Koraki v tujino

Kako se je slovenska študentka Lara Drnovšek vpisala na študij v Veliki Britaniji. In kako si je za študij v tujini zagotovila denar, v Sloveniji pa bo zato izgubila štipendijo.

Sem 20-letna študentka Univerze v Ljubljani, vendar si že leta želim oditi na študij v tujino. Letos sem se uresničevanja zamisli lotila z vso resnostjo in v nadaljevanju opisujem svoje izkušnje, za katere upam, da bodo komu v pomoč ali spodbudo. Naj povem, da ne prihajam iz premožne družine, niti nimam zvez v tujini, kar bi mi omogočilo svobodno pot do izpolnitve želja. Za denar bom morala poskrbeti sama, družina mi omogoča le začetni zagon, predvsem pa mi daje veliko moralno podporo.

K sreči mi je sošolka, ki se je že pred časom zanimala za študij v tujini, posredovala nekaj uporabnih spletnih strani, da sem videla, kje sploh začeti. Takrat sem prvič pisala na šolo Central Saint Martin’s v Londonu in povprašala o nekaterih smereh, ki so me zanimale, vendar sem izvedela, da so pri njih vpisi že januarja – torej sem bila za to leto prepozna. Spoznala sem, da bom vsaj letos študirala v Sloveniji, zato sem se vpisala na študijsko smer v Ljubljani.

Novo šolsko leto se je začelo prijazno in na podlagi izkušenj se mi je zdelo tu prijetno in poučno – po nekaj opravljenih nalogah pa se je pokazala druga plat. Res, da je študij zahteven in da šola zelo zareže v razpoložljivi čas vsakega študenta, vendar pa delo nekaterih profesorjev ni tako vestno in kakovostno, kot se pričakuje od nas, in tudi naš trud pogosto ostane prezrt, včasih pri korekturah, drugič celo pri ocenjevanju.

V Veliki Britaniji je postopek vpisa drugačen in izbira študentov dosti temeljitejša. Prijave potekajo prek spletne strani UCAS, tu pa te čakajo vpis osebnih podatkov, opis pretekle izobrazbe in pa seveda sama prijavnica. Izbereš si lahko največ pet smeri, vrstni red pri izbiri ni pomemben. Napisati pa moraš tudi motivacijsko pismo, ki je bistveno za nadaljnji postopek. Tu opišeš sebe, svojo izobrazbo, morebitne poklicne izkušnje, konjičke in veščine oziroma karkoli, zaradi česar misliš, da si primeren za neki študij. V posebnem delu prijavnice je tudi prostor za priporočilo. Ko vse izpolniš, pošlješ prijavnico in dobi jo izbrani referent. Pisala sem bivši profesorici, za katero se mi je zdelo, da bo pripravljena pomagati in bi bila primerna, da napiše priporočilo. Žal mi ni odgovorila, očitno je v pol leta, odkar sem odšla iz gimnazije, spremenila elektronski naslov. Nisem imela izbire niti časa – poslala sem prijavnico brez reference, kar je bilo v navodilih strogo odsvetovano.

Sledilo je čakanje na odgovor. Sedaj so o meni odločali člani komisije na posameznih šolah, na katere sem se vpisala. Če bi me šteli za primerno, bi bila v prihodnjem mesecu vabljena na pogovor oziroma na pregled portfolia (smeri, ki sem si jih izbrala, so umetniške narave). In res, prejela sem vabilo na prvi intervju, ki je potekal 6. februarja na šoli Central Saint Martin’s v Londonu. Sledili so izjemno veselje in pa nova kopica težav. Našla sem letalske vozovnice po ugodni ceni, avtobusni prevoz z letališča v mesto in sobo ter odšla. Na letališču sem po pristanku v temi nekako našla svoj avtobus in se v družbi mlade Španke odpeljala v mesto.

Naslednje popoldne me je čakal pogovor. Central Saint Martin’s – krasna, ogromna zgradba, ki je del največje umetnostne univerze v Evropi. Vrsta vhodov za dvojnimi drsnimi vrati in pred vsakimi mala fontana, v notranjosti pa labirint stopnišč in hodnikov, vse v jeklu, lesu in steklu. Vpisala sem se pri recepciji in dobila prepustnico za prehod globlje v stavbo. Kmalu sem bila na vrsti in poslali so me po stopnicah navzgor v majhno pisarno. Tam sta me pričakala predstojnica oddelka in eden izmed predavateljev. Pozdravila sta me, povprašala, od kod sem, in se pozanimala o tukajšnji maturi, saj so bile ocene, struktura in nazivi predmetov drugačni, pa vendar to ni bila težava, moja razlaga jima je zadostovala. Pri nas bi v takem položaju pričakovala sumničavost in zadržke, tu pa ni bilo čutiti nič od tega. Pogovor je stekel dalje, o mojih zanimanjih in morebitnih preteklih projektih, kmalu pa sta končala s povabilom, naj si ogledam šolo, še posebej knjižnico.

Ko sem se vrnila domov, sem prejela še poziv za elektronsko oddajo portfolia in pa povabilo na pogovor na London College of Communication z možnostjo, da ga opravim po telefonu ali prek Skypa. Odgovorila sem, da si želim eno izmed slednjega, saj je potovanje vendarle finančno breme. Pokazali so izjemno prilagodljivost in 4. marca zvečer sem se prek Skypa pogovarjala z enim od ocenjevalcev, čeprav me je izdala kamera na računalniku, ki se do konca pogovora ni vklopila za nobeno ceno.

Ponovno je bilo na vrsti čakanje, čez nekaj tednov pa sem prejela pisma o odločitvi fakultet. Sprejeli so me na dve smeri, tisti dve, kjer sem opravila pogovor, preostale so bile označene kot »neuspešne«, saj mi ni uspelo priti na vse intervjuje, samo portfolii pa niso zadostovali. Sprejeli so me pogojno, to pomeni, da moram izpolniti nekaj zahtev, preden bodo potrdili odločitev. Te so: končati moram letnik, v katerega sem vpisana letos, opraviti jezikovni test IELTS z najnižjo oceno 6,5 v vseh kategorijah in pa zaprositi za državno finančno pomoč.

V tistem času so me povabili tudi na informativni dan na London College of Communication. Ponovno sem si uredila vse potrebno za pot in tudi ta se je zelo izplačala. Brez večjih zapletov sem našla šolo. Pričakali so me študenti in receptorji ter me usmerili v dvorano, kjer je dekan zelo všečno predstavil šolo, njene programe in uspehe nekdanjih študentov. Nato smo se razdelili po skupinah in v manjši učilnici nam je predstavnik oddelka pripravil predavanje, kakršno bi bilo tudi sicer del pouka. Domov sem se vrnila še bolj navdušena. Torej je bilo treba začeti razmišljati o denarju.

Na spletni strani GOV.UK je mogoče prebrati vse o finančni pomoči, ki jo ponuja Anglija. Zame je na voljo pomoč pri šolnini, ki lahko znaša največ 9000 funtov in je določena glede na višino družinskega prihodka. Gre za posojilo, ki ga mora vsak odplačati po študiju, vendar ga začne odplačevati šele, ko so njegovi prihodki dovolj visoki. In sem zaprosila. Izpolnila sem izdaten obrazec in priložila vso potrebno dokumentacijo – overjeno kopijo osebnega dokumenta, povzetke letnih dohodkov staršev ter obrazec, ki ga izpolni overitelj prej omenjenih listin. Na upravni enoti občine pa se je pojavila težava. Še nikoli niso videli takega obrazca, zmedel jih je, ker je bil v angleščini, in sprožil val nezaupanja. Pisali so celo na ministrstvo, ker pa niso dobili odgovora, so se na mojo srečo vseeno odločili pomagati.

Odobrili so mi polno pomoč pri šolnini za prvi letnik. Poleg tega so mi poslali tudi obrazec za dodatno finančno podporo, ki bi lahko znašala nekaj tisoč funtov na leto. To bi se res prileglo, saj potrebujem denar za osnovne stroške in stanovanje. Zanimivo je, da mi bo, kot kaže, britanska država namenila za okoli 12 tisoč funtov pomoči, v rodni državi pa praviloma naletim na zaprta vrata.

Britanska država mi je namenila okoli 12 tisoč funtov pomoči, v rodni državi praviloma naletim na zaprta vrata.

Pisala sem službi za štipendiranje pri nas in izmolzla skop odgovor, da mi bodo prihodnje leto zamrznili Zoisovo štipendijo. Bila sem tudi na občini, ki podeljuje štipendije, ampak sem izvedela, da je ta zelo nizka in jo lahko prejemam samo v posebnih okoliščinah in ne v povezavi z drugo podporo, enako velja za državno štipendijo, tista za študij v tujini pa je namenjena samo za nekatere smeri in umetnostnih kakopak ni med njimi. Pozanimala sem se tudi na ministrstvu za šolstvo, ki me je odslovilo rekoč, da sem posredovala premalo podatkov ter da mi Zoisove štipendije ne bodo zamrznili, ampak kar vzeli, in naj poskusim na ministrstvu za kulturo. No, saj sem, pa sploh niso odgovorili.

Ko sem prosila za pomoč Lions Club International, so mi odvrnili, da nimajo sredstev za takšno financiranje in naj se obrnem na katerega izmed lokalnih klubov znotraj te organizacije – ti pa se do sedaj še niso odzvali. Tudi pri Rotaryju nisem bila uspešna. Sporočili so mi, da sem bila za letos prepozna in se lahko prijavim prihodnje leto.

Poleg tega sem našla stanovanje. Zanj sem zaprosila prek univerzitetne strani, navedla sem lahko pet lokacij, kjer si želim bivati, in dobila drugo izbiro, torej studio po zelo ugodni ceni – čeprav še vedno visoki (povprečna tedenska najemnina za stanovanja je okoli 200 funtov). Da sem lahko podpisala spletno pogodbo, je bilo zahtevano predplačilo v višini 500 funtov.

Opraviti sem morala še test IELTS – mednarodno priznani test angleškega jezika. Sprva sem hotela to storiti v Ljubljani, vendar so bila vsa mesta že zasedena. Najbližja možnost se je ponujala v Trstu za enotno ceno 190 evrov. Tako sem se konec julija s starši odpeljala čez mejo. Test je bil napovedan na naslovu nekega razkošnega hotela tik ob obali. Začel se je s slušnim delom, ki je bil težji kot navadno v šoli, saj smo vsak posnetek slišali le enkrat. Takoj zatem je potekal še test branja več člankov in v pičli uri je bilo treba predelati vse in odgovoriti na vprašanja o prebranem. Za konec me je čakal pisni del, to je razlaga danih diagramov, nato pa še krajši esej na dano temo. Vse brez odmora. Tudi kasnejši ustni del je šel v redu, vprašana sem bila o domačem kraju, prostem času in podobnih vsakodnevnih temah. Test sem opravila s povprečno oceno 8,0, s tem, da je najvišja možna ocena devet.

Izpolnila sem vse pogoje za potrditev svojega mesta na novi šoli, in če se ne bo kaj zalomilo, bom jeseni postala angleška študentka.

Članek je bil objavljen v Mladini