Zaslužni občan Pahor

Boris Pahor je prejšnji teden vendarle sprejel naziv zaslužnega občana Trsta. Naziv je leta 2009 zavrnil, ker takratno vodstvo mestne občine v obrazložitev odločitve ni hotelo zapisati, da bo Pahor častni naziv prejel tudi zaradi pisanja o nasilju fašizma. Izrecno je bil omenjen le nacizem. Sedanja občinska uprava pod vodstvom Roberta Cosolinija s tem pogojem ni imela težav.

Naziv zaslužnega občana sicer v Trstu podeljujejo na predlog župana. Do zdaj ga je prejelo okrog dvajset Tržačanov. Med njimi so ljudje različni poklicev, od pisatelja Claudia Magrisa, modnega oblikovalca Renata Balestre do astrofizičarke Margherite Hack in kardiologa Sabina Scardija … In čeprav je slovenska skupnost v Trstu prisotna in dejavna že več kot Pahorjevih sto let – in bi si torej zagotovo še kak drug tržaški Slovenec že zaslužil tak ali podoben častni naziv –, je pisatelj prvi pripadnik tržaške slovenske skupnosti s tem nazivom.

Toda ta podelitev vendarle ni kar tako. Toliko večji simbolni pomen dobi, ker zaslužne občane Trst izbira šele od leta 2003. Še pred četrt stoletja mladi zamejci na avtobusih niso hoteli govoriti slovensko, da ne bi bili stigmatizirani, da jih ne bi ozmerjali s »schiavi di merda«. Slovenstvo je bilo obravnavano kot nekaj manjvrednega, »kronanje« Pahorja za zaslužnega občana pa prihaja v času »eksplozije« vpisov otrok iz italijanskih družin na slovenske šole v zamejstvu. Vse manj je slovenska skupnost tudi predmet negativnih predvolilnih razprav, s čimer si je politična desnica vedno nabirala glasove podpore.

»Stvari se gotovo spreminjajo na boljše,« potrjuje predsednik Slovenske kulturno-gospodarske zbornice Rudi Pavšič. Meni, da gre pri priznanju Pahorju za priznanje in spoštovanje prisotnosti slovenstva v Trstu in okolici. Poleg tega pa poudarja še poimenovanje ulice v Čedadu po narodnem buditelju Ivanu Trinku. »V tej občini je bilo protislovenstvo najmočnejše,« pojasnjuje pomembnost tega dogodka. Položaj seveda ni idealen, še pravi predsednik ene od dveh zamejskih krovnih organizacij: »Rad bi, da bi se to priznanje Pahorju nadgradilo. Kar pričakujem kratkoročno, je, da me ob vstopu v mesto poleg napisa Trieste pozdravi še napis Trst.« Pomembno bo morala politiko do slovenske manjšine izboljšati tudi italijanska vlada, ki je z lansko zamudo pri izplačilu sredstev skupnosti povzročila, da so bile nekatere njene organizacije tik pred propadom.

Treba pa je opozoriti, da ni samo odnos italijanske večine do slovenske manjšine tisti, ki je sporen. Šele po tem, ko je Pahor za izjemne kulturne dosežke prejel priznanje Francije, in po tem, ko so mu pozornost namenjali italijanski mediji, ga je opazila tudi Slovenija – Nekropolo pa je napisal že leta 1967. Ta odnos matične domovine do pisatelja Pavšič razširja na celotno manjšino: »Nimamo več meja – a kaj smo skupaj ustvarili zdaj, ko meja ni več? In kako se gledamo med sabo – vedno, kot da smo tujci.«