Dr. Rasto Ovin: Kaj storiti

Ko so jo sprejemali v evro območje – vstopila je leta 2001, bi morali evropski politiki več vedeti o grški gospodarski zgodovini. Na žalost je bila iz takšnega ali drugačnega razloga zmeraj izven glavnih tehnoloških in gospodarskih tokov v Evropi. Od leta 1800 naprej se jo upošteva kot državo, ki je najdalj časa bila nesposobna vračati dolgove upnikom. Kot smo spoznali v zadnjih letih, ko so se pri njih dvigovali zastori, imajo tradicijo res svojstvenega pogleda na ekonomijo. Zato ni pričakovati, da bi po sedanjih shemah Grčija lahko kdajkoli vrnila dolg.

Mogoče bi se tukaj politiki zgledovali po primeru reševanja nemškega vprašanja obeh svetovnih vojnah. Po 1. svetovni vojni so še posebej Francozi kljub opozorilom Keynesa kot člana britanske komisije na Versaillski konferenci leta 1919 z reparacijami praktično onemogočili nemško gospodarstvo. Bila je še ena vojna, le da je po njej namesto maščevalnosti prevladal ameriški predlog gospodarskih reform za Nemčijo in seveda Marshallov plan.

Prevedeno v grški primer to pomeni odpis največjega dela dolga. Res je, da bi pri tem potem morali najti rešitev tudi za ostale države PIGS, kjer pa bi bil zaradi večje normalnosti njihovega gospodarstva odpis lahko minimalen. To bi na seveda oslabilo vrednost evra, uničilo pa ga ne bi. Seveda bi tak scenarij moral vsebovati pogodbo o koncu dosedanje prakse v vseh članicah olivne ekonomije, kjer se najprej meče denar skozi okno za vse mogoče, ko se razmere poslabšajo, pa se ozira k »bogatim« za vbogajme. Od tu naprej pa jasno vgraditi mehanizme solidarnosti, saj brez tega pogoja teorije optimalnega valutnega območja ne moremo računati na obstoj, kaj šele prosperiteto evra.

Slovenija je drugačen primer. Predvsem menim, da je čas, da prenehamo gledati v nebo in čakati, ali pa mogoče vseeno pride kakšen odpustek za to, kar počnemo že nekaj časa z našo državo in z našim gospodarstvom. Naše zgode in nezgode EU ne bodo nikoli zanimale, temveč bomo z nadaljevanjem dosedanje prakse v gospodarstvu in politiki enostavno prišli na pranger. Naša kulturna izoliranost (jezik) od sosedov nam tu škodi.

Namesto, da bi se od njih kaj naučili, ostajamo izolirani z našimi mediji, in v teh razmerah politika ljudem kot povsem normalne prodaja že res sprevržene zgodbe. Zmeraj ponuja dovolj zgodb, ki iz medijev izrinejo nujnost, da končno ekonomska politika spet začne ukrepati. Za gradualizem, ki je tako priljubljen med politiki in na žalost tudi ekonomisti, ki nas je pripeljal tja, kjer smo, imajo razloge le še redki. Vseeno pa vsa možna odlaganja dajejo občutek, da vlada ne more iz tega ritma, ki smo se ga učili več kot 20 let.

Očitno bo treba počakati, da bo kritična masa nosilcev politične moči spoznala, da je treba zavezo, da smo namenjeni v tržno gospodarstvo, po več kot dvajsetih letih tudi uresničiti. Na tem geografskem območju je le delujoča pravna država kot pogoj za sproščanje spodbud trga jamstvo za trajnostno gospodarsko rast in ostalo, kar (kot smo že doživeli) to potegne za sabo. Torej je najbolje, da se čim prej soočimo s tem, da sami nismo znali postaviti take družbe – od zakonov do upravljanja najzahtevnejših sistemov, ter da sem in tja s skromnostjo a seveda ne brez ponosa vendar sprejmemo kakšen predlog iz tujine. Ali pa vsaj od domačinov, ki so videli tujino in v njej tudi uspeli.

Pripravljenosti za takšno pot, ki ne sestoji le iz ukrepanja po občutku v političnih salonih, temveč zahteva tudi transparentno ravnanje in dokazano zavzemanje za skupno in splošno korist, pa žal še ni na vidiku. Seveda mislim pri tem na imenovanje novega predsednika uprave Luke Koper. Tudi sam sem med tistimi, ki menijo, da bi morali biti hvaležni bivšemu državnemu sekretarju za njegovo zadnjo eskapado. Ob vseh krilaticah, da oni že ne bi politično kadrovali (se opravičujem za že profani izraz), je iz vpitja prizadetih razumeti tudi jezo, kako je narobe, ker niso prišli zraven oni. Zato se pri meni z izjavo na televiziji, da v tem imenovanju ne vidi političnega kadrovanja, predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu Luke Koper ni osmešil.

Dr. Rasto Ovin je redni profesor za področje ekonomske teorije in ekonomske politike na Ekonomsko-poslovni fakulteti Maribor