Obujanje državljanske vojne

Zadnji avgustovski konec tedna bo v Rovtah, vasici nad Logatcem, streljaj od Šentjošta, »najbolj domobranske slovenske vasi«, potekala slovesnost ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ob obletnici postavitve farne plošče in ob obletnici ustanovitve domobranstva v Sloveniji. To je nastalo septembra 1943, kot vojaška formacija pa so bili domobranci neposredno podrejeni nemškemu generalu Erwinu Rösenerju.

Slovesnost na prvi pogled ni nič posebnega, tudi razstava, maša, okrogla miza, organizirani avtobusni prevozi in domoljubni pevski zbor ne. A ne gre za navadno spominsko prireditev. Zaradi dveh razlogov. Organizirana je ob obletnici nastanka kolaborantskih enot, na njej pa bo po maši kot govornik nastopil predsednik druge največje parlamentarne stranke in vodja opozicije Janez Janša. Janšev nastop daje komemorativnemu zboru politični podton, obujanje domobranske vojske pa prizvok čaščenja kolaboracionizma. Janša s takšnimi nastopi sproža tisto, od česar naj bi politika bežala. Poskuša reinterpretirati zgodovino, s svojo prisotnostjo daje domobranskemu gibanju legitimnost in zanika protifašistične temelje, na katerih je zgrajena sodobna Evropa. Ob obletnicah nastanka vichyjske Francije tam takšnih slovesnosti pač ni.

»Gotovo bi bilo drugače, če Janša ne bi sodeloval, s tem bo dal še več vetra v jadra političnim nasprotnikom,« pravi zgodovinar Boris Mlakar, ki preučuje medvojne pojave domobranstva in kolaboracije v Sloveniji. »Naša novejša zgodovina je politično uporabna, a delitve v politiki so normalne. Dokler druga svetovna vojna ne bo pozabljena, dokler se generacije ne bodo zamenjale, bo še vedno živa. Še danes se v Franciji politiki sporečejo glede francoske revolucije.« Tudi na domobranski strani obstajajo razlogi, da so oblikovali svojo vojaško formacijo, »veliko vlogo pri tem je odigralo partizansko nasilje, ki je posredno povzročilo kontrarevolucijo. Seveda pa je jasno, katera stran je sodelovala z nacisti, katera ni, a naj dodam, da ni absolutne resnice, absolutnega ’prav’. Povojni poboji in sodelovanje z nacisti bodo vedno pomemben argument te ali one strani,« še dodaja Mlakar.

Obujali bodo spomin na vojaško formacijo, ki je okupatorjem ovajala Slovence, jih pošiljala v taborišča, formacijo, ki ji je bilo preganjanje političnega nasprotnika pomembnejše od ohranjanja naroda.

Ni narobe, če potomci padlih, pobitih domobrancev ohranjajo spomin na prednike. Bile so žrtve. Bilo je nasilje. Gre za obujanje spomina nekega kulturnega okolja, v tem okolju bi moralo brez ščuvanja in sovražnosti sobivati več različnih med seboj nasprotujočih si spominov. »A treba je vedeti, da ta spomin z objektivno zgodovino pogosto nima nikakršne zveze oziroma je enostransko prilagojen in prikrojen,« pravi zgodovinar iz celjskega muzeja novejše zgodovine Tone Kregar. Problem pa nastane v trenutku, ko se na takšnih dogodkih izpostavi kak politik. »Takrat se temu ohranjanju kolektivnega spomina prida politični naboj, predznak in pogosto namensko prikrajanje in zavajanje.« Tako ni težava le v pojavljanju Janše na domobranskih slovesnostih, enako je s politiki, ki se pojavljajo v Dražgošah, pri Treh žebljih, na zabavnih partizanskih prireditvah. »Temeljno poslanstvo politikov je ukvarjanje s sedanjostjo, ne vračanje v preteklost. Ko politike videvamo na historično diametralno nasprotnih bregovih, ugotovimo, da se je prvi predsednik državnega zbora France Bučar uštel, državljanska vojna se ni končala, spet se obuja, oživlja, še vedno traja.«

Dražgoše in Rovte pa vseeno niso isto, ne gre za dve plati iste medalje. Pri Dražgošah se spominjajo partizanske bitke (in ne revolucije), pri Rovtah gre za spomin na ustanovitev kolaborantskih enot. V Dražgošah so se partizani borili z okupatorjem, v Rovtah bodo častili vojake, ki jih je zgodovina postavila na nepravo stran. Obujali bodo spomin na vojaško formacijo, ki je okupatorjem ovajala Slovence, ki jih je pošiljala v taborišča, formacijo, ki ji je bilo preganjanje političnega nasprotnika pomembnejše od ohranjanja naroda. »Takšne stvari se lahko dogajajo samo v državah, ki so imele izkušnjo komunizma in socializma. V Evropi, ki temelji na 9. maju 1945, katere utemeljevalni del je antifašizem, takšno poveličevanje sodelavcev okupatorja, ki jim je zgodovina namenila res žalostno usodo, ni mogoče,« še pravi Kregar.

Lahko se seveda motimo, morda bo Janša v govoru pozval k spravi, pomiritvi, sprejemanju (so)krivde, morda si ne bo prizadeval za revizionizem, poveličevanje okupatorjevih sodelavcev. To bi bil paradoks, če bi Janša želel gojiti takšno politiko, se v Rovtah ne bi pojavil. Njegov govor pa je napovedan, oglaševan na spletnih straneh SDS. Ko politiki zmanjka vsebine, se rada zateče k ideologiji. In točno to dela Janez Janša. Ko politične nasprotnike povezuje s tragedijo v Hudi Jami, izkorišča preteklost za načrtovani politični pogrom. Ko časti domobranstvo in preganja »ostanke komunizma«, obuja delitve in določa politično prihodnost države.