Intervju: Dr. Uroš Grilc

Minister za kulturo v intervjuju za Mladino pove, da so »bistvena tri načela kulturne politike: vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost« in doda: »Pri nas je bilo veliko poudarka na vrhunskosti, tudi na raznovrstnosti« in doda zanimivo oceno:«Šibki smo bili v dostopnosti, zato tudi neizkoriščena vloga kulture kot kategorije, ki sooblikuje podobo številnih drugih področij«.

Sam sem vse svoje življenje nekoliko drugače razumel »bistvena načela kulturne politike«. Vedno sem mislil, da je v deželi, ki veliko »da« na kulturo in umetnost najpomembnejše načelo (so)ustvarjanja pogojev za to, da kultura in umetnost živi in se razvija. Ne le finančnih, tudi infrastrukturnih in vzgojno izobraževalnih! Uvrščati na prvo mesto kulturne politike »vrhunskost« (Koga? Kulture? Umetnosti?) se mi zdi nekoliko ponesrečena zožitev tistega, kar želimo, da bi bila kultura in umetnost v sodobni slovenski družbi. In kaj si želimo? Recimo, da to vsaj približno vemo, čeprav nismo zadovoljni ne s prvim ne z drugim Nacionalnim programom. Slabo pa bo, če bo v novem nacionalnem programu kot prvo načelo zapisana »vrhunskost«. Že sam pojem je nekoliko problematičen, čeprav v realnem življenju praviloma dobro vemo kaj je vrhunsko in kaj ni. Zakaj gre tudi za problematično razsežnost v razumevanju, bolje rečeno označevanju vrhunskosti, lepo govori zaničevanje vrhunskega filozofa Slavoja Žižka s strani vrhunskega sociologa Chomskega v aktualni polemiki. Vrhunsko v umetnosti je mnogo težje označiti kot na primer v športu, kjer ni dileme o tem, da je na primer Tina Maze vrhunska športnica. Ne glede na to imamo v umetnosti trenutno nekaj ustvarjalcev, ki izpolnjujejo osnovne kriterije vrhunskosti. Vsak izbor je subjektiven, lahko tudi krivičen do tistih, ki se ne znajdejo na spisku, če bi ga delali. Število umetnikov, skupin ali ansamblov, ki bi se lahko uvrstili na takšno »listo«, je prej skromno kot številčno. Res pa je, da se o vrhunskosti lahko govori vsaj na dveh ravneh. Nacionalni, kjer smo po številu nagrad, ki se vsako leto delijo umetnikom, absolutno vrhunski umetniški narod. In globalni, ki v resnici šteje in kjer je prisotnih tudi nekaj (a mnogo manj) slovenskih imen.

Vrhunskost kot (pred)načelo slovenske kulturne politike bi zamenjal z načelom kakovosti: tisto, kar obeta, kar dela dobro, kar je profesionalno v vseh pogledih, kar ponuja obetavne dosežke na področju umetniškega raziskovanja, je na poti ali pa je že prepoznano kot vrhunsko, kar zaradi nacionalne identitete moramo imeti … in še bi lahko našteval, naj kulturna politika podpira in z evalvacijami, tudi mednarodnimi, bdi nad kakovostjo kreiranja in izvajanja programov.

Sprijaznimo se, da večina slovenskega kulturnega in umetniškega ustvarjanja ne bo nikoli vrhunska v kontekstu, ki ga vzpostavljam, bo pa s kakovostjo pomembno žarčila v prostor in ga duhovno plemenitila. Opravljala bo vsestransko pomembno vlogo. Ključno načelo kulturne politike ne more biti vrhunskost, so pa vrhunski dosežki lahko krona uspešne kulturne politike. Danes je celo nekaj (preveč?) vrhunskih dosežkov slovenskih umetnikov, ki niso plod preudarne pretekle kulturne politike. Tako bo tudi v prihodnje, če reforma celotnega kulturnega sektorja ne bo radikalnejša kot trenutno kaže. Zlasti nevarno je lahko pretirano poudarjanje načela vrhunskosti za najbolj razvit segment kulturno-umetniškega ustvarjanja, to je za ljubiteljsko kulturo in za domačo popularno kulturo. Socialno bistvo ljubiteljskega kulturno-umetniškega ustvarjanja je povsem drugje, še najmanj v doseganju vrhunskosti.

Če minister za kulturo objavi načelo vrhunskosti kot »pranačelo« kulturne politike, se vprašajmo, ali ima za to tudi denar. Aktivno iskanje talentov in ciljno izobraževanje vrhunskih umetnikov je drago. Ob infrastrukturno prehudo razbitem akademijskem šolstvu in ob strokovno šibki profesorski strukturi na vseh treh akademijah, so sanje o vrhunskosti kot temeljnem načelu kulturne politike povsem nerealne. Načrt preboja na primer Slovenske filharmonije iz tretje (četrte?) lige, kjer je zdaj, v prvo ligo (vrhunskih) svetovnih orkestrov bi bil projekt, ki ga slovenska ekonomija ni sposobna uresničiti. Podobno neizprosna je ocena za obe operi, ki sta že predolgo predaleč od res vrhunskih umetniških rezultatov. V zidove slabo obnovljene opere v Ljubljani je bilo, zaradi apetitov gradbenih lobijev in še koga, potrebno zagotoviti astronomskih 42 milijonov evrov. Za nevladno kulturno sceno se kaj podobnega ne bo zgodilo, čeprav ima za seboj kar nekaj vrhunskih dosežkov.

Ministra bi glede uvedbe vrhunskosti, kot prvega načela kulturne politike, dopolnil še v nečem. Ocenjuje, da je bilo pri nas veliko poudarka na vrhunskosti in premalo na uveljavljanju načela dostopnosti. Resnica je drugačna, kulturno politična skrb za vrhunskost je bila zaradi številnih napak (samoupravljanje v umetnosti, politično kadrovanje vodilnih, zanemarjena skrb za infrastrukturo, zaposlenost umetnikov za nedoločen čas, prevladujoč vpliv sindikatov v javnih zavodih, slabi pogoji dela v vseh treh umetniških akademijah, luknjičava zakonodaja …) ves čas šibka. Zato pa je podobo kulturne politike že od zgodnjega socializma do danes reševal koncept dostopnosti kulturnih dobrin, ki so bile obravnavane kot javne: primerno podprte z javnim denarjem so omogočale stik z aktualnim kulturno-umetniškim ustvarjanjem; neoviran je bil vstop v muzeje in galerije; branje knjig omogoča izvrstno organizirana mreža knjižnic ... Razvejan je sistem ljubiteljskega ustvarjanja, številni kulturni domovi po Sloveniji vsaj bazično omogočajo zainteresirani mladini (in drugim), da se »izrazi« na področju kulture.

Naslednja stopnja skrbi za dostopnost kulture in umetnosti bi morala biti kakovostnejša kulturna vzgoja na vseh ravneh in v vseh že poznanih načinih in oblikah. Če kaj, mora postati eno temeljnih načel široke kulturne politike prav kulturna vzgoja. Vzpodbujanje najrazličnejših oblik participatorne umetnosti je ena od nalog, ki bo okrepila dostopnost kulture.

Da ne bo nesporazuma: skrb za dostopnost kulture in umetnosti je kot vodnjak brez dna, nikoli je ni zadosti. Kljub temu ni modro, da se poskuša zanikati tisto, kar je uspešno na primer v kulturnih zavodih: programi in prizorišča so v načelu dostopni v vseh pogledih.