O svobodi

Grims vs. Mladina

Kje so meje svobode govora? Ali lahko novinar posega v zasebnost posameznikov? So te meje ohlapnejše pri javnih osebnostih, javnih funkcionarjih? Kaj je z ženami politikov, z njihovimi družinami? Katera ustavna pravica je pomembnejša, ustavna pravica do svobode izražanja ali ustavna pravica do osebnega dostojanstva? Nobena izmed njiju namreč ni absolutna, človekove pravice pa so vedno omejene s pravicami drugih.

Vse to so pomembna pravna vprašanja, o katerih sta presojali okrožni sodnici Martina Zidar in Dušana Bajc, ko sta imeli pred seboj ločena sodna spisa o sporu med Mladino in zakoncema Grims. Mladina je v satirični rubriki Mladinamit marca 2011 objavila fotografijo družine Grims z velikošmarenske maše na Brezjah, zraven pa pridala še fotografijo družine Goebbels ter zafrkljivo pripisala, da ni vsak »dr. G že dr. Goebbels«. Prispevek je na satiričen način kritiziral politične metode boja poslanca SDS, tudi izpostavljanje družine.

»Da objave niso bile objavljene z žaljivim namenom, je mogoče sklepati po načinu izražanja in po vseh okoliščinah, v katerih so bili članki napisani«, okrožna sodnica Dušana Bajc

Zakonca Grims sta bila ogorčena, ogorčena je bil SDS, pa še kdo drug. Zato sta vložila vsak svoji tožbi. Mladina naj bi prekomerno posegla v njuno zasebnost, tudi v zasebnost otrok, šlo naj bi za zaničljivo, žaljivo, nedopustno primerjavo. Martina Dragoš Grims je zahtevala 80.000 evrov in opravičilo, poslanec Branko Grims pa si je želel 41.000 evrov. A na prvi stopnji nista uspela. Še več, oba bosta morala Mladini vrniti sodne stroške. Mladino je kot odvetnica zastopala Jasna Zakonjšek, odvetnik zakoncev Grims je že napovedal pritožbo na višjo sodno instanco.

Presenečenje? Nenavadna odločitev? Sta sodnici Martina Zidar in Dušana Bajc res odločali po diktatu, kot ju je obtožila SDS Branka Grimsa?

Pravna argumentacija

Argumentacija obeh sodnic v ločenih, a sorodnih sodnih odločbah je prepričljiva in strokovno utemeljena. Lahko jo povzamemo v nekaj točkah. Obe sodnici sta tako ugotovili, da je bila maša na Brezjah javni dogodek in da sta zakonca Grimsa najprej sama izpostavila svojo družino. Svojo družino sta zakonca prav tako izpostavljala v drugih medijih in ob drugih priložnostih, tudi strankarskih shodih. Sodnica Martina Zidar, obravnavala je tožbo Martine Dragoš Grims, je tako zapisala, da je Grimsova »žena skupaj z možem in otroki v preteklosti večkrat izpostavljala javnosti tako, da je privolila v fotografiranje in objavo fotografije sebe in svoje družine«. Cilj tega izpostavljanja je bil po mnenju sodnice, »da bi njen mož pridobil naklonjenost javnosti, in se zato sedaj ne more sklicevati na njeno zasebnost, ko se fotografija njene družine pojavi v prispevku, ki je kritičen do njenega moža«.

Sodnica Dušana Bajc, ki je presojala tožbo Branka Grimsa, je bila pri presoji vprašanja zasebnosti še konkretnejša. Pri političnih funkcionarjih so meje zasebnosti ožje, kdor javno deluje, mora biti izpostavljen javni kritiki svojega delovanja. Branko Grims je na sodišču dejal, da ga ne bi motilo, če bi se družinska slika pojavila v primerjavi z uglednimi politiki. A, tako sodnica, »odločitev o tem, s kom bo narejena primerjava, je vsebinsko neločljivo povezana z vsebino, razlogi, zakaj se dva politika primerjata, to pa je del mnenja, na katero se nanaša svoboda (oblikovanja in) izražanja mnenja novinarjev. Mnenje novinarjev seveda ne more biti omejeno na pozitivne primerjane osebnosti«. Če se neka oseba po svoji volji izpostavlja javnosti, še posebej, če je politik, pač ne more pričakovati, da bodo mediji o njej poročali le pozitivno.

Drugi sklop argumentacije sodnic je povezan z vprašanje dopustnosti primerjave. Je Mladina res zapisala, da je Branko Grims Joseph Goebbels, da bo Martina Dragoš Grimsova pobila svoje otroke, kot je ob koncu druge svetovne vojne naredila Goebbelsova žena? Seveda ni, pa četudi sta zakonca Grims to želela dokazati. Mladina je primerjala zgolj metode političnega delovanja. Ni žalila otrok, ni govorila o holokavstu, primerjala je izpostavljanje družine za doseganje političnih ciljev. Objave člankov torej ne gre za razumeti kot »vrednostne sodbe o tožniku osebno, o njegovih sposobnostih, osebnostnih lastnostih; ne gre za osebni napad na tožnika niti za mnenje o tožniku v njegovi strogo zasebni sferi, ki bi bil izven konteksta mnenja novinarjev o načinih njegovega političnega delovanja. Da objave niso bile objavljene z žaljivim namenom, je mogoče sklepati po načinu izražanja in po vseh okoliščinah, v katerih so bili članki napisani«, je zapisala Bajčeva. Za objektivno razumevanje posega v zasebnost je pač treba razumeti ves kontekst tega in drugih novinarskih prispevkov, ne samo posameznega dela.

Tretji, prav tako pomemben del obeh sodb je vprašanje satire. Kajti, ni se treba sprenevedati, objava obeh fotografij je bila šokantna. A bile so objavljene v Mladinamitu, v satirični rubriki, na zadnji strani tednika. »Objava sporne fotografije se ne sme iztrgati iz konteksta satirične rubrike, v kateri je bila objavljena, in se ji ne sme pripisati pomena, ki ga v očeh povprečnega bralca nima. Tudi politična satira ima varstvo svobode izražanja,« je zapisala Martina Zidar. Sodnica Dušana Bajc pa je v svojem spisu celo poudarila, da za satiro velja »še večja stopnja dopustnega pretiravanja in ostrine. Satira je namreč po definiciji delo, ki na oster, zbadljiv način prikazuje resničnost, življenje«.

Etapna zmaga

Obe sodbi seveda ne pomenita, da lahko mediji počnemo, kar želimo. Sodišče je le v konkretnem primeru presodilo, ali je šlo za prekomeren poseg v zasebnost družine Grims. Podobna objava bi bila lahko v drugih okoliščinah protipravna. Dopustnost ali prekomernost kršenja ustavnih svoboščin je treba vedno presojati z vidika točno določenega konteksta. Svoboda govora je tisto, kar (ustavni) sodniki rečejo, da je.

Dr. Rok Čeferin, ki je letos objavil obširno monografijo o mejah svobode tiska v Sloveniji in Evropi, o sodbah pravi, »da je objava spornih fotografij v Mladini predstavljala obliko satirične politične razprave. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v svojih sodbah večkrat poudarilo, da mora biti politična razprava, ki predstavlja ’jedro vsake demokratične družbe’, še posebej neomejevana«. Meje dopustne kritike politika so torej širše, kot to velja za druge osebe. »Če je politik v svojih javnih nastopih podal provokativne izjave, ki izražajo določeno stopnjo netolerantnosti, ki je sicer značilna za nacistično ideologijo, tudi primerjava politika z nacistom ali fašistom ne pomeni nujno zlorabe svobode izražanja. Pri tem je treba poudariti, da je satira v skladu s stališči Evropskega sodišča za človekove pravice oblika izražanja, ki mora biti v demokratični družbi še posebej neomejevana. V smislu navedenih meril, ki jih je v svoji sodni praksi vzpostavilo ESČP, pa tudi slovensko ustavno sodišče, se zdi odločitev okrožnega sodišča v Ljubljani prepričljiva.«

»Objava sporne fotografije se ne sme iztrgati iz konteksta satirične rubrike, v kateri je bila objavljena, in se ji ne sme pripisati pomena, ki ga v očeh povprečnega bralca nima. Tudi politična satira ima varstvo svobode izražanja,« je zapisala sodnica Martina Zidar.

Podobno Čeferin razmišlja tudi o gospe Grims, ki vendarle ni tako javna oseba kot njen mož. »Njena zasebnost bi morala biti bolj intenzivno varovana pred mediji, kot to velja za njenega soproga. Vendar pa je po drugi strani prostovoljno vstopila v politični prostor s tem, ko je dovolila objavo družinskih fotografij za politično promocijo svojega soproga. Kdor se prostovoljno izpostavi javnosti, ne more pričakovati, da bo v medijih predstavljen le na način, na kakršnega se v javnosti želi prikazati, torej v pozitivni luči.« S tem, ko je gospa Grims privolila v javno objavo fotografij svoje družine za namene promocije svojega soproga politika, bi se pač morala zavedati, da bodo lahko te fotografije v politični razpravi uporabljene tudi za namene njegove kritike. Fotografije družine Grims z Brezij, pa tudi s političnih srečanj SDS, so bile namreč objavljene večkrat, ne samo v Mladinamitu in ne samo v Mladini.

A, kot že zapisano, odločitev sodišča ni nikoli absolutna, glede zakoncev Grims tudi ni dokončna. Različno razumevanju dopustnosti v poseganje zasebnosti in svobodo govora dobro kaže primer Srečka Prijatelja, nekdanjega poslanca in zapornika, ki je na ustavnem sodišču dosegel izplačilo odškodnine, ker naj bi Mladinin novinar Jure Aleksič o njem pisal žaljivo. Primer Prijatelj trenutno presojajo sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice, po nekaterih informacijah pa naj bi bila odločitev znana to jesen.

Težko je napovedati, kako se bodo odločili evropski sodniki, a pravnik Rok Čeferin je v že omenjeni knjigi o mejah svobode tiska eksplicitno napisal, da so slovenski ustavni sodniki s tem, ko so pritrdili Prijatelju, ne pa Mladini, obšli dosedanjo slovensko ustavno prakso omejevanja svobode govora ter sorodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodniki so se, drugače kot v primeru Grims, omejili samo na doktrino objektivne žaljivosti spornih izjav, niso pa upoštevali vseh okoliščin žaljivega nastopa nekdanjega poslanca in njegovega norčevanja iz istospolnih usmerjenih oseb. »Šlo je za nujen novinarjev prispevek k izmenjav idej o družbeno pomembni temi in kot tak ni presegel dopustih meja uveljavljanja svobode tiska,« je v svoji analizi zapisal Čeferin. Slovensko ustavno sodišče naj bi tukaj torej presodilo napačno.

Tako bo morda Slovenija jeseni obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ker naj bi kršila 10. člen evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki govori o tem, da ima vsak pravico do svobode izražanja. Doslej zaradi kršitve te pravice Slovenija v Strasbourgu še ni bila nikoli obsojena.