Mein Europa

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

16. 8. 2013  |  Mladina 33  |  Komentar

Bleda, umetno piarovska (to je pokazal tudi obisk v Sloveniji) in negotova, čeprav načeloma v pravo smer obrnjena politika francoskega predsednika Hollanda Nemčiji daje še večjo težo. Seveda je veliko odvisno od izida nemških volitev. Ne nazadnje pa gre tudi za vprašanje, ali Nemčiji iz naše žabje perspektive ob popolni odsotnosti zunanjepolitične usmeritve in institucij za strateške raziskave in ob karikaturni obveščevalni službi morda ne pripisujemo prevelike teže. Se je (neupravičeno) bojimo? Ali preveč pričakujemo od nje?

»Mein Europa – wie leicht kommt Ihnen das über die Lippen, Frau Bundeskanzlerin?« (Moja Evropa – kako zlahka izrečete te besede, gospa zvezna kanclerka?) Malce provokativnemu vprašanju, ki so ga Angeli Merkel v predpočitniškem nedeljskem intervjuju postavili novinarji Berliner Morgenposta (Ich habe über eine Ausreise nachgedacht, Berliner Morgenpost, 21. julij 2013, str. 4), se je kanclerka, tako kot še nekaterim podobnim, izognila s predvolilno obarvanimi odgovori na splošni ravni. »Raje rečem – naša Evropa. In na to Evropo rada pomislim, govorim o njej, ko na primer potujem po Aziji ali Latinski Ameriki. Prav zunaj domače celine opazim, kako nacionalna in evropska politika že prehajata druga v drugo. Zato se še toliko bolj zavedam, katera temeljna prepričanja in vrednote združujejo nas Evropejce.«

Kanclerko so spraševali tudi, ali si lahko predstavlja, da bi nekoč živela v tujini. »Teoretično ja,« je odgovorila. »Všeč mi je veliko držav. Morala pa bi biti taka, katere jezik tudi sama govorim. Vendar nimam nobenih načrtov v zvezi z izselitvijo in se s tem sploh ne ukvarjam. Izhajajmo torej iz tega, da še naprej živim v Nemčiji in sedaj ljudi ponovno prosim za njihovo zaupanje, da bi bila še naprej njihova zvezna kanclerka.«

V obeh odgovorih leži bistvo evropskega problema. Nemška kanclerka gre na Kitajsko ali v Brazilijo in sklepa konkretne posle za Nemčijo, pri tem pa malo razmišlja in govori tudi o EU. Je najmočnejša nemška političarka (velja za oba spola) in želi to ostati, življenje zunaj Nemčije – torej tudi v Bruslju – pa si predstavlja le »teoretično«. Enak odgovor bi brez dvoma dobili od kateregakoli vodilnega politika v velikih evropskih državah. Ambicije za službe v Bruslju imajo le politiki malih držav.

Na nastanek in razpad federacij lahko gledamo z nešteto zornih kotov, tudi z ideološkega, kot v primeru Sovjetske zveze ali Jugoslavije. A nekaj je gotovo: federacije ni, dokler niso v njenem vrhu najmočnejši ljudje iz federalnih enot. In nasprotno: razpad se začne, ko federalne enote v center nočejo več pošiljati najmočnejših ljudi. Izkušnjo s tem imamo (pa ne samo mi). Konec šestdesetih let naj bi jugoslovanski premier postal Stane Kavčič. Njegov pogoj je bil, da v vlado pridejo najmočnejši ljudje iz republik. Hrvaška in Srbija sta to zavrnili; kot kaže ohranjena korespondenca s Kavčičem v zapuščini Branka Mikulića, so bili v to pod določenimi pogoji pripravljeni privoliti le Bosanci. Tako z najmočnejšo vlado, ki bi morda lahko dogovorno rešila Jugoslavijo ali vsaj preprečila njen krvavi razpad po Titovi smrti, ni bilo nič. Usoda Jugoslavije je znana. Tudi EU nima nobene prihodnosti, če bodo v njenem najmočnejšem organu sedeli birokrati brez širše podpre, ne pa najmočnejši ljudje iz članic.

Federacije ni, dokler niso v njenem vrhu najmočnejši ljudje iz federalnih enot. In nasprotno: razpad se začne, ko federalne enote v center nočejo več pošiljati najmočnejših ljudi.

V tem kontekstu lahko presojamo tudi vlogo Nemčije. Seveda enako velja za druge velike države, a (razdeljena) Nemčija je imela v času hladne vojne poseben položaj in to močno vpliva na njeno sedanjo politiko. Treba je priznati, da so se Nemci s svojo preteklostjo soočili veliko bolj pošteno kot večina evropskih narodov, s Slovenci vred. To sicer velja zlasti za nacistično obdobje, ko so njihovo »preobrazbo« dirigirali zahodni zavezniki, zlasti Američani. Če bi bili odvisni sami od sebe, bi bilo najbrž drugače. Nemška vojska danes prisega na 20. julij, dan neuspešnega atentata na Hitlerja leta 1944. Še desetletje po drugi svetovni vojni so zarotnike Nemci imeli za izdajalce, sorodniki mučenih in pobitih so bili zaničevani, izključeni iz družbe. Šele s hladno vojno in potrebo po vzpostavitvi nemške vojske in njeni vključitvi v Nato se je odnos do zarotnikov in njihovih sorodnikov spremenil. Ker je bilo pač treba najti ideološko sprejemljivo izhodišče za novo armado. Ne glede na to: spomin na nacistične zločine in koncentracijska taborišča najdete vsepovsod, še pred najbolj znano nemško trgovino KaDeWe v Berlinu, simbolom zahodnonemškega potrošništva. Pravzaprav je paradoksalno: danes na račun najtemačnejšega obdobja zgodovine Nemci celo služijo. Milijoni turistov se zgrinjajo v Berlin in druga nemška mesta prav zaradi zgodovine (seveda ne zgolj nacistične, pač pa tudi povojne razdeljenosti in Berlinskega zidu).

Malo drugače je z obdobjem socializma. V Vzhodno Nemčijo so, kot je znano, vložili desetine milijard tedanjih mark. Na novo so naredili celotno javno infrastrukturo: vodovode, kanalizacijo, telekomunikacije, javni promet. Zgradili so veleblagovnice. Pobarvali so fasade nekdaj sivih socialističnih blokov in jim celo dozidali balkone. Postavili so tehnološke parke, ki naj bi omogočili gospodarski razvoj in izenačitev vzhodnega in zahodnega dela. Vzpostavili so različne oblike razvojne pomoči, ki še vedno trajajo. Po mnenju politike je bila s tem razdeljenost presežena in zlasti pri mladih generacijah naj ne bi bilo več razlik. A to drži le deloma. Razlike ostajajo. Tudi zaradi pejorativnega odnosa in toge »prevzgoje« vzhodnonemške humanistične inteligence, ki so jo potisnili ob rob. Čeprav je bila sicer čisto dobro izobražena, morda celo bolje kot tista na Zahodu. A seveda ideološko neprimerna. No, danes je, znova paradoksalno, vir umetniškega in kulturnega navdiha in verjetno tudi glavni izvozni kulturni artikel prav vzhodni del Nemčije, ne pa duhovno izpraznjeni zahodni del države. Že priljubljenost filmov in nadaljevank, ki prikazujejo življenje v nekdanji Vzhodni Nemčiji, dovolj zgovorno govori o tem.

Nemčija je bila ob koncu vojne sprva hudo kaznovana, številna mesta, kot sta Dresden in Würtzburg, so morali postaviti popolnoma na novo. A je hkrati njen zahodni del iz vojne potegnil maksimalno: dobil je pomoč po Marshallovem načrtu, postopoma so bili zmanjšani ali popolnoma odpisani dolgovi. Brez tega bi Nemčija ostala na dnu, pretežno kmetijska država z omejenimi in nadzorovanimi možnostmi industrializacije, kar je bil tudi prvotni načrt zmagovalcev. Skrita pod politiko visokih načel, ki se najbolj povezuje z obdobjem Willyja Brandta, pa je bila ZRN zelo pragmatična. To se, recimo, izrazito kaže pri vprašanju vojnih odškodnin, ki jih je skušala z različnimi aranžmaji čim bolj minimizirati (kot kažejo dokumenti iz Politisches Archiv des Auswärtigen Amts, je imela različne dogovore s kar osemdesetimi državami). V številnih primerih, na primer jugoslovanskem oziroma sedaj slovenskem, pa tudi grškem, ki znova postaja aktualen, so bile zadeve reševane improvizirano in še zdaleč ne do konca. Nemčiji se zdi, da je problem presežen, in tudi med povojnim strpnim odnosom do njenih dolgov in sedanjo stisko Grčije in podobnih držav ne želi vzpostaviti korelacije. Kar zadeva odnos do Jugoslavije, jo je, poleg odškodnin, zanimalo zlasti dvoje: delovna sila (gastarbajterji) in varnost ter udobje nemških turistov. Z ideologijo se ni pretirano ukvarjala, čeprav je sem in tja zaznati pritoževanje veleposlanikov zaradi negativnega prikazovanja položaja gastarbajterjev v jugoslovanskem tisku ali celo zaradi partizanskih filmov, ki so Nemce enačili z nacisti. Povojni nemški pragmatizem se seveda ni kazal le v odnosu do Jugoslavije, pač pa tudi na drugih področjih in v odnosu do drugih, tudi do sicer osovražene NDR.

Nemcem gre socialno v primerjavi z drugimi še vedno zelo dobro, čeprav so tudi velike razlike (zlasti med vzhodnim in zahodnim delom države) in zadnje raziskave kažejo, da kriza tudi v Nemčiji najeda šibkejše kategorije prebivalstva. Nemci prav tako dobro vedo, kje je prihodnost. Pri nas klestijo denar za izobraževanje in univerze so na robu preživetja, v Nemčiji bodo zgolj tri berlinske univerze skupaj z visokimi šolami za prihodnje leto dobile kar 1,2 milijarde evrov, skoraj tri odstotke več kot letos. Nobena nemška vlada, tudi morebitna (sicer malo verjetna) socialdemokratska, ne bo tvegala socialnega miru doma za negotove evropske solidarnostne projekte ali za zagon gospodarstva drugod. In vsaka bo še naprej reševala nemške banke na račun obubožanih držav. Tu ni treba imeti iluzij. Vendar je Nemčija danes vsaj demokratična država in v tem smislu ji gre zaupati. Res pa jo povojna zgodovina in pragmatizem tesno navezujeta na ZDA, veliko bolj, kot je videti navzven. In za ta odnos je pripravljena tudi kaj umazanega narediti, marsikdaj molčati in marsikaj relativizirati (v čemer sicer ni edina). Celo pozabiti na svojo izkušnjo z vzhodnonemško politično policijo Stasi, kot se sedaj kaže ob odkritju delovanja ameriške agencije za nacionalno varnost in sodelovanju nemške obveščevalne službe z njo. Minimiziranje afere in izgovori kanclerke, da so ZDA ustavna in demokratična država in da ni nujno, da se vsa sodobna tehnika, ki je za sledenje na voljo, tudi uporablja, pač lahko zbujajo dvome.

Nemčija ne bo gradila združene in solidarne Evrope. Vsaj pod sedanjo kanclerko ne. V Evropi prej kot ustavno federacijo vidi nekakšno moderno hanzeatsko zvezo, v kateri bo Frankfurt nadomestil Hamburg, banke pa ladje.