Otmar Issing: Pasti centralizacije v Evropi

Za mnoge evropske voditelje kriza na evrskem območju dokazuje potrebo po »več Evrope«, glavni cilj pa naj bi bil ustvariti popolno politično unijo. Če upoštevamo zgodovino vojn in ideoloških razprtij na celini ter današnje izzive, ki jih prinaša globalizacija, je mirna, cvetoča in povezana Evropa, ki ima vpliv v tujini, vsekakor zaželen cilj. A ostajajo razhajanja glede tega, kako ga doseči.

Z zgodovinskega vidika je denarna unija veljala za stopnjo na poti k politični uniji. V 50. letih je francoski ekonomist Jacques Rueff, tesni svetovalec Charlesa de Gaulla, trdil, da bo ravno valuta oblikovala evropsko povezavo - ali pa ta ne bo obstajala. Nemški predsednik Richard von Weizsäcker je skoraj pol stoletja kasneje ponovil takšno stališče in izjavil, da bodo Evropejci skupno zunanjo politiko dosegli le prek skupne valute. Še kasneje je nemška kanclerka Angela Merkel zatrdila, da če propade evro, bo propadla tudi unija.

Kriza, s katero se sooča »Evropa«, ni bolj kot s politično unijo povezana z Evropsko gospodarsko in denarno unijo. Če nič drugega, so nas prizadevanja za ohranitev evropske denarne unije odmaknila od cilja, to je skupne zunanje politike, ker so v posameznih državah članicah (ne glede na to, ali dajejo ali sprejemajo finančno pomoč) vnovič razpihala nacionalne zamere, za katere smo bili upali, da so že zdavnaj poniknile.

Politiki so denarno unijo kljub opozorilom, da so gospodarstva v državah članicah preveč raznolika, razglasili leta 1999. Ni bilo treba čakati dolgo, da je več držav prekršilo pakt o stabilnosti in rasti. Kasneje so opustili načelo, da držav, ki zaidejo v težave, druge članice ne bodo reševale. Namesto tega je bila dana na mizo zahteva po tesnejšem gospodarskem povezovanju, vključno s takšnimi neposrednimi koraki, kot je ustoličenje »evropskega finančnega ministra« oziroma komisarja EU, ki bi imel široka pooblastila za ustvarjanje tesnejše povezave.

Pri tej zamisli seveda niso upoštevali osrednjega vprašanja državne suverenosti in demokracije, zlasti pa ne privilegija vlade in parlamenta, ki sta izvoljena na državni ravni in pristojna za davke ter javno porabo. To, da suverene države članice v preteklosti niso izpolnile zavez na ravni unije, je precej šepav argument za to, da bi se suverenosti odrekle zdaj.

Skratka, vsi ukrepi, s katerimi bi implicitno podprli politično unijo, so se izkazali za nedosledne in nevarne. Vključevali so občutna finančna tveganja za države članice evrskega območja, poleg tega še stopnjevali napetost med njimi. A najpomembneje je morda, da so spodkopali izhodišče, na katerem temelji politična unija – namreč da bi prepričali državljane Evropske unije, naj se poistovetijo z evropsko idejo.

Javna podpora »Evropi« je v veliki meri odvisna od njene gospodarske uspešnosti. In dejansko ima Evropa politično veljavo v svetu ravno zaradi gospodarskih dosežkov. A kot kaže sedanja kriza, so najuspešnejša gospodarstva v EU tista, ki imajo (razmeroma) prožni trg z delovno silo, zmerne davke in odprti dostop tako za strokovnjake kot za poslovanje podjetij.

Poleg tega pobuda za gospodarske reforme ni prišla iz EU, temveč iz posameznih držav. Med njimi je eden uspešnejših primerov tako imenovana Agenda 2010, ki jo je pred desetletjem začel takratni nemški kancler Gerhard Schröder. Številne akademske raziskave, ki so sledile delu ameriškega ekonomskega zgodovinarja Douglassa Northa, so podkrepile prepričanje, da prav tekmovalnost med državami in območji predstavlja temelje za tehnološki napredek in gospodarsko rast. Popoln neuspeh Lizbonske agende, ki so jo predstavili marca 2000 in v skladu s katero naj bi EU postala »najkonkurenčnejše in najbolj dinamično, na strokovnosti temelječe gospodarstvo na svetu«, je izpostavil šibkosti centraliziranega pristopa.

V prejšnjih stoletjih je konkurenčnost znotraj Evrope pripomogla k nenadkriljivi živahnosti in blaginji po večjem delu celine. Seveda je bilo to tudi obdobje vojn. Vendar vse to vseeno ne pomeni, da je centralizacija najboljša – kaj šele edina – pot k zajamčenemu miru.

A voditelji EU so se vnovič odzvali tako, da so prišli do obratnega zaključka: propad Lizbonske pogodbe so tolmačili kot opravičilo za še večje usklajevanje in centralizacijo državnih politik. Predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso je v svojem javnem nagovoru v Evropskem parlamentu septembra 2012 popolnoma v skladu s pričakovanju pozval, da mora Evropska komisija dobiti še več vpliva.

Takšen pristop – usklajevanje, uravnavanje in centralizirano sprejemanje odločitev – še vedno velja kot zdravilo za evropske težave. To navidezno strokovnost je ekonomist Friedrich von Hayek označil kot obrazec za omejevanje svobode in zagotavljanje gospodarske povprečnosti. Dejansko bi moral evropski projekt izhajati iz domneve, da so temelj gospodarske uspešnosti primerne institucije, lastninske pravice in tekmovalnost skupaj z davčnim sistemom, ki spodbuja rast, in solidna fiskalna politika.

Pasti centraliziranega pristopa so očitne tudi iz odnosa med 17 trenutnimi članicami evrskega območja in enajstimi državami, kjer evro še ni uradna valuta. Medtem ko prve navijajo za tesnejše povezovanje, njegove neugodne gospodarske posledice slednje verjetno odvračajo od tega, da bi se vključile v denarno unijo (kar bi lahko bil še en znak, da institucionalne konkurence ni mogoče večno zatirati).

Veliko področij je, na katerih je skupno ukrepanje na ravni uniji tako primerno kot učinkovito. Eno teh področij je nesporno okoljska politika. A centralizacija gospodarskega odločanja kot eden od ciljev ne more biti temelj za cvetočo in močno Evrope.

Jean Monnet, eden od ustanovnih očetov Evropske unije, je nekoč izjavil, da bi bil evropsko povezovanje, če bi ga lahko začel znova, uvajal s kulturo – razsežnostjo, pri kateri niti ne potrebujemo niti nočemo centralizacije. Kulturno bogastvo Evrope se skriva prav v njeni pestrosti, in temelj za njene največje dosežke je bila prav tekmovalnost med ljudmi, ustanovami in kraji. Njena sedanja gospodarska šibkost odraža vztrajna prizadevanja evropskih voditeljev, da bi zatajili, kar je očitno.

Otmar Issing je predsednik Centra za finančne študije pri frankfurtski univerzi in je ustanovni član izvršnega odbora Evropske centralne banke in avtor knjige Rojstvo evra.

© Project Syndicate