Padli angeli

Očitno so božja pota res skrivnostna. Papežev odpoklic slovenskih nadškofov, pred dnevi Antona Stresa in Marjana Turnška, že prej pa Franca Krambergerja in tudi Alojza Urana, naj bi bila prevelika, krivična, nesorazmerna kazen. Tako pravi moralni teolog Ivan Štuhec, tako misli tudi začasni upravitelj ljubljanske nadškofije Andrej Glavan. Še več, na delu naj bi bile »skrivnostne zle sile«, hudobni duh, ki je nekako zavel po slovenskih cerkvah in povzročil finančni kolaps mariborske nadškofije. »Tega se racionalno ne da razumeti, štirje nadškofje v zadnjih treh letih,« se sprašuje Glavan. »Poznamo razne lobije, ki delujejo na tem in onem področju, ki hočejo cerkev ponižati in uničiti.« Pravijo, da je bila v Mariboru nastavljena past. Tiskovni predstavnik koprske škofije Božo Rustja te možnosti ne izključuje. »Sprašujem se, kako so mogli odobravati take kredite. Jih je kdo odobraval s skrito računico, ki pa se ni izšla? Lahko tu pritrdimo teoriji zarote, da je šlo za napad na Cerkev v Sloveniji? Celo za poskus njenega uničenja,« je Rustja zapisal v Ognjišču.

Gotovo je Štuhec žalosten, prizadet, razočaran, gotovo je nekaj takšnih tudi med slovenskimi verniki, duhovniki, laiki. Resnica pa je bolj profana. Številke so neizprosne. Luknja, ki jo je ustvarila mariborska nadškofija in z njo povezana podjetja, je grozovita, večja je od vseh gradbeniških tajkunskih zgodb skupaj. Mariborska nadškofija ima 27 milijonov evrov neposrednega dolga. Upniki nadškofijske družbe Gospodarstva Rast so prijavili za 300 milijonov evrov terjatev, Zvon Ena ima za skoraj 800 milijonov evrov priznanih terjatev, Zvon Dva za 400 milijonov. Zahtevki se seveda ne morejo kar neposredno seštevati, včasih se tudi podvajajo, a skupni dolg naj bi znašal okoli 1,3 milijarde evrov. Samo državne banke imajo v stečajnih postopkih skupno prijavljenih za okoli 560 milijonov evrov terjatev. Del tega dolga pa ne bo nikoli povrnjen.

Zavestna odločitev

Tolikšen dolg ne nastane po nesreči, čez noč, zato, ker je takšna želja pokvarjenih bankirjev in hudobnega duha, zato, ker je neprijazna država cerkvi odmerjala premajhna finančna sredstva. Takšen dolg je posledice zavestne odločitve, sistema in dolgoročne strategije. Za tako velik finančni zlom ne morejo biti odgovorni le neposlušni ekonom, ki naj bi zavajal svoje predpostavljene, nekaj laičnih uprav, ki niso hotele poslušati lastnikov iz cerkve, gospodarska kriza, ki je nastala zunaj Slovenije. Za takšen dolg so odgovorni tisti, ki so zadnjih dvajset let vodili cerkveno politiko. Vključno z nadškofi Francem Rodetom, Francem Krambergerjem, Alojzom Uranom, Antonom Stresom, Marjanom Turnškom … Ni res, da sta Zvonova kar sama od sebe potopila škofijo, kakor je ob odhodu po pilatovsko namignil ljubljanski nadškof Anton Stres. Škofija si je najprej sama zaželela dveh težkih bakrenih zvonov, ju dvignila na majavi leseni zvonik, ta pa se je podrl pod njuno težo.

Za tako velik finančni zlom ne morejo biti odgovorni le neposlušni ekonom, nekaj laičnih uprav in gospodarska kriza. Za takšen dolg so odgovorni tisti, ki so zadnjih dvajset let vodili cerkveno politiko.

Katoliška cerkev je glavno napako naredila že v samem izhodišču, pred več kot dvajsetimi leti. Kot trdi katoliški intelektualec Peter Kovačič Peršin, je bila konec osemdesetih let, v času porajanja demokracije, sprejeta odločitev, da cerkev obnovi stanje izpred druge svetovne vojne. Da se izpelje katoliška restavracija, cerkev pa znova postane središčnica slovenske nacije. Želeli so si obnove katoliške države. »Nadškof Alojzij Šuštar je praktično operacionaliziral ta projekt restavracije z zahtevo, da se cerkvi vrne v naravi vse nacionalizirano premoženje, češ da bo imela cerkev toliko družbenega vpliva, kolikor bo imela gospodarske in finančne moči. S to paradigmo je torej cerkev vstopila v demokratično družbo,« je za Mladino pred meseci dejali Peršin. Pri tej želji je cerkvi vseskozi asistirala politika – desna, ker si je od cerkve obetala političnih koristi, leva, ker se je izogibala kulturnemu boju. Ko je na prvih demokratičnih volitvah zmagal Demos, je cerkev postala največja denacionalizacijska upravičenka. Dobila je vrnjene gozdove, stavbe, zemljišča, na koncu celo Blejski otok. Na očitke, da je cerkev bogata, so odgovarjali, da če je bogata cerkev, je bogato tudi ljudstvo. Na vprašanje o moralnosti dobička so odgovarjali, da dobiček ni cilj, ampak le sredstvo za opravljanje poslanstva. Na dvome o smiselnosti plemenitenja finančnih naložb so dejali, da je posledica plemenitenja boljše pastoralno delo. Cerkev si je pač želela marsikaj: šole, vrtce, medije, bolnice, kmetijska zemljišča, gozdove, domove za ostarele, banko, certifikate, poseben zakon, kurate, vikarje … Želela je obvladati celotno družbeno življenje, zato pa je potrebovala »določena gmotna sredstva«.Ne gre za to, da je želela priti iz margine zasebnosti, to tudi ni njena vloga, pač pa se je želela ustoličiti kot edini pravi avtoritarni razlagatelj sveta. Hlepela je po moči in oblasti. Zato je delovala politično in se pečala s politiki. »Njen namen je bil, da bi kot struktura moči obvladovala družbo. Seveda se tako skrajni materialistični nazor v primeru verske skupnosti, ki temelji na evangeliju, torej na duhovni paradigmi, ne more uresničiti,« pravi Peršin.

Der Untergang

Ne gre se sprenevedati. Ko danes Stres in Turnšek govorita o odstopu zaradi objektivne odgovornosti, govorita le del resnice. Mirko Krašovec, v samoto samostana umaknjeni ekonom mariborske nadškofije, je lani jeseni napisal dolg oris finančnega poslovanja mariborske nadškofije. Ni želel biti edini »grešni kozel«. V pismu je z dokumenti potrdil, da je večino strateških odločitev o naložbah nadškofije potrdil Škofijski gospodarski svet, v katerem je sedel tudi Anton Stres. Ta se je podpisoval pod dokumente in bil seznanjen s predlogi razvoja in poslovanja obeh propadlih cerkvenih holdingov. Vprašanje pa je, ali jih je razumel in ali je vedel, kakšno je finančno tveganje. Kraševec sicer trdi, da naj bi bil v letih ekspanzije cerkvenih holdingov umaknjen v ozadje, za nadzor vseh naložb naj bi na škofiji skrbel Dušan Zazijal, ki je bil tudi direktor Gospodarstva Rast. Ta je imel, kot trdi Krašovec, »jasno opredeljeno nalogo in neposredne pristojnosti, da skrbi za naložbe in jih strokovno spremlja in o tem poroča Škofijskemu gospodarskemu svetu«.

Ko je leta 2002 škofija prodala Krekovo banko, je lastniško ohranila Zvon Ena. Prej se je škofija ukvarjala predvsem z »realno ekonomijo«, recimo z vinogradi, nepremičninami, tudi banko, po letu 2002 pa se je začela pospešeno ukvarjati tudi s »finančnimi naložbami«. Zgodil se je »velik miselni premik«, piše v zapisniku enega izmed sestankov škofijskega gospodarskega sveta. Po letu 2002 sta holdinga v škofijski lasti počela marsikaj, kupovala sta deleže podjetij, si od podjetij v državni lasti sposojala denar za kupovanje delnic Petrola, preprodajala delnice, jih zastavljala za kredite, vlagala v hrvaške nepremičnine, v bosanske fonde, v ciprski premoženjski sklad, sklepala fiktivne pogodbe o nakupih tujih podjetij, ustanovila sta tudi novo telekomunikacijsko podjetje T-2, ki je nekaj časa na svojih kanalih ponujal tudi pornografske vsebine … Cerkev je za izgradnjo te finančne korporacije potrebovala politično in finančno podporo. Politično jo je podpirala prva Janševa vlada, zato je Slovenska škofovska konferenca s posebno izjavo podprla Janšev prvi poskus neoliberalnih reform, denar pa so cerkvi zagotavljale banke, ki so se za zavarovanje kreditov zadovoljile z delnicami po takratni tržni vrednosti. Neskončna rast, financirana s prekomernim zadolževanjem, se je nekoč morala ustaviti.

Samo državne banke imajo v stečajnih postopkih cerkvenih podjetij skupno prijavljenih za okoli 560 milijonov evrov terjatev. Del tega dolga pa ne bo nikoli povrnjen.

»Cerkev je na vseh ravneh dolžna poskrbeti za učinkovit nadzor nad razpolaganjem oziroma uporabo gmotnih sredstev,« je zapisano v sklepnem dokumentu Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. »Vodenje cerkvenih gospodarskih ustanov mora biti strokovno in prežeto s posebno odgovornostjo. Biti mora vzor urejenega in preglednega poslovanja.« Dokument, »mejnik razvoja« slovenske cerkve, kot so ga poimenovali, je bil sprejet leta 2001. Predgovor zanj je napisal Franc Rode, tajnik plenarnega zbora pa je bil Ivan Štuhec. Ducat let kasneje so gospodarski posli mariborske nadškofije in z njo povezanih podjetij ustvarili največjo finančno luknjo v Sloveniji.

Brez katarze

Zgodba pa s slovesom dveh nadškofov še ni končana. Mirko Krašovec je v postopku pred celjskim okrožnim sodiščem zaradi suma goljufije pri obnove dvorca Betnava. Sam krivde ni priznal, poslovno goljufijo pa je priznala Hilda Tovšak, pa tudi Anton Ekart, ki je bil kot gradbenik zaposlen v mariborski nadškofiji. Ekart je sicer prejemnik papeškega odlikovanja za svoje vestno, obsežno in odgovorno delo v Mariboru.

Stečajna upraviteljica Zvona Dva Vida Gaberc je vložila odškodninski zahtevek zoper upravo, ta ga je zavrnila, upniški odbor pa se bo še odločil, ali bo sprožil odškodninsko tožbo. Tudi upraviteljica stečajnega postopka Zvona Ena Mojca Breznik pravi, da »dodatno raziskuje pravno podlago glede odškodninske odgovornosti uprave, glede aktivnosti se povezujem tudi z upraviteljico Zvona Dva, ki prek upniškega odbora sodeluje z največjimi upniki. Sumov kaznivih dejanj do sedaj nisem zaznala.« Koliko bo na koncu ostalo od velikih ciljev mariborske nadškofije, dobro kaže stečajni postopek cerkvenega podjetja Gospodarstvo Rast. Ta naj bi se končal v naslednjih mesecih, stečajna upraviteljica Alenka Gril mora prodati še nekaj manj uglednih nepremičnin, končna vrednost stečajne mase pa verjetno ne bo presegla 80.000 evrov. Delnice Zvona, ki so bile bankam zastavljene v zameno za milijonska posojila, niso danes nič vredne. Naj ponovimo, stečajna upraviteljica Gospodarstva Rast Alenka Gril je priznala za 300 milijonov evrov terjatev, več kot polovica jih je od Nove Ljubljanske banke.

Z zamenjavo nadškofov je za Vatikan iskanje odgovornosti verjetno končano. Prav pa bi bilo, da bi Vatikan, ki sicer sam ni želel finančno pomagati mariborski nadškofiji, javno objavil vsaj del svojega poročila, ki ga je v času vizitacije mariborske nadškofije in njenih poslov pripravil odposlanec Svetega sedeža Gianluca Piredda. To poročilo je bilo verjetno eden od razlogov za odpoklic nadškofov. Če tega ne bo storil Vatikan ali mariborska nadškofija, bi se lahko s problemom financiranja cerkvene korporacije začela ubadati vsaj država. Slovenske banke so v finančno poslovanje cerkvenih holdingov vložile dobrega pol milijarde evrov, vprašanje pa je, koliko bodo dobile nazaj s prodajo podjetij, ki so bila v lasti holdingov. Posle cerkvenih podjetij, predvsem velikodušno podeljevanje kreditov, preiskujejo kriminalisti na NPU.

Zglede o tem, kako delujejo podobne komisije, že imamo. Ko je na Irskem izbruhnil pedofilski škandal, je država sama sestavila posebno komisijo, ki je po desetih letih izdala poročilo, v katerem so nedvoumno dokazali sistematično, endemično zlorab otrok v šolah in drugih vzgojnih ustanovah katoliške cerkve na Irskem. Tudi novi papež Frančišek je pred dnevi ustanovil papeško komisijo, ki bo preiskala delovanje vatikanske banke in jo poskušala približati vrednotam katoliške cerkve. Njeno delo naj bi se »bolje harmoniziralo z univerzalnim poslanstvom« cerkve. V petčlanski komisiji je tudi profesorica na harvardski univerzi Mary Ann Glendon, nekdanja ameriška veleposlanica pri Svetem sedežu.

V katoliški cerkvi na Slovenskem tovrstnih želja še ni, o morebitni kompenzaciji delničarjem ne razmišljajo. »Zahtevajo, in to čisto neracionalno, tudi povrnitev škode. Že nekajkrat sem se vprašal, od kod naj na primer mariborska nadškofija, ki je na popolni beraški palici, vzame,« pravi škof Glavan.

Odhod nadškofov ni povzročil katarze. Štuhec večino krivde prepisuje Kraševcu, ta govori o Stresu in Turnšku, odstavljena nadškofa subjektivne krivde ne priznavata. Še vedno so za finančni zlom krivi drugi. Bankirji, ki so dajali kredite, laiki, ki so slabo vodili finančne posle, Vegrad, ki je prevaral nadškofijo, gospodarska kriza, ki je prizadela ves svet. Krivda mariborske nadškofije in njenih duhovnikov naj bi bila minimalna, to, da nadškofa odhajata, pa naj bi kazalo na njuno veličino.

Zato naj napišemo še enkrat. Katoliška cerkev ima vso pravico, da zbira sredstva za svojo dejavnost, še posebej, kadar presodi, da ji država ne daje dovolj. Vendar v definicijo »družbeno koristne organizacije« ne spadajo tvegane finančne naložbe, prekomerno zadolževanje, preprodaje delnic, stavb, podjetij, vanjo ne spadajo svetovalne pogodbe, sporna nakazila v tujino, izčrpavanja podjetij, kupčevanje z delnicami in izogibanje razglasitve insolventnosti zaradi izigravanja upnikov. Za tovrstno raboto obstajajo druga imena.

Denar ne pozna morale.»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu,« vernike uči evangelij po Mateju. Mamon je lažni bog denarja, kdor služi mamonu, služi denarju. Mariborski nadškofiji se je zgodilo ravno to. Škof Andrej Glavan se ne moti. Mariborsko nadškofijo so prevzele skrivnostne sile. Prevzel jih je hudi duh pohlepa.