Kaj bo z Delom?

Seveda sem bil kot član sindikalnega vodstva novinarjev Dela vpleten v dialog med novinarji in Delovo upravo, po Apihovem mnenju destruktiven dialog. Tega si ne štejem v slabo, kot misli Apih, ampak v plus: novinarji smo pač imeli v marsičem različna mnenja od uprave in smo to povedali, uprava pa je vsako mnenje, nasprotno njenemu, jemala kot napad nase. To je bila avtokratska drža, površno skrita za občasnim verbalnim božanjem.

Apih trdi, da je bila odločitev o uvrstitvi Dela na borzo pravilna, napačno pa da so ravnali novinarji, ki so pod vplivom svojih liderjev razprodali svoje delnice, ker so premalo zaupali svoji upravi.

Ponavljam; brez odhoda na borzo ne bi bil mogoč kasnejši prevzem Dela s strani Laškega. Podjetje bi lahko ostalo v lasti zaposlenih, svojo vrednost pa dokazalo z visokimi nakladami in dobrimi poslovnimi rezultati. Pred prevzemom pa bi se seveda moralo pravočasno zavarovati tudi z ustreznimi varovalkami v statutu podjetja. Toda upravi (ki je tudi sama odkupovala delnice novinarjev) se je z borzo strašno mudilo; to je bila zanjo stvar prestiža in kalkulacij o zagotovljenih denarcih v žepu.

Zakaj novinarji niso zaupali upravi, pa bi se morala vprašati uprava sama, tudi Apih. Zaupanje si pridobiš ali pa ne. Če si verodostojen, sposoben in vsaj minimalno dialoški, si ga ponavadi pridobiš. Uprava pa se je pogosto obnašala kot skrivna loža.

Kar se tiskarne tiče, je imela težave z zapolnjevanjem svojih kapacitet. Tudi zato se je Delo preobložilo z debelimi prilogami, ki jih je treba zdaj v slabih časih skubiti v jezo bralcev in škodo naklade.

Apih se hvali s poslovnimi rezultati, ki so bili svoj čas res dobri, čeprav ne zelo dolgega veka. O tem, da je bilo to povezano tudi s takratnim splošnim gospodarskim in medijskim vzponom, ne bom govoril, o upravini znameniti strategiji, ki je kot strateški cilj podjetja postavljala zgolj milijardo tolarjev dobička, tudi ne. Omeniti pa je treba nepregledno, zavajajočo in škodljivo organizacijsko shemo podjetja, ki ni omogočala realnega vpogleda v poslovanje, dopuščala pa je prelaganje ključnih stroškov (režija, podporne službe, financiranje…) drugih delov podjetja, zlasti tiskarne in Slovenskih novic, na dnevnik Delo. To zavestno izkrivljanje pravega stanja je vodilo v zgrešen razvoj, to je npr. tiskarno delalo dozdevno uspešno, hkrati pa sprožalo spore novinarjev z upravo. Časopis (in njegovi novinarji) je bil tudi na tej podlagi vedno prikazovan kot manj uspešen, kot je bil v resnici, drugi deli pa bolj. Ko smo novinarji glede tega predlagali ustrezne spremembe, se je konflikt z upravo samo še zaostril.

Dobri poslovni rezultati v nasprotju z Apihovim mnenjem niso bili toliko plod genialnega menedžementa, ampak predvsem dokaj kvalitetnega dela uredništva. Tu ni zgodbe o kuri in jajcu. Tega ni samovšečna uprava naših priučenih menedžerjev (ki se je v svoji visoki strokovnosti med drugim razglasila za pravno osebo) nikoli priznavala - nasprotno. To se je odražalo tudi v plačah novinarjev dnevnika Delo, ki so bile v primerjavi s poslovnim in tehničnim delom hiše bistveno slabše, zaostajale pa so tudi za konkurenco. Prav zato smo novinarji zagrozili z opozorilno stavko.

V kolumni, ob katero se obrega moj nekdanji direttore, nisem nikjer trdil, da so bile razmere v uredništvu idilične. Bile pa so bistveno bolj stimulativne kot po njegovem imenovanju Koširja za odgovornega urednika; no, glede tega tudi sam ni več tako samozavesten kot nekoč.

Na splošno mislim, da bi se Delo, če ne bi bilo notranjih zablod in napak (seveda tudi v uredništvu), lahko razvijalo bistveno boljše, kot se je, in bilo manj ranljivo. Priznavam, da je Apih kot del menedžmenta naredil tudi kaj dobrega. Lahko pa bi se zavedal, da nekatere Delove fundamentalne težave izvirajo iz njegovega obdobja in tudi njegovih potez. To ne gre skupaj s podobo brezmadežnega medijskega modreca.