Leta birokracije

Že samo za to, da je po kalvariji, ki so jo doživeli načrtovane vetrne elektrarne na Volovji rebri in projekt vetrnega parka na Griškem polju pri Senožečah, še kdo pripravljen razmišljati o postavitvi novih vetrnih elektrarn v Sloveniji, je treba veliko poguma. Toliko več, če govorimo o vetrnem parku z do 40 vetrnicami. In še zlasti, če vemo, da ima tudi ta projekt že zgodovino birokratskih zapletov. Idejni oče projekta je Anton Korošec, ki se je v slovensko zgodovino zapisal kot zaslužen za to, da je bila pri nas postavljena prva vetrna elektrarna na Griškem polju, prav tako v bližini Senožeč.

V primeru vetrnega parka Senožeška brda se je zapletlo že pri pridobivanju energetskega dovoljenja, saj so jih na direktoratu za energijo na ministrstvu za gospodarstvo vztrajno zavračali, češ da nosilno podjetje ni finančno sposobno za izvedbo projekta. Zato so se začeli ozirati za partnerji. Uradno je 70 odstotkov družbe VEPA, ki je nosilec projekta, prevzel Oskar Marko Musič. Sodeč po podatkih, dostopnih na internetu, gre za 23-letnika, ki se ukvarja s podvodno fotografijo. V imenu podjetja VEPA z javnostjo komunicira Aleš Musič, verjetno njegov oče, ki se sicer ukvarja z načrtovanjem in prodajo nepremičnin. Kot pravi, so se za sodelovanje pri postavitvi vetrnega parka odločili, »ker imamo izkušnje tako pri inženiringu gradbenih projektov kot tudi pri umeščanju objektov v prostor«. Šele njim je uspelo pristojno ministrstvo prepričati, da so projektu podelili energetsko dovoljenje. Je pa vmes ključni človek na ministrstvu, ki je prejšnje vloge zavračal, odšel v pokoj.

Z izjemo nekoliko nenavadne lastniške strukture se zdi projekt zgledno zasnovan. Pretekle negativne izkušnje postavljavcev vetrnih elektrarn so bile dobra šola in tako so bile že pred javno razgrnitvijo načrtov naročene nekatere raziskave vplivov na okolje, potekala pa so tudi posvetovanja z okoljevarstveniki, na podlagi katerih so nekatere predvidene lokacije vetrnic že črtali oziroma prestavili. Največja sprememba prvotnih načrtov je predvideni koridor za velike zveri, trikilometrski pas brez vetrnic, ki bi predvideni vetrni park sekal na pol. »Ravno na tem območju so najbolj primerne lokacije za postavitev vetrnic,« je nejevoljen Anton Korošec.

Nacionalni inštitut za biologijo na območju izvaja opazovanje ptic, ki so pokopale projekt na Volovji rebri. V Društvu za opazovanje in preučevanje ptic, ki je doseglo razveljavitev okoljevarstvenega dovoljenja za Volovjo reber, pravijo, da je predvideno območje z vidika varstva ptic manj problematično, da pa nameravajo budno spremljati postopke izdajanja dovoljenj in kakovost izvedenih študij. Za zdaj pa se ne nameravajo vključiti v postopke.

Prepričati bo treba tudi lokalno prebivalstvo. Od njihove podpore je namreč odvisna tudi podpore občine Divača. Svet krajevne skupnosti Senožeče je za zdaj sprejel načelno mnenje, da vetrnim elektrarnam ne nasprotujejo, da pa se jim zdi število 40 pretirano in da so predvidene lokacije v nekaterih primerih preblizu naselij. »Razpoloženje v lokalni skupnosti je mešano,« pravi predsednica krajevne skupnosti Alenka Štrucl Dovgan. »Eni so striktno proti, nekaj pa jih je za. Imeli smo zbor krajanov, ki pa so se ga udeležili samo tisti, ki so proti. V krajevni skupnosti je 1300 prebivalcev, na zbor jih je prišlo 42, ki temu nasprotujejo. Od teh 42 jih je deset govorilo, preostali pa so molčali.« Zahtevali bodo tudi raziskavo o domnevnem vplivu vetrnih elektrarn na zdravje.

Štrucl Dovganova sicer živi v Dolenji vasi, torej v neposredni bližini edine delujoče vetrne elektrarne v Sloveniji. »Nič nas ne moti, živali se pasejo pod njo, tako kot so se pasle prej. Avtocesta je precej bolj hrupna.«