Intervju: Dr. Božidar Jezernik

Kolega prof. dr. Jezernik je v pogovoru z B. Nežmahom razgrnil nekatera nova spoznanja in vednosti o Golem otoku. Zelo dobro je opisal tragedijo udeležencev, zlasti Jurančiča in generacije takratnih starejših komunistov. Sam sem toliko starejši (leta 1948 sem imel trinajst let), da mi kot priči dobe vstajajo v spominu še nekatere druge okoliščine, zlasti pa usoda takratnih mladincev. Mi smo bili prva od treh generacij, ki je imela malo maturo po treh letih nižje gimnazije, zato so nas sprejeli v mladinsko organizacijo ob vstopu v višjo gimnazijo, torej ravno leta 1948. Šolski komite Ljudske mladine, ki nas je sprejemal, je padel potem v kolesje, denimo pokojni dr. Lev Premru, ki je bil v gimnaziji štiri leta pred mano, je potem študiral na Prirodoslovno-matematični fakulteti dve leti za menoj, vmes je imel golootoško izkušnjo. In podobno izkušnjo je imel še marsikateri mladinec, denimo pokojni kustos Prirodoslovnega muzeja Savo Brelih iz družine, ki je imela pomembno vlogo pri radiu Kričač. Zelo enostavno se da razumeti, zakaj; sam sem bil ob branju resolucije na straneh Ljudske pravice prepričan, da imajo avtorji prav, zakaj nanizali so množico vsaj delno utemeljenih kritik na tedanjo prakso; a bil sem še toliko mlad, da so me doma lahko utišali, da sem premlad, da bi vse to razumel. Nekaj let starejši vrstniki so v sprejemanju kritik iz resolucije vztrajali (podobno kot precej tržaških levičarjev). Kritika z vzhoda je prišla v trenutku, ko se je entuziazem povojnih let začel umikati kritičnemu razmisleku „ali smo res ravno to hoteli“.

Ko sem si kasneje skušal stvari razložiti, sem naletel na naslednja dejstva:

1) Ko se je leta 1947 v poljski Šleziji ustanavljal Kominform (ki naj bi nasledil leta 1943 razpuščeno Kominterno), sta KPJ tam zastopala Kardelj in Djilas. Onadva in Romunka Anna Pauker, pa še kdo, so tedaj močno kritizirali francoske in italijanske komuniste zaradi njihovega vztrajanja v vladah narodne enotnosti. Ta kritika je seveda ugajala Ždanovu, močno pa je užalila Francoze in Italijane.

2) Kardelj v svojih spominih govori o medvojnem strogo zaupnem srečanju s Togliattijem in pove, da sta govorila drug mimo drugega: Kardelj je skušal prepričati Togliattija o uporabnosti jugoslovanskih revolucionarnih izkušenj, Togliatti pa mu je razlagal strategijo, za katero je Kardelj mnogo let pozneje ugotovil, da je to strategija evrokomunizma. Najbrž pa je tedaj imel Kardelj (in KPJ) pred očmi „drugo fazo svetovne revolucije“, v kateri je imela veliko vlogo tudi Markosova revolucija v Grčiji.

3) Pri sestavljanju Resolucije Informbiroja so zato Italijani in Francozi močno sodelovali; eden od Italijanov je sarkastično pripomnil: „Oni so postavljali to giljotino; zato je pravično, da njim prvim odseka glavo.“ Resolucija v svoji dikciji torej ni vsebovala zgolj sovjetskih očitkov, čeprav je bil njen namen sovjetska dominacija.

4) Levičarski bralec - starejši ali mladinec - je torej lahko v resoluciji videl tudi podporo lastni upravičeni kritiki razmer. To se je pokazalo tudi pri slovenski manjšini v Italiji in Avstriji, pri čemer je posebej katastrofalen razvoj v Trstu. Tam je Vittorio Vidali s pedigrejem španskega borca in izkušnjami agenta NKVD v Španiji nasilno razbijal nekdanje enotne organizacije in grmel o „sramotnem bratenju s titovci“.

5) Kot vse komunistične stranke je šla tudi KPJ skozi proces „boljševizacije“; generacija, rojena 1910-15, ki je morala potem, ko je policija v času šestojanuarske diktature hudo razdejala strukturo KPJ, vse premlada prevzeti vodilne vloge v stranki, je bila „boljševiško“ politično socializirana in je v jugoslovanski revoluciji potem videla neke vrste reprizo sovjetske. Zato je bila v letih 1945-48 v očeh zahoda (in ne v vsem po krivici) videna kot „najzvestejši sovjetski satelit“. Ideološko poveličevanje sovjetskega „modela“ in Stalinove Sovjetske zveze ni imelo omejitev, o čemer priča tudi tedanje slovensko besedilo himne „Hej Slovani!“: „z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito“.

6) Dve točki pa sta pomembni za kasnejši razplet:

a) Kultno povzdigovanje domačega voditelja; „kar bilo je pod pepelom v naših srcih plaho skrito, v žar mogočen je raznetil naš tovariš Tito, Tito“. Kot simbol so takrat upodabljali stopničasto naloženih pet portretov: Marx-Engels-Lenin-Stalin-Tito.

b) Ozna-Udba pod vodstvom Aleksandra Rankovića je imela direktivo, da „sovjetske tovariše“ sprejema nadvse prijazno, toda da na mizi tedaj ne sme biti nobenih odprtih aktov. Infiltracija v jugoslovansko politično policijo je bila s tem močno otežena, kar je prišlo zelo prav ob kasnejšem konfliktu.

7) Kako je na resolucijo reagiral Tito in kako politbiro: Že v pismu iz marca je med člani, ki jih kritizirajo iz Moskve, na vidnem mestu „sumljivi marksist“ Boris Kidrič. Člani politbiroja so se pripravljeni po dobri boljševiški navadi umakniti, a Tito to zavrne. Sam prinese na sejo politbiroja odgovor, ki se članom politbiroja zdi preoster in ga zato potem ublažujejo. Očitno je Tito predobro poznal moskovske običaje in vedel, da gre za vse ali nič: s sprejemom kritike in odstopov bi se sam morebiti lahko rešil in bil nepomembna stranska figura kot npr. pozni Dimitrov ali pozneje (1968) češki Svoboda, vsa investicija štiriletne osvobodilne vojne pa bi bila izničena.

8) Glede na to, da se v resoluciji govori tudi o „nožu v hrbet Sovjetski zvezi“, je umestno vprašanje, kako bi Stalin urejal razmere v Jugoslaviji. „Nož v hrbet“ je bilo za Stalina dejstvo, da je imel opraviti z Jugoslavijo, ki je ni bilo mogoče obravnavati po dogovoru „fifty-fifty“; poskus z vlado Tito-Šubašić je Tito spretno izigral, Stalin pa ni mogel biti „pošten trgovec“. Ne smemo pa pozabiti, da je bila Srbija do 1948 še močno monarhistična, česar vsaj srbska umetniška srenja ni skrivala pred kolegi iz Slovenije.

9) Ravnanje iz let 1948-49 je poskus Tita in vodstva, da bi dokazali tako svojo „boljševiško“ pravovernost kot ubranili svojo neodvisnost. Zato je to obdobje v vsej zgodovini države najbolj stalinistično: čistke v partiji in državnem aparatu, totalna kontrola s strani politične policije, administrativno pošiljanje na prisilno delo, nasilna kolektivizacija kmetijstva. Strah pred grozečo vojaško intervencijo in zato vse večje nezaupanje v kakršnokoli kritiko še zaostruje vse konflikte; stare in nove zamere prihajajo na dan in vodijo do sankcij. V tem kontekstu je tudi nastanek Golega otoka. Praksa na njem je boljševiška „kritika in samokritika“ v najbrutalnejši možni obliki.

10) Govor o kvoti 500 oseb velja le za Slovenijo, kjer je bilo to število težko doseči, v nasprotju denimo s Črno goro. Kot mi je povedal Brelih. so ga najprej trikrat posvarili, ker pa ni odnehal, so ga poslali na Goli otok. Zaradi katerih zamer je šel tja filozof dr. Cene Logar, morda med drugim zaradi medvojnih okrog „partizanske breze“ in povojne funkcije, s katere je prišel za hip kot docent na Filozofsko fakulteto, ne vem.

11) Spremembe jugoslovanske politike od 1950 dalje so znane: najprej proces destalinizacije, tudi s prevodi del Margarethe Buber-Neumann, Aleksandra Cybulskega, Wolfganga Leonharda in drugih, pa z analizami zgrešenosti sovjetskega modela v kmetijstvu in v industrializaciji, v filozofiji navezava na „mladega Marxa“ in dialog z eksistencializmom, z anglosaško filozofijo, opuščanje edinozveličavnosti „socialističnega realizma“ v umetnostih. Ta proces je začela ovirati, kot je lucidno opozoril Koča Popović, prehitra „normalizacija“ odnosov s Sovjetsko zvezo pod Hruščovom (1955-56), toda ni ga mogla več ustaviti. Ob ljubljanskem (VII.) kongresu ZKJ je prišlo do velikega spora okoli Programa ZKJ, kjer je programska teza o tem, da je „socializem svetovni proces“, ostro zbodla Moskvo, za katero je bil „socializem svetovni sistem“; v okviru „procesa“ je mogoče namreč priznavati tako dosežke socialne demokracije kot sovjetske družbe in ugotavljati nesklad tudi v sovjetski družbi. Toda obdobje 1950-90 je tema, ki jo je treba obravnavati posebej, vrh tega pa je o njej treba še mnogo raziskati.

Usoda povratnikov z Golega otoka je vredna posebne pozornosti: mladi so včasih šli na študij (Premru, Brelih) in potem lahko v znanost, dr. Cene Logar je dobil službo v Državnem arhivu (ki ga je vodil brat Ivana Mačka) in tam napredoval do znanstvenega svetnika, Filozofska fakulteta pa ga je v šestdesetih letih izvolila za rednega profesorja, a je sam odložil nastop svojih predavanj, dokler mu zdravniki tega ne dovolijo.

Usoda Golootočanov torej vsekakor zasluži obravnavo, in prav je, da kolega prof. dr. Jezernik to ne samo sam dela, temveč tudi druge poziva, naj jo raziskujejo. Tudi dachauski procesi so bili dolgo odrivana tema in tudi o njih še ni bila rečena zadnja beseda. Današnje vsiljene polarizacije na podlagi druge svetovne vojne so samo še dodatna ovira, da se o zgodovini ne govori lege artis. A samo z anatomijo zgodovinskega dogajanja sploh šele dobimo v roke sredstvo, da se nam zadeve, ki zbujajo moralno navzejo, ne ponovijo v novi obliki. Gol moralni gnus nad hudodelci pač ne zadošča. Že vse prevečkrat je zapeljal ogorčence v nove, svoje gnusobe.

Povedal sem, kar mi je ležalo na duši.