Novi neuvrščeni

Slovenija je v položaju, ko je tako rekoč vseeno, kakšno vlado ima. Levo ali desno. O ključnih politično-ekonomskih usmeritvah države ne odloča naša vlada, temveč Berlin in Bruselj. Slovenija je degradirana na raven podložne kolonije, tako kot druge države evropskega obrobja. Bolj ko upoštevamo nasvete Berlina in Bruslja, v globljo recesijo tonemo. S tem se lahko sprijaznimo, lahko pa naredimo zasuk. »Zakaj pa ne bi bila Slovenija pobudnica oblikovanja skupine držav na obrobju EU, ki bi nastopala kot blok proti nemški varčevalni ihti,« predlaga ekonomist Aleksandar Kešeljević. Rešitev je lahko v oblikovanju nekakšne novodobne različice neuvrščenih, ki bi se uprli bruseljsko-nemški hegemoniji.

Paradoksalno je, da nam ravno Nemčija diktira varčevanje in odpovedovanje. »Prav Nemci bi morali bolje razumeti resnost zgodovinskega trenutka in svojo vlogo v njem. Zavezniki so jim po drugi svetovni vojni odpisali večino dolgov in ponudili pomoč v obliki Marshallovega načrta. Očitno so takrat vsi skupaj veliko bolje razumeli, da je gospodarski vzpon mogoč le ob odpisu dolgov in neposredni pomoči,« pravi Kešeljević.

Da je prava pot korenit zasuk, ne pa servilnost Bruslju, meni tudi sociolog Marko Kržan, član Iniciative za demokratični socializem: »Na srednji rok bi si morali prizadevati za zavezništvo z drugimi državami dolžnicami, z naprednimi političnimi silami v teh državah. Skupni cilj je prisiliti Evropsko centralno banko, da z aktivnimi ukrepi olajša pritisk na ceno zadolževanja. Vzporeden korak mora biti združevanje dolžnic v klub, ki se bo pogajal z upniki za reprogramiranje in odpise.« Če bi Evropska centralna banka delovala približno tako kot deluje ameriška centralna banka FED, bi se med razdolžitvijo izognili uničenju javne infrastrukture, obrzdali bi brezposelnost in preprečili nazadovanje zaradi kolapsa zasebnih investicij. Obrata v ekonomski politiki seveda ni mogoče izpeljati čez noč. Dokler je nasprotnik močnejši, mora biti igra taktična, pravi Kržan. »Vsi delovni ljudje, še posebej na evropskem obrobju, se moramo zavedati, da je evrokracija naš skupni nasprotnik. Z njo je treba igrati taktično igro, ji na videz popuščati, a jo dejansko ’prinašati okrog’, dokler se je ne bo mogoče znebiti.«

Skupinski samomor

Razočaranje levice nad vlado Alenke Bratušek je veliko. Še najbolj zato, ker je Pozitivna Slovenija pred volitvami zagovarjala popolnoma nasprotna stališča od teh, ki jih udejanja danes. »Spomnite se obljub o industrijski politiki in infrastrukturnih projektih, ki nam bodo spet zagotovili štiriodstotno gospodarsko rast,« pravi politolog Rok Kogej, član Iniciative za demokratični socializem. Namesto o velikih državnih investicijah finančni minister Uroš Čufer govori o nujnosti korenitejših rezov v plače, pokojnine, socialne transferje, hkrati pa širi seznam državnih podjetij za privatizacijo.

»Tej vladi lahko priznamo eno samo socialno potezo: plač v javnem sektorju ni znižala linearno, saj je najvišje plače znižala bolj kot najnižje. Vendar to ni posledica benevolence, ampak pritiska sindikatov,« pravi Kržan. »Med ukrepi, ki so tradicionalno levičarski, niso pa hkrati socialni, lahko tej vladi priznamo dva dosežka: odločnost pri izdaji obveznic in pa zavedanje, da je mogoče proračunski primanjkljaj zapirati tudi z zviševanjem davkov, ne le z rezanjem izdatkov. Zvišanje davkov bistveno manj zniža gospodarsko rast, kot če zmanjšaš javno porabo,« nadaljuje. »A to je tudi vse. Zvišanje DDV-ja bo nesorazmerno obremenilo manj premožne, hkrati pa vlada javno porabo najbolj reže na življenjsko pomembnih področjih, najmanj pa pri nepotrebnem luksuzu.« Tako naj bi se z rebalansom proračuna sredstva za zdravstvo zmanjšala za več kot 18 odstotkov, sredstva za obrambo pa le za slabih šest odstotkov.

Rešitev je lahko v oblikovanju nekakšne novodobne različice neuvrščenih, ki bi se uprli bruseljsko-nemški hegemoniji.

Še en simptomatičen primer je šolstvo. »Resda vlada ne grozi neposredno z večanjem normativov za učitelje, toda v priporočilih ravnateljem, sprejetih pred počitnicami, beremo, naj ravnatelji obremenijo učitelje v osnovnih šolah s 24 urami (normativ je 20). Ko bo veliko učiteljev delalo 24 ur, bo normative laže sprejeti. Ta in podobni ukrepi, ki napovedujejo vnovično krčenje javnega sektorja, dokazujejo, da ekonomska politika ostaja zategovanje pasu,« ugotavlja filozof Andrej Adam iz društva za razvoj humanistike Zofijini ljubimci. »Vlada nima zamisli, kako drugače zmanjšati proračunski primanjkljaj kot z varčevanjem, pri čemer vneto izpolnjuje direktive evropske komisije in se za nameček še hvali, da pridno dela domače naloge.« Položaj slovenskega politika je tako zelo mučen. »Najprej se mora s tem ali onim leporečenjem prikupiti domačemu volivcu, nato odpotuje v Evropo, kjer dobi domačo nalogo, nakar domačega volivca prepričuje, da to počne v njegovem imenu, v njegovo dobro.«

Še neposrednejši je ekonomist Maks Tajnikar: »V ekonomski politiki sedanje vlade ni nobene resne novosti, še najprej dela to, kar v Bruslju menijo, da mora delati. Ministri, odgovorni za gospodarstvo, bi bili radi bolj levi, toda ne delajo nič drugega kot desni, ker kaj drugega niti ne znajo ali v strahu pred Brusljem ne smejo. Res pa je, da znotraj Evrope niti nimajo zgleda za drugačno ravnanje.« Tajnikar za zdaj vidi samo dve novosti: da nas vlada Alenke Bratušek ne straši s propadom, ki se bo zgodil že jutri, kar Janša še vedno počne, in drugič, da se vsaj poskuša ukvarjati s problematičnimi podjetji. »V bistvu smo pri politiki zategovanja pasu dohiteli Portugalsko in Španijo. Nikjer pa ni na vidiku nobenih pozitivnih rezultatov. Še vedno vsi skupaj delamo samomor!«

Sedanja vlada ni kontrapunkt Janševi vladi, meni nekdanji finančni minister France Križanič. »Nadaljuje namreč oba strateško zgrešena projekta: slabo banko oziroma prenos več milijard evrov bančnih terjatev v javni dolg ter razprodajo državnih deležev v donosnih podjetjih. Še naprej smo v procesu, ki ga lahko imenujemo ’madžarska pot’. Zakon o uravnoteženju javnih financ je bil strel v koleno. Znižanje javnih izdatkov je vodilo v upad javnih prihodkov, tako da smo od letošnje pomladi v samouničevalni spirali, ki jo keynesijanci imenujejo ’paradoks prihrankov’.«

Nekoliko prizanesljivejši je ekonomist Aleksander Aristovnik. Pravi, da gre pri politiki sedanje vlade vendarle za milejšo obliko nadaljevanja poti bivše Janševe vlade, in sicer s poskusi manjših rezov na strani javnofinančnih odhodkov in s tem manj posegi v javni sektor ter z večjim poudarkom na strani prihodkov. »Njeno socialno usmerjenost potrjujejo tudi ukrepi letošnjega rebalansa, pri katerem so se nekateri izdatki celo povečali.« Na primer: povečujejo se odhodki za plače javnih uslužbencev – zgolj postavka plače in drugi izdatki za državno upravo se je z 919 milijonov evrov zvišala na 926 milijonov. Povečuje se primanjkljaj pokojninske blagajne – 1,47 milijarde evrov namesto prvotno predvidenih 1,33 milijarde. Dodaten denar je bilo treba rezervirati tudi za brezposelne – po novem bo šlo brezposelnim 268,3 milijona evrov namesto prvotno predvidenih 238,3 milijona. In vendarle Aristovnik ugotavlja: »Kljub vsemu kaže, da bodo potrebni dodatni rezi tudi v javnofinančne izdatke, kar bo udarilo po javnem sektorju in po sociali, to pa bo pomenilo, da gre ta politika po tirnicah politike vlade Janeza Janše. Očitno se sedanja vlada temu ne bo mogla izogniti, saj se pripravlja rebalans proračuna za leto 2014, kjer bodo verjetno glavni fokus javnofinančni izdatki, čeprav je na strani prihodkov še ogromno rezerve, od sive ekonomije do upravljanja državnega premoženja. Zelo verjetno pa nas čakata nepremičninski in tudi krizni davek.« Prepričan je, da bodo posegi v izdatke skrhali odnose v koaliciji. »Skratka, sedanja vlada je zagotovo bolj leva, kot je bila predhodna, pa vendarle se večjim rezom in s tem tipičnim ukrepom neoliberalne doktrine ne bo mogla izogniti.«

Nekateri bi torej preprosto ignorirali bruseljske pritiske, Aristovnik pa opozarja, da splošne usmeritve, ki jih določa Bruselj, »niso zaradi Bruslja, ampak zaradi nas samih«. »Dejstvo je, da smo med državami, ki jih je kriza najbolj prizadela, in da je v interesu nas samih, da se čim prej izkopljemo iz težav. Navsezadnje je Mednarodni denarni sklad pred kratkim posebej omenil prav Slovenijo in Hrvaško kot edini državi Vzhodne Evrope, ki ostajata v recesiji tudi letos, zato je ključno, da sprejmemo ustrezne ukrepe za izhod iz krize.« Kot glavni problem poudarja, da so nosilci ekonomske politike v prvih letih krize v Sloveniji popolnoma odpovedali in da je naš voz tudi zaradi tega zdaj globoko v blatu, kar pomeni toliko bolj boleče in neprijetne ukrepe danes oziroma jutri. »Seveda pa to ne pomeni, da moramo vsa navodila Bruslja brezpogojno sprejeti, saj se na primeru Grčije vidi, da se tudi trojka lahko moti.« Ena od nalog, ki jih moramo narediti z Brusljem ali brez njega, je čim prej kakovostno sanirati bančni sistem. »Bolj zadržan bi bil pri odpravi strukturnega primanjkljaja oziroma sem na strani večje postopnosti pri njegovi odpravi.« Še zlasti pa je Aristovnik zadržan do (pre)hitre privatizacije, ki v času krize prinaša (pre)nizek priliv od prodaje državnega premoženja. Pametnejša se mu zdi usmeritev v privabljanje tujih naložb, ki jih v Sloveniji primanjkuje predvsem zaradi administrativnih ovir in neučinkovitosti sodnega sistema. Veliko rezerv vidi na področju javno-zasebnega partnerstva, »pozabljamo pa tudi na evropska sredstva, kjer smo po zadnjih podatkih med spodnjo polovico držav, kar zadeva uspešnost črpanja kohezijskih sredstev, saj smo porabili le okoli polovico razpoložljivih sredstev in obstaja resna nevarnost, da bomo del razvojnega denarja po nepotrebnem izgubili«.

Resnici na ljubo je treba reči, da slovenska vlada doslej še ni odpuščala v javnem sektorju, pa tudi v plače javnih uslužbencev še ni zares zarezala, vsaj ne tako korenito, kot je to storila denimo portugalska vlada. Ekonomist Črt Kostevc je v kolumni za Dnevnik pred kratkim zapisal, da so povprečne nominalne plače v slovenskem javnem sektorju med letoma 2010 in 2012 doživele nekaj več kot enoodstotno znižanje, portugalski javni uslužbenci pa so se v istem obdobju odpovedali kar dobri petini svoje plače. Toda kam je takšno drastično varčevanje pripeljalo Portugalsko? Kostevc pove, da je občutno znižanje plač v portugalskem javnem sektorju povzročilo dodatno zmanjšanje zasebne porabe, emigracijo bolj izobraženih javnih delavcev v perspektivnejše dele EU in/ali v zasebni sektor, da je javni dolg Portugalske navkljub zategovanju pasu narasel na skoraj 130 odstotkov BDP-ja, zahtevana donosnost za portugalske državne vrednostne papirje pa je narasla na več kot osem odstotkov. Pod pritiskom trojke portugalska vlada načrtuje nove reze. Tako naj bi na cesti ostalo še 30 tisoč javnih uslužbencev, kar bo, piše Kostevc, povečalo že zdaj rekordno 18-odstotno brezposelnost. Si v Sloveniji res želimo iti po portugalski poti varčevanja, ki mu ni in ni videti konca in ki ne prinaša odrešitve?

Vlada lahko stopnjo brezposelnosti zniža tako, da po francoskem zgledu uvede skrajšani, 35-urni delovni teden, po nemškem pa sistem deljenega dela.

Če politika zategovanja pasu ne deluje, zakaj je potem tako privlačna? Najprej iz pragmatičnih razlogov: ker to ustreza Nemčiji. »Nemčija ustvarja z drugimi državami EU presežek, ki vodi do zadolževanja preostalih gospodarstev, nastajanja prevelikih javnih sektorjev v njih, previsokih plač v teh državah in razpada njihovih bančnih sistemov. Toda to so le posledice dejstva, da rast produktivnosti dela, ki prehiteva plače nemških delavcev, in produktivnosti v drugih državah EU omogoča ustvarjanje ogromnih profitov nemškega kapitala,« razlaga Tajnikar. Gre za politiko krepitve in dominacije nemškega kapitala v EU. »Evropski komisarji so marionete, ki se tega ne zavedajo. Če pa se podzavestno zavedajo, pa politiko zategovanja pasu opravičujejo z napačnimi izračuni.«

Kaj je torej alternativna rešitev?

Adam pravi, da bi se za začetek lahko zgledovali po točkah, ki so jih predlagali Zgroženi ekonomisti. Gre za skupino več kot 600 ekonomistk in ekonomistov, večinoma iz Francije, ki trdijo, da obstajajo drugačne rešitve od tistih, ki jih prakticirajo evropske vlade in vrhovi EU. Zgroženi ekonomisti v nasprotju z zategovanjem pasu predlagajo zvišanje ravni socialne varnosti, denimo zvišanje nadomestil za brezposelnost, menijo pa tudi, da je ekonomsko modreje povečati javna sredstva za šolstvo, raziskovanje in investicije v ekološke projekte, saj to zagotavlja možnosti za trajnostno rast in znižuje brezposelnost.

Alternative nedvomno obstajajo. Denimo: vlada lahko stopnjo brezposelnosti zniža tako, da poleg ponovnega zagona ekonomske dejavnosti po francoskem zgledu uvede skrajšani, 35-urni delovni teden, po nemškem zgledu pa sistem deljenega dela, predlaga Rok Kogej. »Nevarnost je sicer v tem, da bi takšna ukrepa gospodarstvo finančno čezmerno obremenila, zlasti v času recesij, ko se zmanjša potreba po delovni sili, a država se proti temu lahko bori z zmanjšanjem fiksnega dela stroška delovne sile – izpad davčnega prihodka bi pokrilo zmanjšanje obsega socialnih transferjev zaradi nižje stopnje brezposelnosti, če vse drugo odpove, pa tudi s prevzemom sorazmernega dela odpravnin.« Alternative so mogoče tudi, ko gre za uravnoteženje javnih financ. »Ko gre za prihodkovno stran proračuna, bi veliko dosegla že vrnitev na stanje iz leta 2004, torej na stanje pred dohodninsko reformo, znižanjem davka na dohodek pravnih oseb in prispevkov za pokojninsko zavarovanje ter odpravo davka na izplačane plače. Otepati pa se ne bi smela niti proračunskih rezov,« meni Kogej. To seveda ne pomeni, naj še naprej veselo krči socialno državo in poslabšuje življenjsko raven zaposlenih v javnem sektorju. Na razpolago ima boljše možnosti. Civilna družba že nekaj časa ponuja vsaj tri: radikalno zmanjšanje vojske in njeno preoblikovanje v krizno službo, zmanjšanje števila občin ter odpravo javnih koncesij v šolstvu. Zakaj ne bi vlada začela s tem?