Esmeralda

Avtor Grega Repovž je v članku Esmeralda analiziral dokument Kisik za gospodarstvo šestih gospodarskih ustanov s predlogi ukrepov Vladi RS, obenem s kritiko dokumenta, ki jo je spisal dr. Mencinger. V članku je podal informacije, ki ne držijo, obenem pa Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pripisal stališča, ki ne držijo, ali ji celo odrekel pravico do stališč.

1. Avtor trdi, da je temeljni poziv predstavnikov kapitala namenjen krčenju javnih izdatkov, saj je javna poraba zanje, grobo povzeto, le nepotrebno zapravljanje njihovega denarja. Dodaja, da je zdaj že empirično dokazano, da krčenje javnega sektorja vedno za sabo potegne krčenje zasebnega sektorja, s čimer se ne nazadnje strinja tudi eden njihovih bogov, IMF.

GZS nikakor ne trdi, da je javna poraba le nepotrebno zapravljanje denarja predstavnikov kapitala. Nasprotno, javni sektor ima enakovreden položaj in pomen v družbi kot drugi družbeni podsistemi. Smo pa kritični do neuravnotežene in neracionalne porabe v javnem sektorju ter do tistih, ki so do teh anomalij nekritični. Krčenje javnega sektorja definitivno vpliva na krčenje zasebnega sektorja. Težava v Sloveniji pa je nasprotna. Namreč, da se je ob drastičnem krčenju gospodarstva (več kot 90.000 delovnih mest manj kot pred štirimi leti) - zaradi pohlepne privatizacije, napačne ekonomske politike, politične korupcije, sindikalistične blokade reform in globalne krize - javni sektor v kriznih letih celo povečal. Zato zavračamo pavšalne navedbe avtorja brez upoštevanja tega ključnega dejstva.

2. Avtor trdi, da slovenski predstavniki kapitala v vseh letih krize niso zmogli vpogleda v lastno ravnanje, v ravnanje lastnega ceha. Med drugim navaja: „Njihova govorica se od leta 2008, ko se je pregreto gospodarstvo zlomilo, ni popolnoma nič spremenila. Nobene refleksije, nobenega razmisleka o odgovornosti. Mar ni absurdno, da so se oglasili tudi ta teden in si drznili kazati na slabo upravljanje javnega premoženja na primeru Luke Koper?“

Avtorjeve teze ne zdržijo. O tem pričajo uradni dokumenti. Primera: na prvem mestu predlogov ukrepov Vladi RS za izhod iz krize, v Agendi 46+, in v zahtevah malega gospodarstva, AgendiMG, je na prvem mestu pravna država (javno objavljeni na gzs.si). Med drugim so navedeni ukrepi: za pregon veriženja podjetij, za poostren nadzor nad korupcijo pri javnih naročilih, za boj proti delu in zaposlovanju na črno, za zajezitev sive ekonomije, za povečanje učinkovitosti izvršilnih postopkov, za okrepitev nadzora nad stečajnimi upravitelji, za odškodninsko odgovornost vodstev, ki niso ravnali po pravilih finančnega poslovanja itn. GZS je nedavno pristopila tudi k pripravi smernic za korporativno upravljanje, ki jih pripravljamo skupaj z Ekonomsko fakulteto in še dvema ustanovama.

Avtorjeve navedbe so zato neupravičene. Nedopustno ravnanje dela gospodarske elite v preteklosti, skupaj s politično elito, je zelo prizadelo tudi številna podjetja in delodajalce, ki se zaradi posledic zdaj borijo za preživetje podjetij in s tem tudi za delovna mesta zaposlenih. GZS zahteva učinkovit pregon nedopustnih dejanj.

Obžalujemo pa javni diskurz avtorja, ker nam odreka pravico, da v imenu članov in s tem pomembnega dela gospodarstva, opozarjamo na slabo upravljanje javnega premoženja.

3. A vendar slovenski menedžerji nimajo nobene moralne pravice kazati ne na javni sektor, ne na upravljanje javnih naložb, ne na vlade, trdi avtor in se pri tem sklicuje na to, da so NLB, NKBM in Abanka najbolj obremenjene prav s posojili zasebnim podjetjem. Ta zasebna podjetja so bila do bridke usode paradni konji teh organizacij, še dodaja avtor.

Glede na to, kolikšen je bil in je še vpliv slovenske politike na gospodarstvo in na banke, in glede na to, da morajo tako vodstva podjetij kot vodstva bank skrbeti za svoje premoženje, je zgodba vsaj večplastna. Zagotovo pa ne zdrži tako poenostavljena. Večina slovenskih menedžerjev ne more biti kolektivno kriva niti odgovorna za poteze pomembnega dela gospodarske, bančne in politične elite v preteklosti, ki so v dobršni, ne pa v celotni meri veliko pripomogle k hudi krizi v Sloveniji in s tem tudi k povečanju zadolženosti podjetij, ki objektivno niso sama odgovorna za razmere na trgu.

A bolj kot to je skrb vzbujajoči naklep avtorja pripisati vsem predstavnikov gospodarstva, ki jih imenuje predstavniki kapitala, kolektivno krivdo za nekaj, kar večina ni zakrivila. Nasprotno: večina je izjemno kritična do pohlepa in negospodarnosti nekaterih menedžerjev, ki so s svojimi dejanji še poglobili krizo. Nedelovanje pravne države in prepletenost uresničevanja političnih in tajkunskih interesov so prvi najbolj občutili prav gospodarski subjekti.

4. Avtor proti koncu članka še brez kritične distance zapiše, da rezultat krize ne vodi k sklepu, da je država slaba upraviteljica: „Pokrizni sklep, če upoštevamo realne podatke, je nasproten: ne glede na vse neumne kadrovske poteze je bilo državno premoženje bolje upravljano. In je še vedno.“

Komentar: od tega sklepa do podržavljenja vseh podjetij najbrž ni več veliko korakov. Oceno o tem, kam bi to pripeljalo, prepuščamo bralcem. Poudarjamo pa, da nobena privatizacija in s tem povezano nobeno večje posojilo gospodarskim subjektom v Sloveniji ni bilo možno brez političnih botrov. O tem je denimo pisal Ali H. Žerdin.

5. Za konec pa vendarle priznanje: „Seveda pa imamo v Sloveniji tudi uspešna podjetja v zasebni lasti, Krko, Hidrio, Kolektor itd. Izjemna. Mar ni nenavadno, da vodstev teh podjetij ni zraven, ne ko si je treba podajati roke s predsedniki vlad niti ko je treba črtiti državo, javni sektor in delavce?“

GZS ne sestankuje z vlado, da bi si njegovi predstavniki podajali roke niti na teh sestankih ne črtimo države, javnega sektorja, še najmanj pa delavce. Upravičeno pa smo enako kritični kot do pohlepne privatizacije v preteklosti tudi do politične korupcije, neučinkovitega in netransparentnega upravljanja javnega sektorja ter sindikalistične blokade reform, ki pogosto niso le v škodo neposredno gospodarstvu in vsem davkoplačevalcem, ampak socialni varnosti državljanov Slovenije. Za razliko od nekaterih drugih družbenih organizacij pometamo tudi pred svojim pragom, ne le pred pragom drugih.

Mimogrede, direktorji svetlih izjem, ki jih omenja Grega Repovž, so predsednik skupščine, član predsedstva in član upravnega odbora GZS.