Zgodovinar Janez Janša

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

30. 8. 2013  |  Mladina 35  |  Komentar

V meglo zavite Rovte so za dan ali dva zapolnile slovenske medije, ki so (z redkimi izjemami) stvari prikazali v preizkušeni slovenski »uravnoteženosti«. Malo domobranske proslave, malo protesta civilnodružbenih gibanj proti njej in znani zaključek brez (domnevno) vrednostnih predelitev: dajte nam že enkrat mir s to zgodovino, imamo pomembnejše teme.

Slovenija že dolgo ni več članica neuvrščenih, gibanja, ki naj bi načeloma temeljilo na t. i. ekvidistanci do obeh blokov. Slovenski mediji pa so ostali globoko v »neuvrščenosti«. Nevarno ideološki v svoji pozitivistični »neideološkosti«, kot je opozoril Boris Vezjak.

In smo tako lahko povsod slišali in videli še en umotvor o tem, kaj se bo zgodilo v preteklosti, če bo na oblast še kdaj prišel zadnji branik pred komunizmom, Janez Janša. Ljubezen do preteklosti, njega in njegove stranke, je skorajda ganljiva. Leta in leta sistematično prečesavajo arhive, tiste, ki so dostopne raziskovalcem, in tiste, ki niso. Tja pošiljajo ljudi iz strankarskega aparata in svoje, no ja, novinarje in publiciste. Kadar so na oblasti, na vodilne funkcije v arhive nastavljajo svoje preverjene kadre, da gre lažje. Kopirajo tisoče strani in dokumente prirerajo (falzificirajo), če je to potrebno za dnevno uporabo, kot v primeru dr. Danila Türka. In izdajajo nikomur razumljive lepljenke: »bele knjige« o osamosvojitvi, pa knjige o »izdajalcih« slovenske osamosvojitve, pa iztrgane citate iz Kučanovih nastopov, ki naj bi dokazovali njegovo nedemokratičnost ali še kaj hujšega. Da ne bi prišlo do zmede in nejasnosti, hkrati s tem svoje knjige izdaja še vodja. Celo živi menda od njih. In da bi ljudem iz »rovt« stvar še olajšal, »prave usmeritve« v preteklost pove tudi v vsakem svojem govoru.

Med Pučnikom in administrativnim genocidom (izbrisani), ki ga je izvedla slovenska država, je verjetno precej več povezave kot med Marxom in koncentracijskimi taborišči desetletja kasneje v povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah.

Tako smo, vse v obrambo kolaboracije in domobranstva, slišali, da je genocid izumil Marx, da se je nacizem učil od komunizma in po njem povzel uničevalna koncentracijska taborišča, da so bili slovenski komunisti (prek Kominterne) dve leti v zavezništvu in kolaboraciji z obema, da so podpirali razkosanje Poljske in okupacijo Baltika, agresijo na Finsko, Stalinove čistke, genocid v Ukrajini … Da niso ustanovili Osvobodilne, temveč Protiimperialistično fronto, da v ustanovnem razglasu niso obsodili okupatorjev, ampak Veliko Britanijo in Združene države Amerike oz. imperialiste. Da so porušili in v hektolitrih bratovske krvi utopili stari krivični red in vzpostavili novega, pa da so slovenski komunisti v novem redu pobili na deset tisoče ljudi, jih na deset tisoče mučili in zaprli, hkrati pa več kot desetino naroda spravili v pregnanstvo … Da je Slovenija »v starem redu« še leta 1938 dosegala 75 odstotkov avstrijskega standarda, ob propadu tega njihovega novega reda leta 1991 pa se je ta delež znižal na 30 odstotkov. Da največji zločinci slovenskega naroda že 40 in več let prejemajo privilegirane pokojnine. Pri osamosvajanju Slovenije glavni nasprotnik ni bila JLA, temveč slovenski komunistični vrh, ki je omogočil razorožitev slovenske TO in naredil vse, da bi bila slovenska osamosvojitev zgolj operetno dejanje, po katerem bi Demosova vlada padla, komunisti pa bi začeli obnavljati jugoslovansko konfederacijo. Za tedanje komuniste naj bi bila osamosvojitev – tako kot za njihove čebinske prednike – pogojno sprejemljiva samo, če ohranijo oblast. Tako se je vzorec nacionalnega izdajstva po 50 letih ponovil. Kučan in Ribičič naj bi menda med sámo vojno prosila vplivnega italijanskega politika Pierra Fassina, naj Evropa v času Demosove vlade ne prizna samostojne Slovenije. In strici iz ozadja niso strici, pač pa »na genocidu in privilegijih ukoreninjena struktura«, zaradi katere je Slovenija postala raj za balkansko narkomafijo.

Se je sploh smiselno strokovno ukvarjati s táko popreproščeno (kar je še najmanj) in izkrivljeno, ideološko obsedeno interpretacijo zapletenih zgodovinskih vprašanj, bolj ali manj sneto s protikomunističnih spletnih forumov? Načeloma seveda ne, saj gre za »zlo, ki se s svojim dvojnikom spopade« (spopada) znotraj Janše (nekdanji zagreti komunist s sedanjim prav tako zagretim protikomunistom), in to je vprašanje za neko drugo stroko. Se je pa mogoče z Janšo strinjati, da iz tega spopada ne bo nastalo kaj dobrega. Vsaj ne za slovensko družbo. Janša je pač kljub prvostopenjski obsodbi zaradi korupcije in poročila PKK o neznanih virih premoženja še vedno realnost slovenske politike in – po interpretaciji slovenskih medijev – »prvak opozicije«.

Teza o Marxu kot utemeljitelju genocida prihaja od literarnega zgodovinarja Georgea Watsona, ki je nekatera dela objavil še v sedemdesetih in osemdesetih letih, pred padcem berlinskega zidu (tedaj niso imela skoraj nobenega odmeva), knjigo z naslovom Lost Literature of Socialism pa leta 1998 in potem še eno knjigo o moderni britanski literaturi. Watson o tem govori tudi v odlomku dokumentarca The Soviet story iz leta 2009, ki je na različnih protikomunističnih spletnih straneh, najdete pa ga tudi na Youtubu – http://www.youtube.com/watch?v=40GT0AuGHEI#t=15). Watsonovo pisanje je precej zmedeno in v različnih obdobjih kontradiktorno, motiv zanj pa izhaja iz prepričanja, da naj bi levica sicer izgubila politični boj skoraj povsod po svetu, ne pa tudi boja za ideje. Watsonova glavna teza je, da je genocid v sodobni Evropi »ekskluzivno« socialistična ideja in da je bilo etnično čiščenje v Marxovih in Engelsovih časih bistveni del socialističnega programa (glej http://jonjayray.tripod.com/watson.html el). Del teze (tiste, ki govori o Južnih Slovanih) je pobral iz članka Friedricha Engelsa »Madžarski boj«, ki je bil objavljen v Neue Rheinische Zeitung 13. januarja 1849 in jo sprva pripisal uredniku časopisa Marxu, kasneje – tudi v dokumentarcu – se je popravil. Drugi del teze o tem, da bodo rase in razredi, ki niso na ustrezni stopnji razvoja, enostavno morali umreti v velikem revolucionarnem holokavstu, pa naj bi zapisal Marx v članku (naslov se po spletnih forumih ne navaja) v Neue Rheinische Zeitung leto prej (1848). To prvotno Watsonovo kombinacijo so potem povzemali drugi antikomunisti, tudi Janša oz. tisti, ki mu je to morda sugeriral. No, na nekaterih antikomunističnih spletnih straneh je navedeno, da naj bi Marx to zapisal v People’s Paper (časopisu angleških čartistov, op. p.), vendar precej kasneje, 16. aprila 1856, in da naj bi bil članek ponatisnjen v Journal of the History of Idea leta 1981. Slednji po internetu ni dostopen, si ga bo pa ob priložnosti treba ogledati v ZDA. Ali je Marx res to zapisal v Neue Rheinische Zeitung, pa lahko zainteresirani preverijo na http://www.marxists.org/archive/marx/works/subject/newspapers/neue-rheinische-zeitung.htm. Meni se skozi množico člankov ni uspelo prebiti.

Tu se »strokovna« razprava o Marxovi genocidnosti bolj ali manj konča. Deloma se te teme, vendar v širšem kontekstu, dotika še Enzo Traverso (knjiga The Origins of Nazi Violence, 2010). Njegova teza je, da genocidi poznega 19. in 20. stoletja ne prihajajo z nekakšnega političnega obrobja, pač pa iz »mainstreama« evropske politične in filozofske misli (torej tudi od marksistov), iz teorije o premoči bele nadrase. Zgodnejši genocidi so po Traversi kombinacija kolonialne ekspanzije in izuma novodobnih orožij, zlasti strojnice, s čimer se je gotovo mogoče strinjati.

Engelsova teza o t. i. nezgodovinskosti nekaterih slovanskih in zlasti južnoslovanskih narodov je znana, o njej so pisali mnogi, tudi v slovenskem prostoru. Izhaja iz razmer v marčni revoluciji leta 1848 v Avstro-Ogrski in na Balkanu, kot jih je opisal v navedenem članku. Videl je narode, ki so se bojevali med sabo, v revoluciji pa so zavzeli nasprotujoče si strani. Nemci, Poljaki in Madžari so bili na revolucionarni strani, drugi so sodelovali na kontrarevolucionarni strani, zato naj bi skupaj z dinastijami in reakcionarnimi razredi izginili v naslednji vojni. Tudi pri Marxu podobno ideje izhajajo iz prepričanja, da bodo tiste razredne in nacionalne skupine, ki bodo na strani proletariata, preživele krvavo vojno med buržoazijo in proletariatom, druge pa propadle. O teh tezah je, seveda, mogoče razpravljati. In tudi se razpravlja, upoštevajoč čas in prostor. Brez dvoma je bil Marx tudi precej podvržen tedaj aktualnemu darvinizmu in je črpal iz njega. A da bi genocidi izvirali iz marksizma? Katerakoli zaupanja vredna spletna stran od Wikipedije naprej, ki obravnava zgodovino genocida, jih našteva desetine samo pred odkritjem Amerike. Začenši s starim testamentom in Mojzesom, ki je Izraelitom ukazal, naj pobijejo Midjance v Kanaanu, »obljubljeni deželi«. Eden vodilnih strokovnjakov za holokavst, zgodovinar Yehuda Baue, je zapisal: »Kot Jud moram živeti z dejstvom, da civilizacija, ki sem jo nasledil, v svojem kanonu vsebuje tudi klic po genocidu«. Kje je tu še drugi antični svet, pa obe Ameriki, Azija in Avstralija ter Afrika v zgodnjih kolonialnih časih? Pa verske vojne v Evropi in desetine drugih zadev še pred strahotami dvajsetega stoletja. Če je že kje treba iskati ideologe genocida, je to gotovo v politikih in vojaških poveljnikih iz časov imperializma, v ljudeh, kot so npr. lord Kitchener in podobni, ki so s strojnicami in koncentracijskimi taborišči uničevali narode in plemena in zagotavljali kolonialno prevlado nad »belo nadraso«. Le da jim recepta ni uspelo omejiti na neevropski svet in so ga v času vzpona velikih ideologij prenesli tudi na evropske narode.

Govorov, kakršnega smo slišali v Rovtah, ne bo zmanjkalo. Vsaj dokler bo Janša v politiki.

Sicer pa kaj hitro lahko preverimo doslednost očitkov na račun Marxa na naši mikroravni. Politik, po katerem je Janša samovoljno dal poimenovati letališče Brnik, vodja Demosa z realno politično močjo, je v plebiscitu in odcepitvi kljub drugačnim obljubam in tudi zavezam slovenske politike videl možnost za ustvaritev nacionalno čiste države, priložnost za »očiščenje« Slovenije prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik, kar je utemeljeval z »ekonomskimi« razlogi. Spomnimo še enkrat na njegov nastop v Ljutomeru: »Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak socialno vprašanje … Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v Republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstva. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoče reševati in kaj ne – nacionalna plat vprašanja je namreč drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske pogoje, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo … Potrebno bo izračunati – tudi demografsko, kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingaške demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.« (Slovenija ne more več čakati, nabralo se je preveč slabega, Delo 17. decembra, str. 2) Med govornikom Pučnikom in administrativnim genocidom (izbrisani), ki ga je izvedla nova slovenska država, je verjetno precej več povezave kot med Marxom in koncentracijskimi taborišči desetletja kasneje v povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah.

Podobno izkrivljene so tudi druge teze, ki jih zaradi prostorske omejitve ne morem podrobneje razčleniti, se pa lahko vsak pouči v relevantni zgodovinski literaturi. Komunisti so na čebinskem kongresu leta 1937 v ospredje postavili ogroženost slovenskega naroda, ugotovili, da so meščanske stranke odpovedale in da je zato narodna prihodnost odvisna od delavcev in kmetov, kar se je med vojno izkazalo kot točno. Na politiko Kominterne in Sovjetske zveze niso vplivali čisto nič, v sovjetskih gulagih so se znašli mnogi od njih (eden vodilnih komunistov iz dvajsetih let, France Klopčič, je v njih preživel leta in leta, pa ni bil edini), mnogi so izginili v stalinskih čistkah. Res so politiko Kominterne podpirali, a ne brez dilem in delitev, kar kažejo zadnje tri predvojne partijske konference (Vinje, Joštov mlin, Šmiglova zidanica), zlasti pa spori na levici in odmik od ljudskofrontne politike in zaveznikov v krščanskosocialističnih in liberalnih krogih. Vsekakor pa je vse skupaj daleč od kakšnega izdajstva tedaj še precej marginalne politične skupine. Z izdajstvom je v resnici začela SLS, ki je še za časa Korošca in pred napadom na Jugoslavijo skušala vzpostaviti stik z nacisti, pred razkosanjem jugoslovanskega in slovenskega ozemlja pa po slovaškem vzoru in nato vzoru NDH doseči status kvizlinške državice. Dilemo o poimenovanju Osvobodilne fronte, kot se je v resnici imenovala od začetka (ali vsaj sočasno), je v zgodovinopisju dovolj jasno rešil dr. Bojan Godeša. Komunisti so za vojno po ukazu Kominterne do nemškega napada na Sovjetsko zvezo res krivili oba imperialistična tabora, a to OF ni oviralo v pripravah na oborožen odpor. Žrtve vojne in povojnih pobojev so preštete z dovolj natančno znanstveno zanesljivostjo, številke objavljene in nobenega razloga ni, da bi se jim izogibali. Morda pa je za koga problem v razmerju med njimi? Podobno je s povojno (in siceršnjo) emigracijo; Janša ali tisti, ki mu piše govore, naj si ogleda prispevek Petra Vodopivca v zborniku Žrtve vojne in revolucije. Našel bo podatek, da je do leta 1950 iz političnih ali ideoloških razlogov emigriralo 17.000 ljudi. Seveda je demografsko vprašanje precej bolj zapleteno, zajema tudi izgon Nemcev, selitve Italijanov, žrtve in druge premike, ki pa so vsaj okvirno tudi strokovno obdelani. Zato bi bilo v resnici zanimivo slišati, kakšna matematika pripelje do »več kot desetine« pregnanega naroda po drugi svetovni vojni. Piscu govora bi tudi priporočil, da si za primerjavo vsakokratnih ekonomskih razmerij Slovenije z drugimi državami od leta 1870 do 2001, vključno z Avstrijo, prebere študijo dr. Žarka Lazarevića Sočasnost slovenskega gospodarskega razvoja, objavljeno v Zgodovinskem časopisu leta 2007. Verjetno presenečen bo ugotovil, da je Slovenija v času »komunistične strahovlade« do leta 1973 razliko z Avstrijo zmanjševala, kriza v osemdesetih letih pa jo je pripeljala na raven razlike iz začetnih kapitalističnih časov leta 1870. Kje je Slovenija v razmerju do Avstrije danes (tudi po Janševi zaslugi), bo najbrž zmogel ugotoviti brez pomoči zgodovinarjev. Saj je že sam v govoru ugotovil, da je raj za balkansko (narko)mafijo. Le pozabil je dodati, da se je vse skupaj začelo z nezakonito prodajo orožja, mamila in drugo so sledili kasneje. Sicer pa je zgovorno, da si je za primerjavo izbral leto 1938, ko je v Avstriji vladal klerofašizem, po anšlusu istega leta pa nacizem, v Jugoslaviji in Sloveniji je bila nekakšna poldiktatura z režiranimi javnimi volitvami, Slovenija pa je bila zgolj administrativna enota v unitarni Jugoslaviji. Izjemno privlačen »stari red«, ni kaj. Prav v sozvočju z vsebino proslave. Kateri »največji zločinci slovenskega naroda» danes dobivajo privilegirane pokojnine, bo Janša najbrž še povedal. Brez dvoma tudi, na katerih sodiščih so bili obsojeni, saj je goreč privrženec pravne države.

O ideoloških interpretacijah osamosvojitve sem pisal že večkrat, bom to tokrat pustil za kakšno drugo priložnost, saj govorov, kakršnega smo slišali, ne bo zmanjkalo. Vsaj dokler bo Janša v politiki. Do tedaj pa se bo slabo godilo tudi zgodovinskim dejstvom, pa saj so ta v Sloveniji navajena vsega hudega.