Bojkotirajte zakon, ne iger

Rusija je, kar se tiče odnosa do homoseksualnosti, razmeroma zgledna država. Navsezadnje je tam homoseksualnost dekriminalizirana že od leta 1993. In tudi junija sprejeti zakon, ki prepoveduje promocijo »netradicionalnih spolnih praks«, je namenjen zgolj varovanju še ne do konca razvite psihe mladostnikov. Vsaj tako trdi ruski minister za šport Vitalij Mutko: »Želimo jih obvarovati pred pijanostjo, drogami in netradicionalnimi spolnimi odnosi.« Zahodni mediji so po njegovem zadevo po nepotrebnem napihnili.

Številne nevaldne organizacije in znane osebnosti namreč zaradi spornega zakona vse od njegovega sprejetja pozivajo k različnim oblikam pritiska na Rusijo. Po njihovem zelo očitno ne gre za nedolžen zakon, s katerim naj bi varovali otroke, temveč za nov ukrep v okviru sistematičnega zatiranja homoseksualcev, ki jim policisti prepovedujejo shode, še raje pa neonacističnim skupinam pustijo, da udeležence shodov razženejo namesto njih. Protest v obliki bojkota ruske vodke je sicer nekoliko smešen, veliko več prahu so dvignili pozivi k bojkotu zimskih olimpijskih iger, ki jih bo čez pol leta gostil Soči. Bojkot olimpijskih iger v Rusiji ne bi bil prvi. Leta 1980 je več kot 60 držav na čelu z ZDA bojkotiralo poletne igre v Moskvi zaradi ruskega vdora v Afganistan. Štiri leta pozneje, ko je igre gostil Los Angeles, so Rusi skupaj z nekaj prijateljskimi državami Američanom vrnili milo za drago.

Olimpijska listina prepoveduje zlorabo športnikov v politične namene, hkrati pa, kot je nedavno vnovič opozoril predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Jacques Rogge, tudi športnikom samim prepoveduje izražanje političnih stališč na olimpijskih tekmovanjih. Je nošenje mavrične priponke ali izkazovanje ljubezni v javnosti izkazovanje političnega stališča? Ni, bi pa tako dejanje po ruski zakonodaji lahko označili za promocijo netradicionalnih spolnih odnosov. Tako je lahko kršeno načelo enakopravnosti, verjetno še pomembnejša točka olimpijske listine. Ravno zato je povsem upravičeno vprašanje, kakšna država prireja olimpijske igre. Iz Mednarodnega olimpijskega komiteja so sicer pred tedni sporočili, da so od Rusov dobili zagotovilo, da zakon za udeležence iger ne bo veljal, a jih je demantiral kar sam športni minister Mutko. »Športnikom z netradicionalno spolno usmerjenostjo nihče ne prepoveduje prihoda v Soči, če pa bodo na ulici svojo usmerjenost promovirali, bodo za to tudi odgovarjali.« Z denarno kaznijo ali celo deportacijo.

Jedro težave je v medlem odzivu olimpijskega komiteja, ki se v strahu pred izgubo prihodkov ne upa odločneje postaviti na stran spoštovanja človekovih pravic in vztraja pri svojih floskulah o ločevanju športa od politike. »Zahtevati od istospolno usmerjenih športnikov in športnic, da na olimpijskih prizoriščih ne smejo na kakršenkoli način pokazati svoje spolne usmerjenosti, je enako kot od temnopoltih športnic in športnikov zahtevati, da na olimpijskih prizoriščih slečejo svojo kožo,« je na blogu Narobe.si zapisala Eva Gračanin iz društva Legebitra.

A kljub temu bojkot olimpijskih iger ni smiseln način protesta. »Če se bo kak športnik odločil, da zaradi tega ne bo šel na olimpijske igre, bo naredil še najmanj,« meni nekdanji vrhunski smučar Jure Košir. »Največ lahko s kakšnimi dejanji storijo tam, na samem prizorišču, ko bodo na očeh sveta.« Tako kot se je to večkrat zgodilo med pravkar končanim svetovnim atletskim prvenstvom v Moskvi, ko si je na primer več švedskih tekmovalk nohte nalakiralo z mavričnimi barvami. In ko bodo prvega športnika zaradi takšnega dejanja doleteli ukrepi, ruski ali MOK-ovi, bi ga morali solidarnostno posnemati vsi drugi udeleženci. Vseh pač ne morejo izključiti z iger ali pa deportirati.