Brez milosti

»Govoriti, da se škodi turizmu – s tem se strinjam. Ljudje, ki kradejo, jemljejo, polnijo svoje žepe, so sramota za hrvaški turizem. Sporočam jim: pregledali bomo vaše premoženje in prišli do vašega denarja ... Kdor goljufa proračun, se mora zavedati, da s tem goljufa državljane Hrvaške in da zanj ni milosti!« Tako ostro se je hrvaški finančni minister in eden bolj priljubljenih hrvaških politikov Slavko Linić odzval na kritike, da je sredi turistične sezone sramotno zapirati gostinske lokale po Jadranu, denimo razvpiti hvarski Carpe Diem Beach na Peklenskih otokih. Tega so hrvaški davčni inšpektorji začasno zaprli, ker so odkrili, da lastniki lokala niso izdajali vseh računov, poleg tega pa so v blagajni lokala našli kar 120 tisoč kun ali skoraj 16 tisoč evrov neevidentiranega denarja. Pomagalo ni jadikovanje lastnikov, češ da gre za turistični objekt svetovnega slovesa, ki je pomembno prispeval k razcvetu hvarskega turizma po koncu domovinske vojne. Ali da je prav na dan inšpekcijskega nadzora prišlo do električnega mrka, zaradi česar niso mogli natisnili računov. Ali celo argument, da so bili v času inšpekcijskega nadzora v lokalu prisotni nadvse ugledni domači in tuji gostje, od župana Budve, različnih poslovnežev, hotelirjev, bankirjev do Anteja Todorića, sina lastnika Agrokorja. Davčni inšpektorji so lokal zapečatili za nekaj dni, lastnikom pa zaračunali 200 tisoč kun ali približno 26 tisoč evrov kazni.

Carpe Diem Beach ni edini objekt, ki so ga hrvaški davčni inšpektorji začasno zaprli. Zaprli so jih skoraj šesto, večinoma prav gostinskih lokalov, lastnikom pa so zaradi ugotovljenih nepravilnosti zaračunali 3,5 milijona kun ali približno pol milijona evrov kazni. Možnost začasne prepovedi opravljanja dejavnosti – to pozna tudi slovenska zakonodaja – so uporabili celo, ko je presežek denarja v blagajni znašal pičlih deset ali dvajset kun, torej le nekaj evrov. Do tega ne bi prišlo, če Hrvaška z letošnjim letom ne bi uvedla davčnih blagajn, ki so neposredno povezane z davčno upravo, in če ne bi drastično poostrili inšpekcijskega nadzora. Davkarija se ni lotila samo gostincev in malih trgovcev, pod njenim udarom so tudi frizerji, maserji, peki, vrtnarji, avtomehaniki, inštruktorji, kleparji, mizarji, taksisti, vulkanizerji, pa pleskarji, krovci in drugi gradbeni obrtniki, organizatorji javnih prireditev, od avgusta celo kmetje, ki svoje pridelke prodajajo na tržnicah, že v kratkem pa bodo na vrsto prišli tudi odvetniki, notarji, zdravniki. Ostrejšo davčno disciplino so skratka uvedli za vse podjetnike, ki so za svoje storitve ali blago dolžni izdajati račune in so dolžni plačati davek na dodano vrednost.

Šokantno nizek promet

Verjetno si nihče ni mislil, da se bo prav Hrvaška tako vneto lotila preprečevanja davčnih utaj. A se je. In to brezkompromisno. Z razlogom. Siva ekonomija pomeni manj denarja za javno šolstvo, javno zdravstvo, javno komunalno infrastrukturo ... skratka za vse tiste javne storitve, ki jih redno uporabljajo tudi utajevalci davkov, na primer gostinci, ki prikazujejo bistveno nižje prihodke od dejanskih in zato v državni proračun prispevajo bistveno manj davka, kot bi ga morali. Skoraj vsak pozna koga, ki se vozi v luksuznem avtomobilu, živi v luksuzni hiši in gre večkrat na leto na razkošne počitnice, hkrati pa imajo njegovi otroci subvencioniran vrtec, subvencionirano šolsko prehrano in celo višji otroški dodatek kot tisti državljani, ki se vozijo z deset let starim golfom, živijo v dotrajanem stanovanju in si ne morejo privoščiti dopusta. Običajno je to dokaz, da je podjetnik prikril dohodke, ki jih je prejel, in zato državi plačal manj davka, kakor bi ga moral.

Vsak, še tako sofisticiran sistem, ki onemogoča utajo ustvarjenih prihodkov, je mogoče izigrati, če potrošnik ne zahteva in vzame računa.

Po podatkih hrvaške davčne uprave je v lanskem letu, torej pred uvedbo davčnih blagajn, povprečni dnevni promet gostincev znašal 80 evrov, povprečni dnevni dohodek pa pičlih trinajst evrov. Pri trgovcih na drobno je povprečni dnevni promet znašal 95 evrov, povprečni dnevni dohodek pa enajst evrov. Ob tako nizkih zneskih o poštenosti poslovanja podvomi še tako ležerna davkarija. Potrditev je prišla letos, ko se je samo promet hrvaških gostincev z uvedbo davčnih blagajn v nekaterih primerih povečal tudi za petkrat ali celo za osemkrat. Pri nas davčna uprava tako natančnih podatkov o prometu zavezancev za davek za zdaj še nima, je pa inšpekcijski nadzor razkril, da pri nas povprečni delež izbrisanega prometa znaša kar 70 odstotkov gotovinskega poslovanja.

V skandinavskih državah je pošteno plačevanje davčnih obveznosti uvrščeno visoko na lestvico vrednot, na jugu Evrope, tudi v Sloveniji, pa je utaja davkov tako rekoč folklora. V takšnih razmerah državi ne preostane drugega, kot da uvede sistem, ki kar najbolj onemogoča zlorabe. In prav to so storili na Hrvaškem. Uvedli so davčne blagajne, ki so neposredno povezane z davčno upravo, se pravi, da se vsak izdan račun takoj zabeleži na strežniku davčne uprave. Učinek je skoraj neverjeten: po zadnjih podatkih hrvaške davčne uprave se je prihodek zavezancev za plačilo davka na dodano vrednost v prvem polletju letošnjega leta v primerjavi z enakim lanskim obdobjem zvišal kar za 1,72 milijarde evrov.

Če bi bili Hrvaška in Slovenija na tem področju zelo podobni, pri čemer je treba upoštevati, da nas je pol manj in da imamo 22-odstotno stopnjo davka na dodano vrednost, bi se na leto nabralo skoraj 380 milijonov evrov več davka na dodano vrednost, kar je približno tretjina sedanjega celotnega priliva DDV-ja v državni proračun.

Pa ne gre samo za višje davčne prilive. Davčna uprava in drugi organi nadzora lahko s sistemom davčnih blagajn nadzirajo število zaposlenih delavcev ter tako preprečujejo zaposlovanje na črno in plačevanje delavcev z gotovino. Čeprav se morda zdi nesmiselno, da davkarija tako zavzeto lovi male podjetnike, namesto da bi se spravila na velike davčne goljufe, je treba vedeti, da je škoda, ki jo s prirejanjem poslovnih rezultatov povzročajo davčni zavezanci, ki poslujejo z gotovino, v seštevku precej višja od škode, ki jo povzroči nekaj velikih davčnih utajevalcev.

Slovenska alternativa

Seveda hrvaški sistem ni stoodstotno odporen proti zlorabam. Še tako izpopolnjen sistem je mogoče izigrati, če potrošnik ne zahteva in vzame računa, saj s tem izdajatelju računa omogoči, da ga izbriše in tako ne plača davkov in prispevkov svojim delavcem. Poleg tega ima hrvaški sistem še nekaj pomanjkljivosti, na katere opozarja prof. dr. Milan Prokin, predavatelj na beograjski Fakulteti za elektrotehniko in dober poznavalec davčnih blagajn, saj o njih predava po vsem svetu. Prokin trdi, da Hrvaška ni uvedla čisto pravih davčnih blagajn, pač pa le t. i. on-line sistem, pri katerem se na blagajne, ki imajo POS ali PC-tiskalnik, inštalira programska oprema, ki je namenjena tiskanju računov z dodatnimi kodami, pridobljenimi v povezavi s strežnikom davčne uprave. V takšnem sistemu je še vedno mogoče tiskanje lažnih računov, prikazovanje lažnih zneskov, zato da kupec plača blago ali storitev, ki se pobriše iz spomina blagajne, in pošiljanje lažnih podatkov strežniku davčne uprave. »Tak sistem, kot ga ima Hrvaška, zahteva precej večje število davčnih inšpektorjev od sistema pravih davčnih blagajn z notranjim fiskalnim spominom in komunikacijo s strežnikom davčne uprave,« trdi Prokin. »Slabost je tudi, da je na Hrvaškem mogoče pridobiti potrdilo telekomunikacijskega operaterja, da v nekem trenutku ni bilo možno vzpostaviti povezave s strežnikom davčne uprave, kar zavezancem omogoča, da lahko v obdobjih takšnega mrka izdajajo lažne papirne račune, pisane na roko ali tiskane na tiskalnim, v vsakem primeru pa mimo strežnika davčne uprave.« Toda kljub vsem naštetim pomanjkljivostim je hrvaški sistem učinkovitejši od slovenskega.

Ovajanje državljanov ni prava pot, saj obstajajo druge tehnične možnosti za preprečevanje davčnih utaj, pravi davčni svetovalec Darko Končan.

S spremembo zakonodaje, ki velja od 1. julija letos in ki naj bi podjetjem in samostojnim podjetnikom preprečevala brisanje in naknadno popravljanje računov, smo v Sloveniji sicer naredili pomemben korak naprej v boju s sivo ekonomijo, a lahko bi šli še dlje. Naš sedanji sistem namreč podjetnikom, ki poslujejo z gotovino, še vedno omogoča zlorabe. Tako se pogosto dogaja, da na primer gostinec izda večkratne kopije istega originalnega računa. Se pravi, da za isto storitev ali blago, denimo za kavo, v istem dnevu izda originalni račun samo enkrat, in sicer za prvo kavo, za vse nadaljnje kave pa izda kopije originalnega računa, čeprav bi moral vsakič izdati nov račun. Ali da namesto računov izdaja dokumente z drugimi nazivi, npr. z nazivom ’Stanje odprte mize’, pri čemer teh dokumentov ne vključi v dnevni iztržek in jih ob koncu dneva pobriše. Ali pa, da izda račun, ki ne vsebuje podatkov o njegovem izdajatelju, s čimer želi onemogočiti identifikacijo izdajatelja računa in se tako izogniti inšpekcijskemu nadzoru v primeru, da potrošnik račun prek MMS-sporočila posreduje davčni upravi v kontrolo. Takšnim zlorabam bi se bilo mogoče elegantno izogniti z uvedbo pravih davčnih blagajn. Toda predsednica vlade Alenka Bratušek za zdaj resnejše vneme za davčne blagajne ne kaže. Eden glavnih argumentov ministrstva za finance zoper uvedbo davčnih blagajn je, da te ne odpravljajo problema neizdajanja računov. »V državah, kjer imajo davčne blagajne, tudi po njihovi uvedbi ugotavljajo, da zavezanci še naprej uporabljajo blagajne, ki ne delujejo v skladu s tehničnimi zahtevami za davčne blagajne, in prek njih zaračunavajo tisti del prometa, za katerega želijo, da bi ostal prikrit. Prav tako ugotavljajo, da zavezanci kljub davčnim blagajnam računov ne izdajajo. Podatki o neprijavljenem prometu tako ostajajo davčnim organom še vedno prikriti in jih morajo pridobiti na terenu s klasičnim inšpekcijskim nadzorom.«

Hrvaška izkušnja kaže, da davčne blagajne niso astrofizika niti niso pretirano drage. Hrvaško finančno ministrstvo ocenjuje, da bo končni strošek vzpostavitve novega sistema v letošnjem in naslednjih dveh letih znašal približno 5,7 milijona evrov, kar je za proračun drobiž v primerjavi s pričakovanimi dodatnimi prilivi. Nekaj stroškov z uvedbo davčnih blagajn imajo seveda tudi zavezanci za davek, vendar gre tudi tu za razmeroma nizek znesek, po poročanju hrvaških medijev za približno štiristo evrov. Celo če bi si podjetnik omislil najdražjo možno različico davčne blagajne, bi ga to stalo največ osemsto do tisoč evrov. Absurdno je, da naša država raje spodbuja ovajanje, kot da bi uvedla davčne blagajne. »Ovajanje je napačna pot, saj obstajajo druge tehnične možnosti za preprečevanje zlorab,« pravi davčni svetovalec Darko Končan.

Dodatnih 380 milijonov evrov davčnih prihodkov se zdi malo. Toda pomislimo, koliko manj brutalnega varčevanja bi bilo potrebnega.

O uvedbi davčnih blagajn so pri nas razmišljali že v času Pahorjeve vlade, ko je ministrstvo za finance vodil France Križanič. Pripravljen je bil celo osnutek zakona, a je obležal v predalu. Bojda naj bi bil glavni zadržek nasprotovanje Križaniča, da bi celotne stroške uvedbe davčnih blagajn pokrili iz proračuna, se pravi, da zavezanci za plačilo davka s tem ne bi imeli nobenih stroškov oziroma bi jim strošek nakupa davčne blagajne naknadno krila država tako, da bi jim ta strošek pozneje odbila pri obračunu davka od dobička. Če bi se celotni stroški uvedbe davčnih blagajn prevalili na državo, bi to proračun v prvem letu uvedbe stalo 12,65 milijona evrov, v naslednjih letih pa po 1,2 milijona evrov na leto, so izračunali na finančnem ministrstvu. Sedanja alternativna rešitev, po kateri zavezanec za davek ne sme uporabljati (proizvajalec oziroma dobavitelj računalniškega programa ali elektronske naprave pa ne zagotavljati) programa ali naprave, ki omogoča brisanje, popravljanje ali kakršnokoli spreminjanje izvornega zapisa podatkov, ne da bi bil izvorni zapis ali vse poznejše spremembe podatkov shranjeni v napravi ali na drugem mediju, ne pomeni revolucionarne novosti. Zavezanci za davek so bili namreč že pred to spremembo zakona davčnim organom dolžni dajati resnične, pravilne in popolne podatke. S spremembo, ki je bila uvedena 1. julija, se torej skuša le še dodatno zmanjšati možnost zlorab. Žal pa praksa kaže, da se zlorabe kljub temu dogajajo. Alternativen pristop, za katerega se je odločila slovenska vlada, je tehnično morda res manj zahteven in za davčne zavezance cenejši od davčnih blagajn. Toda njegov učinek je vprašljiv.