Groba predigra za slabo banko

»Pri vsem skupaj gre za velik nateg slovenske javnosti.« Tako pregled kakovosti sredstev na ravni slovenskega bančnega sistema in izvedbo novih stresnih testov za deset bank komentira Marko Golob, nekdanji član uprave nekdanje Agencije za upravljanje kapitalskih naložb države. Po njegovem je pregledovanje bank, ki naj bi ga opravili tujci, neprimerno in namenjeno le temu, da se dobi vpogled v bančni sistem, v katerem se vrtijo veliki denarji. »Zdaj bodo pač tujci odločali, kako in komu prodati naše banke, tokrat prek slabe banke, slovenski davkoplačevalci pa bomo dali tri milijarde evrov.«

Golob nekoliko pretirava, zelo pa ne. V resnici gre za svojevrsten nateg, saj bodo pregledi bančnih bilanc in stresni testi stali nekaj milijon evrov. Samo družba Deloitte naj bi za pregled kakovosti sredstev NLB zaračunala najmanj dva milijona evrov, za to pa bo morala plačati sama banka, ki že brez tega stroška posluje z izgubo. Prav tako bosta morali stroške pregleda kakovosti sredstev sami plačati NKBM in Abanka.

Novi stresni testi se res zdijo nekoliko nesmiselni glede na to, da je Banka Slovenije zadnje takšne teste opravila letos spomladi. Očitno je, da evropska komisija dvomi o realnosti te ocene in hoče, da se stanje v slovenskem bančnem sistemu dodatno preveri. Gre za enak scenarij, kot so ga doživeli že na Irskem, Portugalskem, v Španiji in na Cipru – tudi tam je Bruselj zahteval dodatno preverjanje, preden se je izrekel o ukrepih oziroma pomoči.

Celo družbe, ki bodo opravile to nalogo, so iste. Izbrala jih je Banka Slovenije pod budnim očesom evropske komisije in evropske centralne banke. Izbrala jih ni prek javnega razpisa, ampak s pogajanji brez predhodne objave. Takšno izjemo ji omogoča zakon o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti.

Stresne teste v desetih bankah bo tako opravila družba Oliver Wyman, pregled aktive sedmih bank pa družbi Deloitte in Ernst & Young. Gre za ’sveto trojico’ revizijskih poslov, podobno ’sveti trojici’, ki državam kroji usodo z določanjem bonitetnih ocen.

Opravljeni posel jim prinaša milijardne zaslužke, zanesljivost njihovih ocen pa je precej vprašljiva. Tipičen primer: Oliver Wyman je leta 2007 razglasil Anglo Irish Bank za najboljšo banko na svetu, že slabi dve leti pozneje pa jo je morala Irska reševati z nacionalizacijo, kar jo je stalo kar 25 milijard evrov.

Še en primer: leta 2009 je Oliver Wyman ocenil, da bo raven toksičnih kreditov v Bank of Ireland v treh letih, do leta 2011, dosegla šest milijard evrov, a je že v nekaj mesecih presegla skoraj milijardo.

Ocenjevanje tveganj seveda ni eksakten posel, neskladja so mogoča, parametri, ki se pri tem upoštevajo, se spreminjajo, zlasti v razmerah hude finančne in gospodarske krize. Prav to je tisto, zaradi česar multinacionalke, kot je Oliver Wyman, v mednarodnih finančnih krogih lahko ohranjajo verodostojnost in kljub dokaj pogostim spodrsljajem še naprej nemoteno kraljujejo v tem donosnem poslu.

Kolikšni bodo končni stroški dodatnega preverjanja razmer v slovenskih bankah in njihove odpornosti proti zunanjim šokom, ni znano, glede na izkušnje drugih držav pa lahko sklepamo, da nas bo nezaupanje bruseljskih birokratov stalo nekaj milijonov. Pomenljiv je podatek, da naj bi družba Oliver Wyman samo na Cipru s stresnimi testi zaslužila od deset do 15 milijonov evrov. Medtem nas Banka Slovenije tolaži: »Stroški bodo v primerjavi s stroški drugih držav, kjer so bile te storitve opravljene, bistveno nižji.«