Intervju: Dr. Uroš Grilc

Pazljivo sem prebrala intervju z Dr. Grilcem, aktualnim ministrom za kulturo, kjer je odgovarjal na vprašanja o »kulturni politiki« v Sloveniji, kot jo namerava zagovarjati.

Na žalost iz celotnega intervjuja ni bilo mogoče razbrati ničesar o eni od pomembnejših vej kulturne dejavnosti, ki obsega veliko specializacij in poleg svojega kulturnega značaja tudi vsakodnevno posega v življenja slehernika v državi – torej bi ji morala kulturna politika nameniti veliko (in največ) pozornosti tako, da bi njeno kulturno poslanstvo ne bilo že ob nastanku omejeno ali zlorabljeno.

Gre za področje arhitekture v vsem obsegu pod-področij, vključno z urejanjem prostora oziroma urbanizmom.

Ta primanjkljaj zanimanja in skrbi za področje je še toliko bolj zaskrbljujoč, ker je arhitektura kot dejavnost in pojavnost tudi mednarodno še posebej poudarjeno obravnavana in se državam članicam EU nalaga, da z vso skrbnostjo pripravijo potrebno osnovo na nivoju države - da izdelajo in sprejmejo dokument »arhitekturne politike« in poskrbijo za to, da se ta v državi izvaja v okviru celotnega spektra dejavnosti, kjer se arhitektura izraža.

Že mednarodno sprejeta »Resolucija konzila predstavnic držav EU o arhitekturni kvaliteti« vsebuje jasne zaveze.

Dr. Grilc je omenil »Osnutek nacionalnega programa za kulturo«, kjer je vključeno tudi poglavje o »vizualni / likovni dejavnosti«, znotraj njega pa arhitektura z urbanizmom kot ena od vej vizualnih/likovnih umetnosti.

Omenjene so v tem programu nekatere težave področja, vendar je vse to premalo za izboljšanje stanja v arhitekturi v Sloveniji, ki je na splošno slabo – tako za »proizvajalce v kulturi«, kot tudi za rezultate njihovega dela – v praksi se namreč na široko kršijo avtorske pravice arhitektov (na stavbah in interierih, pa tudi drugod) ter določila sprejetih in veljavnih prostorskih aktov in področnih zakonov, kar vse skupaj izničuje strokovni trud »kulturnih proizvajalcev« - arhitektov, urbanistov, prostorskih načrtovalcev in krajinskih arhitektov.

Poleg tega je dejavnost organizirana po principu »trga«, kjer že po besedah samega dr. Grilca umetnost težko vzdrži tekmo med »tržno uspešnim« in »dobrim ter kakovostnim«.

Za resen program izboljšanja stanja bi bilo treba čim bolj učinkovito povezati izhodišča »kulturne politike« s pogoji v zakonodaji na področju gospodarstva (učinki v turizmu, energetske sanacije na stavbah), urejanja prostora (z vgrajenimi cilji s področja kulture tudi za naše zanamce, ne samo že ustvarjene pretekle »dediščine«), gradbeništva (gradbena dovoljenja z obveznostjo do arhitekture, predpisi o vzdrževalnih delih na in v (posebno še javnih) stavbah), itd., s pogoji o nadzoru izvajanja zakonodaje ter pogoji o ustrezni politiki pravično plačanega dela, obdavčitve in subvencij za vse elemente na področju arhitekture in kulturne dediščine, ki omogočajo nastanek, razvoj in obstoj »proizvodov« umetniških elementov s področja arhitekture v širšem pomenu.

Skratka, potrebujemo s strani Ministrstva za kulturo spodbujeno akcijo za pripravo dokumenta »arhitekturna politika v Sloveniji« ter na njegovi podlagi ustanovljenega posebnega telesa, ki bo bedel nad preživetjem, obstojem in uspešnostjo te, za državo zelo pomembne, gospodarsko in kulturno, »umetniške proizvodnje«.

Tako, kot arhitektura v celotnem spektru na splošno »životari« sedaj, in se vsakodnevno »spotika« ob vedno nova in nova omalovaževanja procesov dela v dejavnosti ter »proizvodov« dejavnosti, je pogubno, in tega ni več mogoče vzdržati brez uničujočih posledic.

Za primer opisujem samo problematiko zunanjega izgleda stavb, ki je vedno odraz arhitektovega napora, ko izdeluje načrt za posamezno stavbo. Pomemben del »likovnega« oziroma »arhitekturnega« izraza pojavnosti stavbe je tudi barva fasade, ki jo določi avtor , preden se izvajajo gradbeno-obrtna dela. Prav pri »barvi fasade« je največ zlorab in nastaja prava »kulturna polucija« v naši, sicer »načelno« tako visoko cenjeni, »kulturni krajini«.

Barva fasade je del projektiranja arhitekture objekta in še prej urbanistični pogoj!! Ta se (je) ureja(la) v stari lokacijski dokumentaciji in na podlagi nje izdani odločbi, oziroma v prvem delu projekta za gradbeno dovoljenje in njemu sledečem gradbenem dovoljenju, ki vključuje definicije iz projekta in projekt sam.

V obeh primerih je projektant - arhitekt zavezan pogojem iz urbanističnega dokumenta, ki mora vsem določilom strokovno argumentirano ugoditi ter pri tem obenem do postavljenih omejitev suvereno izpolnjevati svoje avtorske pravice.

Za laike so pogoji prostorskih aktov lahko „nerazumljivi“, vendar zakonodaja tem ne daje pravice do uveljavljanja laične presoje. Vsa problematika še najbolj izbije na dan v fazi »vzdrževanja« objekta, ko se nihče več ne sklicuje na projekt gradbeno dovoljenje.

Še huje je ne-kulturno poseganje na »avtorskih« fasadah omogočeno sedaj, z izbrisom določil iz Zakona o graditvi objektov, ki so varovali »spreminjanje izgleda objekta« s predpisanim postopkom gradbenega dovoljenja za tak namen, in s tem vsaj deloma »ščitili« avtorja fasade, ali vsaj »kulturni«, »umetniški« vtis fasade na primerni strokovni ravni. Vse v imenu »energetske sanacije«!?

Državne inštitucije in gradbeni inšpektorji so (bili!?) dolžni nadzirati celoten proces izvajanja urbanističnih določil v vseh fazah razvoja investicije: izdelavi urbanistične dokumentacije (kjer je treba upoštevati tudi nadrejene republiške urbanistične dokumente, kot je na primer Strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki tudi govori o estetskem in kulturnem razvoju v državi kot celoti), izdelavi projektov in izvajanju vsega načrtovanega, prav tako tudi nadziranju kršitev zakonodaje pri »vzdrževalnih delih«; problem pa nastane, ko država ali »miži« ali pa tako »sprosti« zakonska določila, da lahko vsakdo nekaznovano negira zakonodajo ali pa direktno poseže v arhitekturno celoto in »umetniški proizvod«, ki to potem pač več ni!

Da še enkrat poudarim:

Arhitektura je intelektualna, kulturna umetnostna in strokovna dejavnost; arhitekturna služba je torej strokovna služba obeh vlog – kulturne in ekonomske. Nikakor pa ne more biti prepuščena predvsem ekonomski vlogi, če naj se obdrži v kulturnem prostoru!