Ko joški vrnejo pogled

Odziv ruskega predsednika Vladimirja Putina na njihov nepričakovani napad, ko je v začetku aprila skupaj z nemško kanclerko Angelo Merkel v Hannovru odprl industrijski sejem, je bil smešen. Aktivistko, ki se mu je mimo nepripravljenih varnostnikov v hipu nevarno približala in mu v obraz zakričala »Jebi se, diktator!«, je pogledal naravnost v razgaljene prsi, namrščil obraz v ooo-super-si videti grimaso in dvignil palca. S to kretnjo naj bi mu bilo uspelo pokazati, da so metode polgolega aktivizma skupine Femen smešne in neučinkovite. Pa mu je res?

Femen je leta 2008 v Ukrajini ustanovila sedaj 28-letna Ana Hucol. Ukrajina je znana po zelo razširjeni prostituciji. Iz leta 2011 opravljene raziskave ukrajinskega Inštituta za družbene raziskave izhaja, da se v tej nekdanji sovjetski republiki prodaja vsaj 50 tisoč žensk, od tega skoraj tretjina mladoletnic. Prostitucija je kljub temu še vedno tabu. Novinarka britanskega časopisa Guardian Natalija Antonova, ki tudi sama izvira iz Ukrajine, navaja bahanje znanca, ki je prijatelje spodbudil, naj skupinsko posilijo njegovo tedanje dekle, ker je izvedel, da je bila nekoč prostitutka. Na širše nerazumevanje pojava kaže tudi primer matere, ki je s prostituiranjem poskušala preživljati družino, socialna služba pa ji je zato hotela odvzeti skrbništvo nad otroki. Vpletle so se aktivistke gibanja Femen in to preprečile.

Skupina je sicer eno od akcij osveščanja o problemu prostitucije v Ukrajini, ki je bila deležna veliko pozornosti, izpeljala lani, ko je bilo tam evropsko prvenstvo v nogometu. Od konca prvenstva nista minila niti dva meseca, ko je svet spet poslušal njihove vzklike in gledal podobe razgaljenih teles. V podporo članicam ruske punkrock skupine Pussy Riot, ki so bile sredi avgusta lani obsojene zaradi nastopa v moskovski katedrali Kristusa Odrešenika, s katerim so izrazile svoje negativno mnenje o Putinu, je najvidnejša članica Femna Ina Ševčenko z motorno žago podrla leseni križ v bližini kijevskega Trga neodvisnosti. S prostitucije so pozornost preusmerile na enega njenih vzrokov in imanentno tarčo feminizma – patriarhat. Ta se po mnenju Femna še vedno kaže v religiji in diktaturi.

»Križ so sežagale zaradi njegove simbolike – zaradi naveze politike in cerkve in kot simbol falusa,« razčlenjuje umetnostni kritik Nenad Jelesijević, ki Femen obravnava v nastajajoči knjigi o kritični umetnini. Verske ustanove in njihovi moški predstavniki pa so bili tarča Femna še večkrat. Na kijevskem letališču se je eni od članic uspelo na dober meter približati patriarhu ruske pravoslavne cerkve Kirilu in izkričati »urok«, ki naj bi ga kleriki uporabljali pri izganjanju hudiča. V Bruslju so se z blagoslovljeno vodo iz stekleničk v obliki device Marije spravile nad duhovnika, ki je (bil) odkrit nasprotnik homoseksualcev. Tarča gibanja Femen so bili zaradi dogodkov v Tuniziji tudi salafisti, pripadniki skrajne veje islama, in muslimanska religija nasploh. Salafisti, ki se zavzemajo za uveljavitev doslednega upoštevanja Korana, so tunizijski članici Femna Amini Sboui grozili s smrtjo, ker je na spletu objavila fotografije, na katerih je gola, z napisoma »To je moje telo« in »Jebeš vaša moralna pravila« čez oprsje in trebuh pa opozorila, da jo muslimanski način ravnanja z ženskami in pričakovanja glede njene družbene vloge utesnjujejo. Amini v podporo so članice gibanja Femen pred Veliko mošejo v Parizu zažgale zastavo salafistov. Ker so Tunizijko tudi sodno preganjali in ker je bila Egipčanka Alia Elmahdi, ki je egiptovsko javnost razburila podobno kot Amina tunizijsko, ugrabljena in preganjana, so aktivistke Femna začele akcijo »Mednarodni dan svete vojne zgoraj brez« (International topless jihad day). Ženske z vsega sveta so pozvale, naj z razgaljenjem prsi pokažejo, da so svobodne, in izrazijo podporo Amini in Alii ter rečejo ne zatiranju. Odzvalo se je na tisoče žensk, a jih je gibanje kljub uspešnosti pobude prvič »dobilo po glavi«. Pozivu se je uprlo nekaj muslimank, ki so na spletu objavljale fotografije, na katerih oblečene in s transparenti v rokah opozarjajo, da se jim ni treba sleči, da bi se počutile svobodne, in da je zakrivanje telesa njihova pravica.

»Članice gibanja Femen smo na različne načine opozarjale na težave in ugotovile, da lahko sedanje razmere spremenimo le z radikalno metodo.«

Kljub temu je gibanju po svoje spet uspelo. Odprlo je prostor za razpravo, ali res morajo in zakaj morajo biti muslimanke zakrite ter zakaj so se morale same razkriti, da so jih opazili. Njihova golota namreč ni naključna. Šele ko se je ena od članic na nekem protestu slekla, je skupina pritegnila pozornost. Pred tem ji to ni uspelo. »Članice gibanja Femen smo na različne načine opozarjale na težave in ugotovile, da lahko sedanje razmere spremenimo le z radikalno metodo,« je v nekem intervjuju pojasnila voditeljica skupine Ana Hucol.

A kaj je radikalnega na goloti? Ta je vendarle vseprisotna. Sploh so vseprisotne razgaljene ženske prsi. Metka Kuhar, izredna profesorica in članica Centra za socialno psihologijo na Fakulteti za družbene vede, v knjigi V imenu lepote zapiše »resnico« o ženskem samozavedanju lastnega telesa: »Moški gledajo ženske. Ženske opazujejo, kako so gledane. To ne določa le razmerij moških do žensk, temveč tudi razmerja žensk do samih sebe. Opazovalec ženske v njej je moški. Tako se ženska spreobrne v objekt, natančneje v objekt vizije – pogled,« citira znanega britanskega misleca Johna Bergerja. »Ko ženske gledajo podobe, ki prikazujejo žensko telo kot vizualni in estetski spektakel za moško oko, se ne poistovetijo z žensko na sliki, ampak z moškim zornim kotom gledanja,« v nadaljevanju pojasni avtorica. Z goloto, prikazovanjem tistega, kar si vsi želijo videti, so aktivistke gibanja Femen hotele v tej »sceni pogleda« dobiti moč, meni Renata Šribar, antropologinja ter feministična teoretičarka in aktivistka. »Prej je veljalo, da je moški pogled tisti, ki obvladuje, v tem primeru seksualizirano goloto, tretji val feminizma pa je naredil preobrat v razumevanju pogleda. Objekt, ki se predstavi v spektakelski funkciji, je zdaj tisti, ki to sceno pogleda obvladuje,« pojasni. S potrditvijo lastne kulturne stigme jim uspe to stigmo destabilizirati in tako prikazati vprašljivost norme, namero napol golih aktivistk analizira socialna antropologinja in članica iniciative Danes je nov dan Eva Vrtačič. »Ko torej joški vrnejo pogled, patriarhalni red osramočeno umakne oči,« je slikovita.

Femen pa ne opozarja le na stigmatizacijo ženskega telesa in golote (tudi moške), ampak spodbudi vprašanje, kdaj je ta v moderni družbi še sprejemljiva, kar poudarja raziskovalka, aktivistka in umetnica Lana Zdravković: »Šele golota, ki se ne utaplja v poziciji všečnosti, zapeljevanja, trženja in drugih načinov, ki ji jo določa dominantni diskurz, je lahko golota, ki spodbudi nelagodje. In to je resnično aktivistična gesta. Članice skupine Femen še bolj potencirajo to, da je ženska večinoma dojeta kot objekt, a zdaj se ta objekt upira.«

V Parizu, kjer ima Femen svoj center, bodoče feministične bojevnice uri politična azilantka Ina Ševčenko – ta je v Franciji zaprosila za azil, potem ko je v strahu pred povračilnimi ukrepi zaradi skrunitve križa zapustila Ukrajino. Njihov protest je grob, militanten, neznačilen za nežnejši spol, kakor ženske navadno prikazujejo. Tako kot Jelesijević tudi sociolog Tomaž Krpič, ki raziskuje vlogo telesa v družbi, pri skupini Femen opaža povezavo med aktivizmom in umetniškimi performansi, članice skupine primerja z umetniki body arta: »Ti so vedno malce agresivni do svojega telesa, saj z grobostjo pokažeš, da nekdo izvaja nasilje nad tabo. Ne le da jih dekleta vedno skupijo, prizadet moški ponos lahko požene policijo, vojsko, obveščevalne službe in sodišča.« To se je zgodilo tudi v Hannovru, kajti Rusija je pozneje od nemških oblasti zahtevala kazenski pregon aktivistk.

Nadvse pomembno je tudi samo mesto, kjer Femen izraža protest – telo. Po Krpičevem mnenju se danes največji pritisk izvaja prav nanj, še posebej na žensko. »Sodobno zahodnjaško telo je vedno kolonizirano s strani kulture, ideologije, politike ... Telo pa je hkrati mesto, kjer se lahko uresniči upor. Ko se s telesom upremo, povemo, da se ne strinjamo z veljavnimi resnicami o njem, si ga prisvojimo, kar je izraz moči,« pojasnjuje Eva Vrtačič. Takšen upor je pogosto tudi izraz nemoči, saj se s telesom upremo, ko nam ne preostane nič drugega, še dodaja socialna antropologinja.

»Prej je veljalo, da je moški pogled tisti, ki obvladuje, v tem primeru seksualizirano goloto, tretji val feminizma pa je naredil preobrat v razumevanju pogleda.«

Prav ta ranljivost skupini Femen daje moč. A bi morale biti aktivistke vseeno previdne pri izbiri sredstev protesta. »Ko nastopaš s performativne pozicije, se moraš vprašati, kaj sporočaš: ali v aktu ne pokažeš ravno nečesa nasprotnega tistemu, kar bi rad dosegel. Tu se malce zapletejo, saj večinoma izpostavljajo po dominantnih pravilih všečno, lepo žensko telo. To ni kakršnokoli telo, ampak telo, ki potrjuje stereotipe,« opozarja Lana Zdravković, sicer navdušenka nad aktivistkami. Čeprav imajo pri tem samopoblagovljenju neko moč, Renata Šribar opozarja, da jim ne bo nikdar uspelo preprečiti, da bi se nanje gledalo »z vidika prevladujoče ekonomije pogleda, ki daje moč moškemu pogledu: tudi ženske se namreč gledamo tako – skozi moški pogled – in lahko v tem prepoznavamo vir užitka«. Bojazni obeh raziskovalk je sredi julija potrdila izbira nove francoske Marianne – za simbol Francije in njenega gesla »Liberté, égalité, fraternité« je François Hollande izbral Ino Ševčenko. Pred njo so bile v tej vlogi samo igralke, pevke in manekenke, ki so le še potrjevale patriarhalno vlogo žensk. Jelesijević pa se boji, da bi se zaradi vedno iste metode skupine Femen njen način protesta lahko institucionaliziral, s čimer bi se zmanjšala njegov kritični potencial in emancipatorni učinek.

To se za zdaj še ni zgodilo. Presenečeni Putin je v Hannovru s šovinističnim odzivom le potrdil, da je takšen, kakršen aktivistke gibanja Femen trdijo, da je. Ko so se maja v Parizu na demonstracijah proti uzakonitvi zakonske zveze med istospolno usmerjenimi in možnosti posvojitve otrok istospolnih partnerjev neposredno soočile z nestrpneži, jih je nekaj razjarjenih moških začelo pretepati. Pred napovedanimi protesti Femna ob nedavni 1025-letnici prihoda krščanstva v Ukrajino in Rusijo, ko je ukrajinski predsednik Viktor Janukovič gostil Putina in predstavnike ruske in ukrajinske pravoslavne cerkve, so neznanci surovo pretepli sodelavca aktivistk, da je več dni preživel v bolnišnici. Ano Hucol je v obraz udaril neznanec, tri druge članice skupine pa so domnevno ukrajinski obveščevalci odvedli v pripor, čeprav sploh še niso ničesar storile. Protest so jim onemogočili. Sodišče je z globami kaznovalo aktivistke.