Nimam občutka, da bi se ocenjevali po državah, iz katerih prihajamo

Pogovor s Cirilom Štokljem

Urša Turk

Preden je začel službovati v Evropskem parlamentu, je bil Ciril Štokelj pet let veleposlanik Slovenije v Madridu in tri leta stalni predstavnik Slovenije pri Evropski uniji. Po sporih s takratnim ministrom za zunanje zadeve Dimitrijem Ruplom, ker ga je z mesta veleposlanika odpoklical mesec dni prezgodaj, se je prijavil na razpis za izbiro direktorja za zunanjo politiko v Evropskem parlamentu. Bil je tudi namestnik direktorja v kabinetu predsednika Evropskega parlamenta Hansa-Gerta Pötteringa, trenutno pa je direktor direktorata za regije v generalnem direktoratu za zunanjo politiko Evropske unije v Evropskem parlamentu.

Kako Vas obravnavajo v Evropskem parlamentu, glede na to, da ste iz Slovenije, ki je ena manjših držav v Evropski uniji?

V Evropskem parlamentu in tudi drugih institucijah EU je pomembna predvsem strokovnost, ne od kod kdo prihaja. Pomembno je, koliko je nekdo strokovno usposobljen, kakšne so njegove menedžerske in jezikovne sposobnosti. Iz tega vidika nimam nobenega problema. V direktoratu imam okrog 120 sodelavcev in sem zelo zadovoljen. Na delovnem mestu nimam občutka, da bi se ocenjevali med seboj po državah, iz katerih prihajamo. Človek mora biti učinkovit. Imamo dobre plače, a moramo zelo veliko delati, pokazati svoje znanje, projekte, biti praktično 24 ur na dan na razpolago. Nihče me ne vpraša, od kod prihajam. Res pa je tudi, da je Nemčija povsod na vrhu, ker je Nemcev veliko, so v vseh delovnih telesih. Slovenija ima sedem evropskih poslancev, če se razporedijo še tako dobro, lahko delajo le v nekaj delovnih telesih. Osebno pa tega, da prihajam iz Slovenije, ne čutim niti kot prednost niti kot pomanjkljivost.

Kako pa je z rabo slovenščine v Evropskem parlamentu?

Ko govorimo o rabi jezika, moramo ločiti med poslanci in administracijo. V administraciji delamo pretežno v angleščini in francoščini. Poslanci pa imajo pravico do uporabe svojega jezika, vendar je v času ekonomske krize čutiti finančno breme prevajalstva tudi na tem področju.

Kakšna so bila Vaša osebna pričakovanja ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo?

Pričakovanja so bila zelo velika, predvsem, ker smo se leta 2004 in 2005 kot nova članica EU pogajali za predsedovanje Svetu EU. Jaz sem se takrat pogajal v imenu Republike Slovenije, ki je takrat veljala za najboljšo članico, tisto, ki je pokazala največ izkušenosti, ki je bila tudi gospodarsko bila med novimi članicami najboljša in zaradi tega je takrat tudi dobila prva priložnost za predsedovanje Svetu EU.

V čem danes vidite prednosti EU in v čem vas je razočarala? Kaj so po vašem mnenju največje prednosti in kaj slabosti EU?

Trenutno z EU še nisem razočaran, vidim veliko več prednosti, predvsem za države, ki so vstopile nazadnje in te, ki se še pogajajo o vstopu. Za države, ki se pogajajo, je zelo pozitivno, ker morajo izvesti reforme in se na vstop pripraviti. Ugotavljam, da ljudje premalo čutijo EU v vsakdanjem življenju, saj nam da veliko zaščite, kar je velika prednost. To velja tako za sodišče za človekove pravice, področje pravnega sistema, kot v gospodarstvu, zlasti na področju transporta in finančnih tokov. Sam ne vidim dosti slabosti, v Bruslju se trudimo, da bi bile plati EU predvsem pozitivne, tudi zato, ker so prihodnje leto evropske volitve, vendar se tudi strinjam s tistimi ljudmi, ki EU občutijo drugače.

Menite, da je nadaljnja širitev EU potrebna?

Širitev EU je eno od načel Evropske unije, širitev zato kljub krizam ostaja ena izmed možnosti. Predvsem balkanskim državam, Ukrajini, EU daje možnost vstopa, kar je dokazala tudi na primeru Hrvaške. Ko je 10 držav vstopalo v EU, se je govorilo, da z eno samo državo ne bo širitve, ker je to predrago - primer Hrvaške je dokaz, da je to mogoče.

Med državami kandidatkami za vstop EU je tudi Turčija, ki geografsko gledano sploh ni več del Evrope. Bi bilo prav, da bi postala članica?

Mislim, da je to drugačna perspektiva. Turčija se pogaja že nekaj desetletij, je zelo velika država, z njenim vstopom bi prišlo do prerazporeditve vseh načel, ki jih imamo trenutno v EU glede financ, finančnih pomoči, političnih sil in vsega drugega. Prišlo bi do temeljite spremembe. Mislim, da je zaradi tega bolj sprejemljivo razmišljanje, da bi Turčija postala strateška partnerica, s katero bi EU imela zelo odprte odnose. Turčija za zdaj ostaja kandidatka za vstop v EU, ampak njena pot do polnopravnega članstva ostaja še zelo dolga.

Tisti, ki delamo v evropskih institucijah, opažamo, da je Velika Britanija ves čas razdvojena. Po eni strani ima zelo veliko zaposlenih v evropskih institucijah, po drugi strani bi želela izstopiti. Tako je težko delati. Vsaka članica ima možnost, da izstopi iz EU. Če se bo Velika Britanija dejansko odločila za ta korak, je edino pravilno, da izvede referendum in na ta način utemelji svojo odločitev.

V nekaterih državah pa se že pojavljajo dvomi o članstvu v Evropski uniji. Kako ocenjujete napovedani referendum v Veliki Britaniji o morebitnem izstopu?

To ocenjujem kot pozitivno. Tisti, ki delamo v evropskih institucijah, opažamo, da je Velika Britanija ves čas razdvojena. Po eni strani ima zelo veliko zaposlenih v evropskih institucijah, po drugi strani bi želela izstopiti. Tako je težko delati. Vsaka članica ima možnost, da izstopi iz EU. Če se bo Velika Britanija dejansko odločila za ta korak, je edino pravilno, da izvede referendum in na ta način utemelji svojo odločitev. Vseeno mislim, da ima veliko gospodarskih možnosti in trgov zunaj EU prav zaradi tega, ker je močna članica EU, če bi izstopila, bi bilo to slabo tudi za njeno gospodarstvo.

Kaj pa lahko rečete za Slovence, se vam zdi, da so zadovoljni s članstvom Slovenije v Evropski uniji, evrom, schengenskim območjem? Mnogi večkrat poudarjajo: »Ko smo imeli tolar, je bilo vse ceneje...«. Imajo prav?

Po anketah sodeč ima več kot polovica Slovencev še vedno pozitivno mnenje o EU, kar je po mojem mnenju pravilno. Kar se tiče evra in tolarja - sam nikoli ne preračunavam evrov v tolarje. Izredno pozitivno je, da lahko potujemo praktično po celi Evropi, ne da bi morali menjati denar in misliti, koliko bomo izgubili z menjavo. Morda kdo meni, da bi bile gospodarske razmere v Sloveniji boljše, če bi ohranila tolar, jaz ne mislim tako. Ne vem, koliko močan bi bil tolar v primerjavi z drugimi valutami, kako bi kljuboval gospodarski krizi in težavam. To, da je država del evroobmočja, je tudi močan politični faktor, kar je pozitivno.

Menite, da je evropska politika reševanja gospodarske krize učinkovita, kako vidite problem brezposelnosti v državah kot so Grčija, Španija, Slovenija…?

Glede učinkovitosti reševanja gospodarske krize bi rekel, da nismo naredili vsega, kar bi lahko, da bi kriza hitreje minila. Tudi v stikih z delegacijami iz ZDA in Latinske Amerike vidim, da so pričakovali od Evrope veliko več, predvsem, da bo mnogo hitreje izšla iz krize in tudi veliko več pripomogla k reševanju gospodarskih kriz drugod v svetu. To se ni zgodilo, kriza še zdaleč ni premagana.

Eden velikih problemov v EU, ki je povezana z gospodarsko krizo, je brezposelnost, zlasti med mladimi, ki ne morejo dobiti zaposlitve. Se strinjate?

Absolutno se strinjam, da je to velik problem. Ko sem bil jaz mlad, je imel vsak, ki je končal študij, možnosti za zaposlitev. Danes ni več tako. Tukaj mora Evropska unija še veliko narediti. Kot veste, je v predlogu za novo finančno perspektivo za obdobje 2014-2020 namenjenega več denarja prav za zaposlovanje mladih. V tej smeri mora EU narediti korak naprej, in sicer tako, da bi z dodatnimi investicijami in finančnimi sredstvi pomagala mladim do zaposlitve. Denar je treba dati predvsem malim in srednjim podjetjem, da bodo lahko odprla nova delovna mesta in zaposlovala.

Evropska unija je bila po 2. svetovni vojni ustanovljena z namenom, da ne bo prihajalo do medsosedskih vojn in sporov. Menite, da je bil ta namen dosežen?

Absolutno. Zakaj želijo balkanske države v EU? Da bi bile gospodarsko, politično in drugače bolj integrirane v sklop držav, ki imajo neko stabilnost, perspektive. Zaradi tega EU pomeni prav tisti blok, ki pomaga državam, da rešujejo napetosti in krize na drugačen način kot z vojno in kakršnimi koli drugimi sredstvi.

Torej nas po vašem mnenju za razliko od časa po krizi v 30. letih prejšnjega stoletja, ne čaka še ena svetovna vojna?

Ne. EU je napredovala kljub krizam in prepričan sem, da je mogoče rešiti tudi sedanjo krizo. Vojna absolutno ni rešitev, predvsem za EU ne. To smo videli tudi na Balkanu, ki je neposredna soseščina EU, zato sem prepričan, da bodo voditelji EU delali na tem, da bo EU bolj močna. Danes EU predstavlja 500 milijonov ljudi, zaradi česar je v svetu močan sogovornik. Prepričan sem, da mora iskati perspektive, ne pa tavati v kriznem območju.

V tej krizi pa je velika večina mladih pasivna do političnega dogajanja. Kje vidite razloge za to?

Res je, da se veliko ljudi čuti odrinjene od središč, kjer se sprejemajo odločitve. Vsi smo malo krivi za to. Države članice velikokrat za stvari, ki ne delujejo, okrivijo Bruselj, ki je daleč. Ljudje pa se premalo zavedajo, da imajo možnosti, da bi lahko bili politično bolj aktivni. V Ljubljani imamo predstavništvo Evropske komisije in pisarno Evropskega parlamenta, kjer se ljudje lahko pozanimajo o delovanju institucij EU. Če bi imeli več interesa, bi se ljudje bolj aktivno vključili v to delovanje.

Zakaj se torej ne?

V gospodarski krizi ljudje večinoma ne razmišljajo o političnih perspektivah ali o Bruslju, ker se ukvarjajo s preživetjem in kako poravnati vse finančne stroške. Bojim se, da bo to, da se v veliki meri ne ukvarjajo z EU, najbolj opazno naslednje leto, ko so volitve v Evropski parlament. Ta ima veliko strategijo za predvolilno kampanjo, ki jo bo začel izvajati v naslednjih mesecih. Naredili bomo, kar se da, da bosta EU in Evropski parlament bolj prisotna v javnem življenju, vendar se na podlagi preteklih izkušenj bojim, da bodo te volitve pokazale še veliko večjo nezainteresiranost ljudi do Evropskega parlamenta in Evropske unije kot do sedaj.

Vse ima nek konec, tudi EU bo morda prišla do nekega konca. Trenutno ne morem reči, kdaj bi to bilo.

V zadnjem času veliko slišimo o prisluškovanju in prestrezanju informacij v institucijah EU, tudi s strani ZDA. Kakšne bodo po Vašem mnenju posledice tega?

Velikih posledic ne bo, saj je znano, da prisluškovanja, nadzor in poskus pridobitve informacij niso nič novega, predvsem tajne službe so to vedele. Julija se je začelo pogajanje za sklenitev prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA. Pojavilo se je vprašanje, ali po razkritju začeti ta pogajanja ali ne. Če bi rekli, ne, bi Evropa dala močan signal ZDA, da se s tem ne strinja. Po drugi strani pa je iz gospodarskega vidika zelo pomembno, da pride do sklenitve prostotrgovinskega sporazuma med močnimi ZDA in 500-milijonsko EU. Ta sporazum bi bil edinstven v zgodovini. Zaradi tega je EU sprejela kompromis, da se s pogajanji za prostotrgovinski sporazum začne, hkrati pa je bila ustanovljena komisija v Evropskem parlamentu, ki se ukvarja z vprašanjem nadzora prisluškovanj. EU je poskušala ločiti obe stvari in tako predvidevam, da bodo pogajanja šla naprej in da bo komisija nekje do konca leta objavila ugotovitve in predloge, kaj narediti.

Tudi druge države v Evropi so prisluškovale in nadzirale občane, elektronsko pošto. Velika verjetnost je, da bo v nekem doglednem času, čez kakšno leto, sporazum med EU in ZDA mogoče skleniti. To bi bilo izredno dobro tako za ZDA kot EU, predvsem na področju tehnologije, spletne varnosti, glede varstva potrošnikov, hrane, nadzora nad hrano ... Veliko je področij, ki so dosti bolj pomembna kot pa vprašanje prisluškovanja.

Ali mislite, da bo Evropska unija kdaj razpadla, nobena podobna zveza ni bila večna?

Vse ima nek konec, tudi EU bo morda prišla do nekega konca. Trenutno ne morem reči, kdaj bi to bilo. V Bruslju je to videti nekoliko drugače kot v Sloveniji. Če delate v velikem sistemu, veliki administraciji, vidite, da zadeve tečejo. Moram reči, da je po mojih izkušnjah administracija bolj učinkovita v Bruslju kot sem jo videl na slovenskem zunanjem ministrstvu. Zato mislim, da ne bom videl razpada EU.