22 let pozneje

Zločinsko dejanje je potekalo konec junija in v začetku julija 1991, ko je tankovska enota JLA iz Varaždina prodrla do mejnega prehoda v Gornji Radgoni in ga zavzela. Enoto je vodil tedanji polkovnik JLA Borislav Popov, v bojih pa je umrlo pet vojakov in dva civilista. Sodišče ga je obsodilo na pet let zapora, Vladimirja Trifunovića, takratnega poveljnika varaždinske vojašnice, ki je ukazal odhod oklepne enote v Gornjo Radgono, pa je oprostilo vseh obtožb, saj zanj ni našlo dovolj obremenilnih dokazov.

Sodišče je torej potrdilo, da je JLA ob zavzemanju Gornje Radgone storila vojne zločine. In zanje je bil odgovoren Popov. Mladina je tedaj poročala, da so, medtem ko je »nori« polkovnik Popov s svojimi tankovskimi enotami zasedel mejni prehod v Gornji Radgoni, domačini z molotovkami iz gornjih nadstropij stanovanj uničevali vojaška transportna vozila ob prihodu na mejni prehod. Zato se je Popov spravil nad objekte v mestu, ki so mu grenili življenje. Uničenih je bilo, po takratnem poročanju, več kot dvajset hiš, na desetine stanovanj je bilo prerešetanih, izropali pa so tudi Kompasovo brezcarinsko prodajalno. Melita Zajc, takrat novinarka Mladine, je bila priča smrti civilista, filozofa Janeza Svetine, ki je prišel v Radgono predavat. Ustreljen je bil z enim samim, dobro merjenim strelom. Za te zločine je bil Popov, ki danes živi v Srbiji, po dvaindvajsetih letih zaradi vojnih hudodelstev v odsotnosti obsojen na pet let zapora.

Trifunovićeva zgodba je drugačna. General je predlani za Dnevnik razložil svoje poglede na dogajanje. Junija 1991 je od nadrejenih v Zagrebu in Beogradu dobil ukaz, naj njegove enote zasedejo mejni prehod v Gornji Radgoni. Trifunović je zatrjeval, da »niso dobili ukaza, naj Slovenijo napadejo, temveč povelje, naj zaščitijo jugoslovansko mejo, saj tedanji vrh ni priznaval slovenske odcepitve«. Že na poti v Gornjo Radgono pa je tankovska enota naletela na več barikad TO in streljanje, vendar sam »ni mogel vedeti za vsako posamezno dejanje vojakov, ki jim je poveljeval Popov«. Trifunović zatrjuje, da so se »njegovi vojaki branili pred napadi teritorialcev, ki so zasedli stanovanjske hiše v Gornji Radgoni«, civilist pa naj bi bil ubit po naključju, ker se je znašel med dvema ognjema. »Če bi vedel, kaj se bo dogajalo, sploh ne bi poslal nikogar v Gornjo Radgono«, saj menda ni računal na odpor v Sloveniji. »Dvajset ranjenih in pet mrtvih vojakov in oficirjev!? Mar sploh veste, kaj to pomeni? Nobena meja ni vredna takšnih žrtev,« je leta 2011 povedal novinarju Dnevnika.

Usoda Vladimirja Trifunovića, ki naj bi se v življenju držal materinega načela, »da ne sme nikogar zaviti v črnino«, je nenavadna, saj je v tistem času 280 svojih vojakov iz Varaždina prepeljal v Srbijo, orožje pa je prepustil hrvaški vojski. V Beogradu so ga leta 1994, ker varaždinske garnizije ni zravnal z zemljo, obsodili zaradi izdaje. Leta 2010 je vrhovno sodišče v Srbiji razveljavilo odločitev sodišč proti njemu in njegovim častnikom. Na Hrvaškem, kjer zahteva obnovo postopka, saj je bil v odsotnosti obsojen na petnajst let zapora, pa obnove procesa še ni bilo. Če sploh kdaj bo.

Je pa general Trifunović, kot sam pravi, »edini general, ki ga je Hrvaška obsodila za vojni zločin, Jugoslavija pa, ker nisem storil vojnega zločina«. No, slovensko sodišče ga je (vsaj za zdaj) oprostilo obtožb.