Kriza in egalitarnost

Reševanje finančne in gospodarske krize razvitega sveta traja že nekaj let. Poleg takih in drugačnih praktičnih ukrepov (pogosto) skoraj paničnih vlad se ves čas tudi »križajo akademska peresa«. Drugače povedano, na straneh in zaslonih svetovnih medijev, da ne omenjam akademskih publikacij, poteka bitka med neoklasičnimi in heterodoksnimi ekonomisti (pa tudi drugimi strokovnjaki) za interpretacijo razlogov za krizo ter za iskanje poti iz nje. Po mojem skromnem mnenju je tista šola mišljenja, ki strogo kritizira pot zategovanja ali stiskanja (austerity), precej bolj intelektualno prepričljiva, čeprav ji politiki v današnji »nemški Evropi« niti ne prisluhnejo. A zdi se, da imajo številni komentatorji, ko grmeče zagovarjajo ali napadajo trenutne ekonomske politike, v mislih predvsem vprašanje obnove gospodarske rasti. Ponujajo torej različne recepte za to, da bo »spet vse tako kot prej«, da se očistijo bilance bank in da začne BDP v EU kot celoti spet konsistentno rasti po stopnji vsaj, denimo, 3 % na leto.

A kaj je tisto, kar gospodarska stabilizacija res prinaša širokim slojem prebivalstva? Kaj so »metavrednote«, ki stojijo za koncem nenehnega ukvarjanja s slabimi bankami, programi finančne pomoči ter stečaji? Odgovor je zelo jasen, čeprav za koga morda preveč banalen ali neoprijemljiv: blaginja, sreča, enakost čim večjega števila ljudi. Enakost? Z enakostjo je seveda križ. V marsikateri glavi namreč prižge asociacijo na vrste povsem enako oblečenih osebkov v maoističnih uniformah, na pomanjkanje blaga v trgovinah (»enakost v revščini«!) ter na realni socializem. Te asociacije so nepoštene.

»Zdrava mera enakosti« je vrednota, ki ji pritrjuje ogromna večina ljudi. Te prave mere pa ni mogoče določiti s kakšnimi matematičnimi objektivnimi izračuni. V bistvu gre za vrednostno, politično vprašanje. Gre za zavzemanje (na evropski ravni) za družbe, ki bi zaustavile današnje trende naglega povečevanja dohodkovnih in premoženjskih razlik ter jih morda celo obrnile. Obrnile do kam – do stanja, kakršno je danes v Sloveniji ali v Skandinaviji, kakršno je bilo pri nas ali v Skandinaviji pred 30 leti, v Evropi keynesijanske zlate dobe, v hipotetični pravični družbi …? Ne vem, to je ravno tista vrsta dileme, ki je ne bodo rešili pisci in intelektualci, pač pa se bo reševala sproti, spontano, boleče in naporno, skozi programe, kompromise in boje morebitnih prihajajočih političnih gibanj. Za začetek je pomembno, da se ne sramujemo izreči, da je enakost ena izmed pomembnih vrednot progresivnih političnih sil. Seveda takšna, ki obstaja v dinamičnem, čeprav včasih nelagodnem ravnotežju in sobivanju z drugimi vrednotami, kot sta zagotovo tudi individualizem in podjetnost. Da bi lahko vrednoto, o kateri govorim, ločil od t. i. formalne enakosti (enakosti priložnosti), jo bom v nadaljevanju imenoval z njenim natančnejšim imenom: egalitarnost. Takoj pa je treba povedati, da tu ne gre samo za družbo, ki ne pozna prevelikih razlik v premoženju in dohodkih. Egalitarna družba v splošnem pomenu zagotavlja varnost, svobodo, izbiro in avtonomijo. S tem so organsko povezani rahljanje avtoritarnih hierarhij, večanje stopnje empatije in zaupanja med ljudmi, avtonomije in svobode ter preporod pristne demokratičnosti v politiki, na delovnem mestu in v civilni družbi.

Je egalitarnost sploh lahko sodobna evropska vrednota?

Morda je še najmanj pomembno, da Pogodba o Evropski uniji (PEU) v 2. členu govori o solidarnosti, v 3. točki 3. člena pa o visoko konkurenčnem socialnem tržnem gospodarstvu, usmerjenem v polno zaposlenost in socialni napredek, in o borbi proti socialni izključenosti, spodbujanju socialne pravičnosti in spodbujanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije ter solidarnosti med državami članicami. Jasno je, da je egalitarnost tudi evropska vrednota! Koliko in kje je dejansko uveljavljena, je povsem drugo vprašanje.

Ne vem, ali bo kadarkoli obstajal za neoliberalne ekonomiste kakšen ekvivalent haaškega sodišča za vojne zločine. A njihove politike dobesedno ubijajo.

Koliko je mogoče posledice različnih političnih tendenc in usmeritev preučevati znanstveno? Poskušajmo takole: severno jedro držav območja evra, na čelu z Nemčijo, sili »kritične« države (tudi nas) v pristop t. i. interne devalvacije po baltsko-romunsko-bolgarskem modelu: znižanje plač, znižanje davkov na dohodke od kapitala, poslovne dohodke in premoženje, prevalitev davčnega bremena na potrošnjo in kvečjemu še na delo, znižanje socialnih transferjev in krčenje socialnih zavarovanj, ukinitev delovnopravnih varovalk, krnitev obsega in kvalitete javnih storitev, splošno krčenje javnega sektorja, privatizacija državnega premoženja, radikalno zmanjšanje vpisa na družboslovne študije, vse zato, da bi se oblikovala kruta nesolidarna družba z nizko notranjo porabo, a visoko izvozno konkurenčnostjo, kjer je večina bank in velikih izvozno usmerjenih podjetij v rokah tujcev, ljudstvo pa je zarukano in nerazgledano, a vendarle do neke mere obrtniško izučeno, pa tudi dovolj pridno in ubogljivo, da dela v teh podjetjih za nizke mezde. Mislim, da lahko mirno rečemo, da bo imela interna devalvacija take ali drugačne posledice, za koga tudi dobre, a vsekakor bo bistveno zmanjšala družbeno egalitarnost in ustvarila družbo elite »enega odstotka« ter preostanka revnih, negotovih in prestrašenih ekonomsko odvisnih posameznikov.

Beseda znanosti

Richard Wilkinson in Kate Pickett sta v odlični knjigi Spirit Level (2009) jasno in z uporabo statistične analize pokazala, kam pelje zmanjšanje egalitarnosti znotraj posamezne družbe. Korelacija manjše družbene egalitarnosti z večjimi zdravstvenimi in socialnimi problemi je skozi presek bogatejših držav tako prepričljiva, da enostavno mora iti tudi za vzročnost. Močno neenake države, kot so npr. Združene države Amerike, Portugalska, Nova Zelandija in Velika Britanija, imajo bistveno več zdravstvenih in socialnih težav kot egalitarne Japonska, Švedska, Finska in Norveška. V analizi sta avtorja upoštevala dejavnike zaupanja v soljudi, razširjenosti duševnih bolezni, pričakovane življenjske dobe, smrtnosti dojenčkov, debelosti, šolskega uspeha, najstniških materinstev, umorov, števila zapornikov in socialne mobilnosti. Vsi so bistveno slabši tam, kjer ni egalitarnosti, in skoraj nemogoče je najti kakšno drugo razlago, kot je ta, da egalitarnost močno izboljšuje ključne dejavnike »solidnosti« neke družbe. Življenje v državah, kjer se je en družbeni sloj tako odlepil od ostalih ljudi, da je videti, kot da z njimi več ne živi v isti družbi in ne deli istega življenja, je za večino enostavno znatno slabše.

Razlogi za to so logični. Premoženjska neenakost vzpostavlja strme in težko prehodne socialne hierarhije. Tista velika večina, ki je v neenakih družbah del t. i. nižjih slojev, zaradi svojega slabega relativnega položaja čuti povsem otipljive psihološke posledice: pomanjkanje avtonomije in nadzora nad lastnim življenjem, strah, negotovost, depresijo in zaskrbljenost, boleče zavedanje svojega nizkega socialnega statusa, stres zaradi neugodnih socialnih primerjav, itd. Ta čustva in mentalna stanja na ravni posameznikov se seveda hitro prevedejo v statistično zaznavne trende, ki sta jih obdelala Wilkinson in Pickettova (slabše zdravje, več nasilja, asocialno obnašanje itd.). Za politično mobilizacijo pa se mi zdi pomembno naslednje: skoraj vsi člani družbe pridobijo z večjo egalitarnostjo in manjšimi socialnimi razlikami; razen verjetno tistih, ki občutek svoje vrednosti črpajo izključno iz premoženjskega postavljaštva. Tudi to nam nakaže statistika – smrtnost dojenčkov v najnižjem poklicnem razredu (merilo statusa je po očetu) »socialistične« Švedske je nižja od smrtnosti dojenčkov najvišjega poklicnega razreda neoliberalne Velike Britanije. Finski in belgijski šolarji iz najvišjega socialnega razreda so bolje opravili teste funkcionalne pismenosti od ameriških in britanskih otrok enakovrednega socialnega razreda. In tako naprej. Koristi egalitarnosti se raztezajo na celotno družbo. Tisto majhno manjšino, ki bi se, kot v Rio de Janeiru, na svoje elitno delovno mesto raje odpeljala s helikopterjem, kot da bi na cestah gledala svoje revne sodržavljane, pa lahko mirno ignoriramo. V delujoči demokraciji ne bi smela prevladati.

Močno neenake države, kot so npr. Združene države Amerike, Portugalska, Nova Zelandija in Velika Britanija, imajo bistveno več zdravstvenih in socialnih težav kot egalitarne Japonska, Švedska, Finska in Norveška.

Socialne in humane politike postanejo zlasti pomembne v času krize. Tudi Slovenija je v zadnjih letih zarezala v določene transferje in nadomestila. Podrobne analize socialnih in zdravstvenih posledic za našo državo še nimamo. Kot pa ugotavljata sociolog David Stuckler in zdravnik Sanjay Basu, je kombinacija recesije in politike zategovanja v Italiji pripeljala do vsaj 500 dodatnih samomorov in poskusov samomora. V ZDA je bilo med recesijo še 4750 samomorov prek dotedanjega trenda naraščanja njihovega števila. Ti državi nimata najboljših programov aktivne politike zaposlovanja. Po drugi strani sta švedska in finska recesija v osemdesetih oziroma devetdesetih letih pripeljali do močnega skoka brezposelnosti brez vpliva na samomorilnost. Skandinavci, zlasti Švedi, so seveda velemojstri programov aktivne politike zaposlovanja, ki jih gradijo od leta 1960. Ključ je v izdatnem financiranju teh programov, ki dejansko pomagajo brezposelnim hitro najti novo službo, namesto da bi se jim samo pasivno izplačevala začasna nadomestila (nadomestila so sicer potrebna, vendar ne zadoščajo).

Družbena egalitarnost je pomembna vrednota, ki ima izjemno otipljiv vpliv na našo dušo, telo, zdravje, življenje in umiranje. Sedanje politike spopadanja s krizo egalitarnost očitno močno spodkopavajo. Ne vem, ali bo kadarkoli obstajal za neoliberalne ekonomiste kakšen ekvivalent haaškega sodišča za vojne zločine – njihove politike ne nazadnje dobesedno ubijajo! No, izkoriščanja svobode govora, pa čeprav uporabljene za slabo, vseeno ne gre preveč strogo kaznovati. Za kakšne zaporne kazni za naše neoklasične velemojstre se ne gre zavzemati. Bil bi povsem zadovoljen, če bi moje hipotetično sodišče za ekonomske zločine kakšnemu od naših »neodvisnih finančnih analitikov« zgolj dosmrtno prepovedalo objavljati kolumne in strokovno svetovati politikom …