smo pred odhodom brali navodila Rusov, so delovala skoraj zastrašujoče in kazalo je, da se ne bomo smeli dotakniti ničesar. Nazadnje so nam dovolili tako rekoč vse,« se zadovoljno spominja Aleš. Potopili so se skupaj z 11 potapljači asistenti in vodjo podvodnega središča v Zvezdnem mestu Valerijem Nesmejanovom. V 12 metrov globokem bazenu, nad katerim je planetarij, ki pričara občutek, da si res visoko nad Zemljo, so se spustili do dveh modulov: enega s stare, že »upokojene« mednarodne vesoljske postaje MIR in drugega, identičnega tistemu, ki bo v vesolje poletel konec leta. »V vodi smo bili eno uro in v tem času smo podrobno preučili oba. Zaradi destilirane vode je bila vidljivost odlična. Občutek, da lahko raziskuješ nekaj, kar je bilo ali šele bo med zvezdami, je res neverjeten,« se spominja Aleš.

Ker ne gre za zabaviščni park, ampak aktivno vadišče, je bila hvaležnost za privilegij potopa toliko večja. Nesmejanov je doslej v središču izuril že 18 astronavtov, izmed katerih jih je pet že poletelo v vesolje, preostale to še čaka.

Slovenski potapljači so bili prvi potapljači s posebnimi potrebami, ki so si lahko od blizu ogledali vesoljske module pod vodo. Šele za njimi so prišli Španci, Britanci, Švedi in Francozi. S tem so se jim vsaj deloma uresničile sanje številnih otrok, ki upajo, da bodo morda nekoč tudi sami poleteli v vesolje. A ostaja še veliko neraziskanih morij, jezer in rek, ki čakajo na naše potapljače s posebnimi potrebami, katerih visoka raven znanja je presenetila tudi Nesmejanova. Prav zdaj se spogledujejo z obalami Egipta in Sudana.