Nemogoče razmere

Zagrebška glasbena akademija, ki jo obiskuje okrog 550 študentov, deluje na več lokacijah. Da bi rešili prostorski problem in odpravili plačevanje visokih najemnin, so se mesto, Univerza v Zagrebu in hrvaško ministrstvo za izobraževanje leta 2003 dogovorili o gradnji 27 milijonov evrov vrednega novega doma akademije. Kmalu po tem je občina odkupila stavbo propadlega podjetja Ferimport na Trgu maršala Tita in jo podarila zagrebški univerzi. Obnova in dograditev prostorov se trenutno bližata koncu – na začetku novega študijskega leta naj bi 12.000 kvadratnih metrov začeli opremljati s tehničnimi pripomočki in glasbenimi inštrumenti, za kar bodo porabili dodatnih osem milijonov evrov.

Po številu študentov je glasbena akademija v Zagrebu podobna ljubljanski. Z letošnjim letom, ko gredo prvi bolonjski študenti v peti letnik, jih bo skupaj z absolventi na akademiji 550. Kako vadijo, lahko med študijskim letom slišimo vsakič, ko se sprehodimo mimo stavbe, ki se s Starega trga razteza proti Gallusovemu nabrežju. Mešajo se zvoki pihal, trobil, klavirjev, glasov – tako kot jih je slišati ven, se slišijo tudi med sabo. Skozi stene. »Študentje in profesorji se nad tem seveda pritožujejo. Šok je predvsem za mnoge bruce, saj pridejo s srednjih šol, ki so bolje urejene od akademije. Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani deluje v popolnoma novi stavbi na Ižanski cesti,« pravi dekan Andrej Grafenauer, ki upa, da v novi stavbi tudi težav z izolacijo ne bo več.

Govori seveda o stavbi, za katero so namero o gradnji ministrstvo za izobraževanje, Mestna občina Ljubljana in Univerza v Ljubljani podpisali že leta 2000. V njej naj bi delovale vse tri umetniške akademije, poleg glasbene (AG) še Akademija za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO). Te zdaj delujejo v nemogočih razmerah, nekoliko na boljšem je le ALUO, a le zato, ker ji za stavbo ni treba plačevati najemnine. Po vseh teh letih se gradnja še ni začela, kar je za dekana AGRFT Mirana Zupaniča »spričevalo odnosa slovenske družbe do umetnosti«.

Gradbišče je predvideno za nekdanjim vojaškim sodiščem ob Roški cesti. Konec leta 2006 je bil za projekt izbran načrt arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar. Ministrstvo za izobraževanje pa je odgovornost za izvedbo projekta preneslo na univerzo. Ta je imela konec leta 2009 že vse pripravljeno za pridobitev gradbenega dovoljenja in začetek gradnje okrog 40.000 kvadratnih metrov velike stavbe. Šele takrat so ugotovili, da jim je ministrstvo namenilo del zemljišča, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku. Čeprav je univerza vlagala ugovore, naj se 550 kvadratnih metrov parcele, kjer naj bi stale akademije, ne vrne v naravi, kot so to zahtevali upravičenci, se je na koncu zgodilo prav to. Projekt od takrat stoji, saj se univerzi z novimi lastniki zemljišča ni uspelo dogovoriti za odkup. Kvadratni meter zemlje na tem območju je bil ocenjen na okrog 400 evrov, novi lastniki so zanj zahtevali 3000 evrov.

Spremenila naj bi se lega zgradbe umetniških akademij, njena vrednost pa naj bi padla na okrog sto milijonov evrov, ker da je bil projekt prej precenjen.

Denarja za gradnjo nove stavbe, ki je bila prvotno ocenjena na 140 milijonov evrov, ljubljanska univerza sicer nima. Zgolj za primerjavo: leta 2012 so od ministrstva za izobraževanje prejeli 163 milijonov evrov, od tega so 135 milijonov porabili za plače, skupno s trimilijonskim primanjkljajem njenih članic pa ustvarili okrog deset milijonov evrov presežka. »Univerza ne dobiva plačane amortizacije za stavbe ali opremo. Če jih hoče vzdrževati, mora najprej ustvariti presežek. Ta presežek lahko ustvari samo iz tržnih virov, ne iz proračuna, in ga porabi izključno za investicije. Hkrati pa je ta denar nujno potreben, da čez leto nimamo likvidnostnih težav,« razlaga sedanji rektor Stanislav Pejovnik. Za leto 2013 je za ljubljansko univerzo predvidenih 154 milijonov evrov sredstev ministrstva, kar je v primerjavi z letom 2012 skoraj natanko toliko manj, kolikor je univerza pred letom dni ustvarila presežka.

Nova perspektiva

Hrvati so od namere o gradnji glasbene akademije do realizacije projekta porabili dolgih deset let, nam pa je v 13 letih uspelo le ugotoviti, da skupne stavbe treh akademij še nekaj let ne bo.

Zaradi denacionaliziranega zemljišča je univerza sicer že predvidela novo rešitev, po kateri bi to parcelo obšli in še ohranili vse prostore, predvidene v prvem načrtu. Investicija naj bi se vseeno znižala na okrog sto milijonov, ker je bil projekt precenjen. Ministrstvu za izobraževanje in ministrstvu za kulturo naj bi akademiki projekt uradno predstavili do konca septembra, ministrstvi pa bi nato proučili možnost za izvedbo del.

Čeprav ima gradnja novega sedeža treh umetniških akademij politično podporo – v Nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 je zapisana, sredstva naj bi prispevalo ministrstvo za izobraževanje –, novoizvoljeni rektor ljubljanske univerze Ivan Svetlik, ki bo funkcijo prevzel v oktobru, tudi zaradi pogovorov s predstavniki ministrstev meni, da je edina možnost za izvedbo projekta ta, »da ga spravimo v finančno perspektivo Evropske unije 2014–2020«. Kateri projekti se bodo potegovali za 3,3 milijarde evrov, ki jih bo imela Slovenija v tem obdobju na voljo, bo v Strateškem razvojnem dokumentu predlagala vlada, dokončno pa nato potrdila Evropska komisija. Težava je, da bodo podprti predvsem projekti, ki ne bodo vlagali zgolj »v zidove«.

Ker bi pridobivanje evropskih sredstev in eventualna gradnja vzela kar nekaj časa, bodo na univerzi projekt predvidoma razdelili na dva dela. »Eden je dolgoročni, s pomočjo evropskih sredstev. Kratkoročno pa je treba pomagati vsaj AG in AGRFT, da prideta iz nemogočih razmer,« pravi Svetlik. Glasbeniki sicer že zdaj deloma uporabljajo prostore v stavbi ljubljanske Kazine, v prihodnje naj bi jih še več. Iskanja nadomestnih prostorov so se s pomočjo ministrstva lotili tudi že na AGRFT, a doslej niso našli primernih. Stavbo ALUO pa naj bi vsaj deloma prenovili.

Robert Potokar iz biroja Ravnikar Potokar se začasnih rešitev boji, »saj se ponavadi zgodi, da te potem postanejo trajne«. Ker je bil prav njihov načrt za novo poslopje akademij izbran na natečaju, je njegovo stališče seveda razumljivo. A pritrjuje mu tudi cehovski kolega Aleš Vrhovec iz biroja Gregorc Vrhovec arhitekti. Sploh če se za delovanje namenijo prostori, ki za to niso niti najmanj primerni. »Kazina je tako eminentna, elitna lokacija, da mi je žal, da so tam. To je javni prostor, je prostor civilne družbe. Prav bi bilo, da si tako lepo lokacijo deli več ljudi. Prav tako s tem ne rešimo težav z zvočno izolacijo, ki jih ima akademija,« pravi.

Vendar pa to še ne pomeni, da mora biti zgrajena stavba, ki je predvidena. »Akademij ne bi rad obsojal na prostore, kjer so zdaj, ampak če že danes kljub vsemu nekako uspevajo delovati, potem bi lahko bil že enkrat večji, boljši in lepši prostor kar dovolj. Ampak ne. Mi hočemo dvajsetkrat več,« opozarja na tipičen slovenski sindrom.

Namesto gradnje novih stavb se povsod po svetu ustvarjalne in izobraževalne dejavnosti selijo v reciklirane prostore. Praznih zgradb, ki bi lahko bile primerne za novo domovanje akademij, je v Ljubljani dovolj. Pri tem sploh ni nujno, da bi bile vse na enem mestu. Če pa že, najboljšo možno rešitev prostorske stiske treh akademij Vrhovec in Aleš Vodopivec s Fakultete za arhitekturo vidita v nekdanji tovarni koles Rog. »V tem trenutku je ekonomsko, ekološko in arhitekturno najbolj aktualna prenova. Ne vem, kakšne potrebe imajo akademije, sem pa kot arhitekt prepričan, da je mogoče prostore v Rogu vrhunsko prilagoditi za tako dejavnost,« pravi Vrhovec. »Akademije sodijo v mestno središče, biti morajo blizu ostalih kulturnih institucij, kot so NUK, Cankarjev dom, RTV, saj se pri svojem delovanju naslanjajo tudi nanje,« pa pojasnjuje Vodopivec, ki omenja še opozorila tujih arhitektov, naj univerze vendarle ne odrivamo na obrobje mesta. »Prav študentje ohranjajo Ljubljano vitalno,« se ne strinja s selitvijo akademij na Roško, tja pod Golovec.

Odločitev za Rog bi prav prišla tudi Mestni občini Ljubljana (MOL), ki je na grob način ugotovila, da je bil projekt umetniškega centra, kot so si ga zamislili v Rogu, preambiciozen – na razpis za javno-zasebno partnerstvo se ni prijavil nihče. Namesto da sami vztrajajo pri udejanjanju koncepta ustvarjalnega mesta, bi lahko to strategijo uresničili skupaj z državo in univerzo. Tako kot so se dogovorili že leta 2000. »Če bi se v Rogu pojavile akademije, bi se življenje podaljšalo tja do Ambroževega trga. To bi za Ljubljano pomenilo neko kakovost,« dodaja Vodopivec. Do Cukrarne, kjer bo MOL uredila razstavne prostore, je od Ambroževega trga le streljaj.