Misliti Evropo

Še nedavno se je zdelo, da je Evropska unija ena sama zgodba o uspehu. Po stoletjih medsebojnega klanja, nekateri bi rekli že državljanskih vojn, vlada na evropskih tleh (kantovski) mir, izginile so notranje meje in carine med državami, EU se je ponašala z visoko zaposlenostjo, denarja je bilo na pretek in ljudje so lahko delali, živeli in študirali v vseh članicah.

Za marsikoga, za politike in intelektualce, je takšna EU še zmeraj prešibka. Pred krizo so razmišljali, kako integracijo v EU poglobiti in skupnost usposobiti za spoprijemanje z globalnimi izzivi. Evropa se je zdela – zaradi svojih realnih političnih potencialov, ki jih kot transnacionalna entiteta vsebuje – (edina) poklicana, da reši svet pred surovimi praksami neoliberalizma in državnega kitajskega kapitalizma. Vanjo so verjeli liberalci, kot je nemški filozof Ulrich Beck, ki je v njej videl zametke kozmopolitske Evrope, ali nizozemski politolog Peter Van Ham, ki je poudarjal postmoderno naravo Evrope, ki bi lahko s svojimi multilateralnimi, dialoškimi politikami ustrezno posegla v razplet kriznih žarišč. Evropski socialdemokrati in socialisti so se zavzemali za poglabljanje vrednot evropske socialne države in grdo negodovali, ker EU v svojih razvojnih dokumentih ni upoštevala priporočil o oblikovanju socialne Evrope. Sodobni marksisti pa so poleg tega v projektu združene Evrope videli tudi prihodnjo mrežo in model demokracije, ki bo vzpostavljal bolj demokratično EU, kot so nacionalne države, kar je znameniti francoski filozof Étienne Balibar videl kot razvoj v smeri zgodovinskega napredovanja demokratičnega državljanstva. Jürgen Habermas, vplivni dedič nemške racionalistične normativne tradicije, pa je v nasprotju s prevelikimi pričakovanji od integrirane EU menil, da je za prihodnost Evrope že dovolj, če EU vso svojo raznoliko dediščino konsolidira v obliki ustavnega patriotizma. Sicer pa so se tudi na mizah bruseljskih ideologov od časa do časa znašli, predvsem takrat, ko se niso ukvarjali z neproduktivnimi zamislimi »izumljanja« evropske kulturne identitete, koncepti progresivnih, v globalni prostor zazrtih Evrop, ki jih je zaznamovala mešanica političnega pragmatizma in politično-filozofskega idealizma.

Kriza kot gonilo razvoja EU

Z gospodarsko in finančno krizo so vse te ideje priletele na trda tla. Izkazalo se je, da se za projektom združevanja Evrope, za ladjo, ki naj bi plula proti svetli prihodnosti, skrivajo mnoge čeri, ki so bile v času gospodarske konjunkture prikrite. Med njimi je zagotovo skoraj usodna neustrezno pripravljena monetarna unija, saj so poznavalci že od samega začetka njenega snovanja opozarjali, da zlasti južnoevropske države ne izpolnjujejo maastrichtskih meril za vstop vanjo. Kriza je tudi razgalila globoka strukturna neravnovesja med jedrom Evrope in periferijo, prepad med razvitimi in nerazvitimi se je poglabljal, lahkoverno zadolževanje nekaterih držav in njihovih gospodarstev je s finančno krizo, ko je bilo treba posojila vračati, kot Damoklejev meč udarilo zlasti po jugu Evrope. Kolaps. Množice v grških, španskih in portugalskih mestih so s protesti izražale nezadovoljstvo zaradi takšnega razvoja, ki je v resnici slonel na postulatih, ki so jih zagovarjali neoliberalci. Tudi neizprosne zahteve Mednarodnega denarnega sklada, Evropske banke in Evropske komisije – njihovi predstavniki v obliki osovraženih »trojk« šarijo po prezadolženih državah – so iz neoliberalnega arzenala orodij za gospodarsko »okrevanje«. Administracija EU ni pravočasno zaznala nevarnega toka v razvoju in šele zdaj, po toliko žrtvah in izgubi delovnih mest, poskuša z novimi orodji ekonomskega razvoja in nadzora držav članic preprečevati ponavljanje vzorca ravnanja, ki je marsikje veljal pred krizo.

Gospodarstvo si bo zagotovo opomoglo. Demokracija pa, ki je bila, vsaj v retoriki evropskih intelektualcev, paradni konj bodoče Evrope, je v času krize de facto suspendirana. In vse to se je dogajalo v času, ko se je zaključevalo nedemokratično obdobje t. i. permisivnega konsenza v EU, ko so lahko evropske elite (v imenu državljanov) same snovale prihodnost Evrope. Zaradi takšnih razmer so celo mnogi intelektualci, ki so dotlej verjeli v projekt Evropska unija, začeli obupavati nad njo. Balibar je v Guardianu zapisal, da je treba EU postaviti na nove temelje, Habermas je bil v Spieglu predstavljen kot »zadnji Evropejec«, ki se še bojuje za evropsko stvar, Beck pa je v svojih nedavnih zapisih zahteval, da se EU vrne njenim državljanom. Utopični ideali o tem, v kaj se lahko razvije v EU, so se v času krize skorajda razblinili. Njeni zagovorniki pa so se postavili na okope in branili demokratične pridobitve EU.

Demokracija, ki je bila, vsaj v retoriki evropskih intelektualcev, paradni konj bodoče Evrope, je v času krize de facto suspendirana.

Evropska unija se vseskozi, od svojega nastanka, srečuje z različnimi težavami in napovedmi o svojem koncu. Zato se tudi tokrat zastavlja vprašanje, ali sedanja kriza ogroža obstoj EU in ali bo treba proces združevanja postaviti na drugačne temelje. Začeti vse od začetka? Pri iskanju odgovorov na ta vprašanja je treba upoštevati teze Ludgerja Kühnhardta, nemškega filozofa in dobrega poznavalca projekta združevanja, ki v svojem spisu Evropska integracija: izziv in odgovor trdi, da so krize motor razvoja evropskih integracij in še vedno določajo njeno razvojno dinamiko. »Nov zagon je dobilo združevanje ne navkljub krizi, ampak zaradi krize,« trdi Kühnhardt. Pri tem razlikuje med »krizami integracije« in »krizami v integraciji«. Prva problematizira smotrnost določene oblike združevanja, druga pa zadeva težave pri implementaciji nekaterih politik na vseevropski ravni. Po njegovem mnenju sta smer v zgodovini evropskih integracij določili dve ključni krizi integracij. Prva sega v leto 1945 in se je razpletla leta 1957 z rimskimi sporazumi, druga pa je strukturna reforma EU leta 2004, ko so se začele udejanjati pobude, da bi Evropsko unijo povezali z ustavno pogodbo, začela pa se je leta 1989 s padcem berlinskega zidu. Kuhnhardt meni, da krize pravzaprav usmerjajo razvoj Evropske unije skladno z ravnanjem: »Če je le vidna luč na koncu predora, bo nekdo v EU zagotovo podaljšal predor. Toda bistveno je, da je predor zgrajen…«

Toda problem ni samo v podaljševanju predora, saj gre le za kupovanje časa, ampak je problem tudi struktura tega predora in vse manj vidna luč na njegovem koncu, ki naj bi sicer kazala pot razvoja proti svetli evropski prihodnosti. Za prihodnost Evrope ta pot ne sme biti neoliberalna, kajti ni skladna z naravo in dušo evropskega človeka in njenih narodov. Politika razvoja mora biti sestavljena iz utopičnih potencialov progresivnih premislekov o Evropi, ki smo jih omenili – pa tudi iz politike, ki se oplaja iz »sveta življenja« (Habermas), iz »nesistemskih gibanj« (Imannuel Wallerstein) in »ekstraparlamentarne politike« (Anthony Giddens), pa tudi iz ideje Evrope, ki bi omogočala »polno realizacijo človeških potencialov« (Michael Lebowitz). Torej tudi iz modernega življenjskega pragmatizma, ki je zasnovan na klasičnih vrednotah evropskega življenja, solidarnosti in tudi na metamoderni ozaveščenosti, ki išče (v glasbi, filmih in drugih oblikah kulturne ustvarjalnosti) v tej potrošniški družbi vrednote in življenjsko držo, ki omogočajo poln razvoj Evropejcu. Takšna vizija Evrope pa je ta čas zamegljena zaradi ad hoc kriznih ukrepov Evropske unije, zaradi politike brez navdiha in vizije, saj ta čas na vseh ravneh v Evropski uniji in v njenih članicah ni konsistentne politike, ki bi to omogočala. Zato je treba prisluhniti prof. dr. Kseniji Vidmar Horvat s FF, ki v Delu pravi, da je potreben »konkreten politični projekt majhnih korakov in normativnih usklajevanj vsakega od njih z vizijo družbenega dobrega. Ne velike besede in izogibanje odgovornosti s politično utopistiko, to bi moral biti povezovalni element nove politike s periferije: doma in v EU«. K temu pa dodajmo še njeno misel, da mora biti nadaljnji demokratični projekt Evrope zasnovan tako, da se »postavi na stran tistih, ki so z reševanjem Evropske unije izgubili največ. To ne more biti nacionalno delo, to je lahko le vseevropska koalicija demokratične alternative«.

Različni diskurzi o EU

Vseeno pa je v razmišljanju o Evropski uniji koristno ločevati med različnimi diskurzi v njej o njenem razvoju. Prvi je – tako dr. Rastko Močnik – neoliberalen, temu s poudarjanjem konkurenčnosti evropskih gospodarstev in aksioma gospodarske rasti sledijo tudi snovalci politik Evropske unije. Močnik v pogovoru za hrvaške Novosti s primerom o privatizaciji vode opozarja na paradoks, da se ustvarja razdor med »lokalnim političnim narodom in njegovim političnim aparatom ter evropskim političnim aparatom, ki je zunaj demokratičnega nadzora. Deloma so zunaj nadzora tudi lokalne oblasti, vendar je EU popolnoma brez demokratičnega nadzora. Ideja je torej v tem, da se lokalne oblasti čim bolj oddaljijo od lastnega naroda«. Podobno velja, kot pravi Močnik, za intelektualni diskurz. »Evropski projekti so ideološko nadzirani, teme so vnaprej zastavljene tako, da je treba teorijo vanjo pritihotapiti. To pa se redko zgodi, ker mednarodne skupine za seboj nimajo skupnega dela, zato težko vzpostavljajo horizont v okolici, ki je neprijazna, ideološka in cenzorska…« pravi Močnik, ki opozarja na problem širše – kot bi rekla Chantall Mouffe – agonistične razprave o sedanji Evropski uniji in njenem razvoju. Vprašanje namreč je, koliko je ta tvorba odprta za premisleke, ki ne bi bili zgolj neoliberalistični, ampak bi omogočali prodor tudi drugačnih premislekov o razvoju.

Za prihodnost Evrope ta pot ne sme biti neoliberalna, kajti ni skladna z naravo in dušo evropskega človeka in njenih narodov.

Problem je, če sledimo Močnikovi misli, da tudi v akademskih sferah (še) ni vzpostavljena avtonomna družboslovna znanost, recimo sociologija EU ali pa sociologija transnacionalne Evrope, ki je pravzaprav prvi pogoj za konstruktivne razmisleke o oblikovanju vseevropske civilne sfere, evropske javnosti in vseevropskih družbenih gibanj. Zato v takšnih razmerah ni presenetljivo, da so teze vodilnih evropskih intelektualcev, ki se ukvarjajo z evropskimi temami, lahko zgolj normativne, nekoliko neoprijemljive in predvsem pragmatične, čeprav jih izrekajo filozofi in sociologi.

Za primer si poglejmo nedavno polemiko med Jürgenom Habermasom in Étiennom Balibarjem. Prvi je v članku z naslovom Samo globlja integracija Evrope lahko reši evroobmočje, objavljenem v britanskem Guardianu, zapisal, da kriza evra nima nobene zveze s krivdo zadolženih držav, ki želijo uloviti korak z varčnimi državami, ampak z nesposobnostjo teh držav, da se uprejo finančnim špekulantom in nevtralizirajo igro trga. To je po Habermasovem mnenju mogoče storiti le z regulacijo financ, zato mora Evropa »končno napraviti korak« v smeri oblikovanja politične unije. To bi ji omogočilo utrditi njihovo valuto in sprožiti socialne politike, s katerimi bi zmanjšali neenakost znotraj držav članic Evropske unije. V ta krog bi najprej vstopile članice evroobmočja in Poljska. Prvi pogoj za tako globok premik pa sta po Habermasovem mnenju resnična demokratizacija skupnih institucij in vzpostavitev davčnega sistema po načelu ameriških upornikov: »No taxation without representation.« (Ni obdavčitve brez predstavništva.) Okrepljen občutek za solidarnost je nujen, saj »sistemske omejitve spet rahljajo (v preteklosti že) vzpostavljena razmerja solidarnosti in nas silijo, da prenovimo ogrožene oblike politične integracije nacionalne države. Tokrat se nenadzorovane sistemske možnosti ene od oblik kapitalizma, ki ga ženejo nebrzdani finančni trgi, sprevračajo v napetost med državami članicami evropske denarne unije … Zdaj bi potrebovali solidarnost, skupna prizadevanja s stališča politične enotnosti …«

Demokracija v EU

Na takšna razmišljanja mu Balibar odgovarja v francoskem časniku Liberation z naslovom Kakšna demokratična Evropa. Nemškemu filozofu pojasni, da bi morala biti Evropska unija, če želi preživeti, bolj demokratična od nacij držav članic Evropske unije. Poleg tega še doda, da je potrebna »fiskalna revolucija«, ki ne »zadeva samo dviga evropskih davkov in skrbi le za pravično razporeditev, ampak tudi za njihovo porabo za politiko ustvarjanja delovnih mest, ki jih je uničila kriza, in za politiko prestrukturiranja proizvodnih zmogljivosti«. Po Balibarjevem mnenju bi potrebovali evropski New Deal ali notranjeevropski Marshallov plan. Balibar kot slabost Habermasove argumentacije omenja tudi preveč formalistično dojemanje koncepta demokracije. »Nikakor ne zavračam ideje o predstavništvu. Ravno nasprotno, zgodovina 20. stoletja je pokazala nujnost in omejitve kolebanja med enostavno delegacijo in učinkovitim nadzorom. To razpravo je treba intenzivirati na ravni Evrope. Treba pa je tudi uvesti druge modalitete demokracije ali, še bolje, demokratizirati politične institucije.« To je po Balibarju ključ do rešitve kroničnega problema umanjkanja evropskega demosa. »Demos ni pogoj za demokracijo; ampak je njen učinek. No, ampak tudi demokracija obstaja samo kot ena od mnogih praks demokracije. Kot predstavniška demokracija, a tudi kot participatorna demokracija, katere meje so samoupravni komunizem (gradnja commonsa, bi rekel Negri), pa tudi kot konfliktna demokracija, ki živi od zahtev, uporov in protestov. Takšne modalitete demokracije nas zagotovo oddaljujejo od ’normativnega’ konstitucionalizma,« za kakršnega si prizadeva Habermas. Po Balibarjevem pa Evropa potrebuje še bolj radikalno in stalno gibanje za »socialno Evropo« , kajti brez njega v sedanji konstelaciji političnih sil ne bo sprememb v Evropi.

»V Evropi je treba poglobiti demokracijo. Zakoni prava in trga ne zadostujejo. Svoboda potrebuje tretji steber, če želi zagotoviti evropskim državljanom varnost; njeno ime je evropska civilna družba … Ne bi se smeli bati neposredne demokracije. Brez transnacionalnih možnosti za intervencije od spodaj navzgor, brez evropskih referendumov o evropskih temah, bo celoten projekt propadel. Zakaj ne bi volili predsednika Evropske komisije neposredno?« se sprašuje Ulrich Beck v Guardianu. Zavzema se za novo ustavno konvencijo, ki bi zagotavljala demokratično legitimnost drugačni Evropi, ki jo sam imenuje Evropska skupnost demokracij. »To bi bil začetek, ne pa odgovor na evropsko krizo. Moramo govoriti o Evropi citoyen, the citizen, burgermaatschappij, ciudadano, obywatel, torej o vseh teh antagonizmih, ki se skrivajo v združujoči formuli Evropa državljanov,« pravi Beck, ki verjame, da za to ni treba razstaviti nacionalnih parlamentarnih demokracij, ampak vzpostaviti polnokrvno kozmopolitsko Evropo, saj bi »demokratično opolnomočenje kozmopolitske Evrope spremljalo tudi utrditev nacionalnih demokracij v državah članicah EU«.

Evropski tehnokrati ne zmorejo premisleka o novi razvojni paradigmi na stari celini.

Zna pa se zgoditi, da evropska demokracija ne bo takšna, kot si jo zamišljajo misleci Evropske unije. Za zdaj še premalo vemo, kakšne so posledice procesov evropeizacije in globalizacije in tudi duhovnozgodovinskih sprememb v naravi evropskega človeka, kjer imajo velik vpliv – predvsem na mlajšo generacijo – komunikacijsko-informacijske tehnologije. Prav pa ima dr. Slavko Splichal, ki v Dnevnikovem Objektivu piše, da so z globalizacijo postala vprašanja javnosti, nadzora, legitimnosti odločanja in suverenosti precej bolj zapletena kot v času vladavine nacionalne države. »Za novo obdobje demokracije, ki jo John Keane imenuje ’preverjalna demokracija’, naj bi bilo značilno, da množica najrazličnejših neodvisnih skupin nenehno preverja delovanje posameznikov in skupin, ki imajo moč in vpliv v (globalni) družbi.« Zato naj bi bilo za novo dobo, ko civilna družba nadzira politične oblasti, značilno povezovanje »starih« medijev, zlasti političnih časnikov, z novimi sistemi za neizsledljivo množično puščanje dokumentov na internetu, ki jih ni mogoče cenzurirati. Lahko, da bo tudi stara celina doživela takšno »demokratično reformo ali revolucijo, na kakršno v Evropi še čakamo,« pravi Balibar.

Sicer pa je Evropska unija doslej iz vsakokratne notranje krize prišla okrepljena, kakor da bi sprostila v sebi nove mehanizme za poglabljanje demokratičnih procesov. Korak za korakom krepi integracijo, kajti drugače kot postopoma je ne more. Združevanje Evrope namreč ni ideološki projekt, ampak proces usklajevanja različnih interesov, ki je zasnovan na koristih vsake in vseh držav članic. Tokrat pa je pred EU odločitev, ali bo še naprej sledila neoliberalni doktrini razvoja ali pa bo našla evropskemu duhu, tradiciji in vrednotam ustrezno razvojno paradigmo. Od tega odgovora je tokrat odvisen njen obstoj.