»To ni sodba v imenu ljudstva!«

Udeleženci protestov že vseskozi poudarjajo, da je na protestih 3. decembra v Mariboru nasilje začela policija

Potem ko je mariborsko okrajno sodišče sedem protestnikov, ki jih je policija na 3. Mariborski vstaji lani decembra pridržala in obtožila oviranja dela policistov in nasilništva, včeraj obsodilo na sedem mesecev zapora, so se včeraj pozno zvečer v Ljubljani pred parlamentom in na mariborski Cafovi ulici zbrali protestniki, ki menijo, da se obsojenim godi krivica. »To ni sodba v imenu ljudstva«, so bili jasni. Najbolj jih je razburila obrazložitev sodbe.

Kot je poročal MMC RTVSLO, je sodnica dejala, da »ni nujno, da so bili obsojeni sami nasilni, ampak je za obsodbo dovolj že to, da so sodelovali v skupini, ki je bila nasilna. To pa med drugim kažejo policijski kartončki, pričanja policistov in videoposnetki, ki so bili predstavljeni sodišču«.

Dvom o pravičnosti dosojene kazni udeležencem protestov, za katere obramba ves čas trdi, da so bili le na napačnem mestu ob napačnem času, postopek proti njim pa da je zgolj posledica želje organov oblasti, da v poduk javnosti zapre nekaj protestnikov in javnost tako odvrne od nadaljnje udeležbe na shodih, je podal eden od prisotnih na včerajšnjem sojenju: »Potrebno je poudariti nekaj. Da so tem fantom sodili z naslednjimi dokaz: 1. helikopterski posnetki (na teh posnetkih se ne da nikogar prepoznati, beri, nikogar! Posnetki so bili predstavljeni kot trden dokaz, pa so obdolženi sami ugotovili, da tu nekaj ne štima. Kaj ne štima? Ura ni štimala. Posnetki so bili narejeni 1 uro pred dejanskim časom. In ko bi morali pokazati aretacijo protestnikov na mostu, se je ugotovilo, da je v tem času helikopter šel tankat. Za poštenje se tukaj lahko zahvalimo Letalski enoti policije, ki so priznali napako. 2. video posnetki in fotografije (njihovi posnetki so bili snemani znotraj občine, na mariborskem gradu in nekaj fotografij po mestu pred glavnim dogajanjem. Ali pa fotografije škode, ki je nastala. Nikjer ni obdolženih na posnetkih). Kasneje smo izvedeli tudi, da je policija snemala na starem mostu in teh posnetkov ven ni dala. Zakaj? Verjetno inkriminirajo njihove nasilne postopke. 3. izjave policistov (pred sodiščem so obdolženci sami slišali, kako so se nekateri policisti pogovarjali, kaj bodo povedali na obravnavi). To, da se niso skladale zgodbe obdolženih, je laž. Niso se skladale izjave policistov in ne kraji aretacij in ne časovno se pri njih nič ni ujemalo. Takrat je bil odprt lov na ZAJCE! Vsi, ki niso upoštevali ukazov policistov, da se razidejo, so bili potencialne tarče tega lova. In tudi če si želel oditi, te je policijski kordon stisnil na drugi strani in marsikomu preprečil pot domov. In potem v tisti zmedi najdejo 28 ljudi, ki bodo žrtveno jagnje in primer ostalim.«

Udeleženci protestov že vseskozi poudarjajo, da je na protestih 3. decembra v Mariboru nasilje začela policija. Protesti proti sodbi se bodo v Ljubljani in Mariboru nadaljevali danes ob 17. uri.

Kot so na Facebookovi strani dogodka, poimenovanega »To ni sodba v mojem imenu«, zapisali tisti, ki se bodo udeležili današnjih protestov, je sodišče naredilo veliko napako, ko je obsodilo »tiste, ki so žrtvovali vse, zato da se stvari spremenijo na boljše. In jih kaznovali za točno to, kar vi niste bili sposobni narediti do sedaj v 20 letih ali pa niste imeli poguma. Sodili ste v imenu kapitala in dvoličnosti, ne pa v imenu ljudstva, zato je ta sodba nesprejemljiva in je kot taka tudi nelegitimna. Država smo ljudje in ko bodo padale prave ljudske sodbe, se bodo na zatožni klopi znašli ljudje, ki so sodili ljudstvu. Ti fantje so ljudstvo.«

Mariborski župan Andrej Fištravec je bil nad večrajšnjo sodbo okrajnega sodišča, ki je protestnikom z mariborske tretje vstaje obsodilo na sedem mesecev zapora, presenečen. »Nekaj mora biti zelo narobe, če fantje, ki so šli na ulico, ker jim je bilo dovolj ropanja Maribora, dobijo enako kazen, kot jo je dobil glavni krivec za ropanje našega mesta,« je zapisal, sklicujoč se na sedemmesečno zaporno kazen, na katero je bil nekdanji župan Franc Kangler obsojen maja.

Andrej Kurnik, politolog in ponosen član velike skupine, ki je preprečevala dejanje uradni osebi na tretji mariborski vstaji, je do sodbe izjemno kritičen. »Po enomesečnem preventivnem priporu, ko je skorumpirana država Slovenija lanskega decembra kot talce držala dobro dvajseterico vstajnikov – talce, ker so njihov pripor podaljševali z utemeljitvijo, da vstaje še vedno trajajo –, je to ponovna potrditev prave narave t.i. pravne države. Ljudem preprečiti, da si ponovno povrnejo moč, ki jim je bila odvzeta v zadnjih dvajsetih letih "demokratične" privatizacije, razlaščanja in uzurpacije moči.«

 Dodal je še, da bi moralo zaprtje vstajnikov sprožiti takšno ogorčenje, da bi se razplamteli protesti za njihovo takojšnjo izpustitev. »Zgolj vstaje lahko povrnejo odvzete moči, zgolj vstaje lahko povrnejo odtujeno, zgolj vstaje lahko izborijo možnosti za vse,« je spomnil na to, da so prav vstajniki odnesli Kanglerja in Janšo. »Sedaj morajo odnesti trenutno vlado in evropsko krizno diktaturo. Vstaje so rušilne, odnašajo slabe vladarje, zasedejo ulice, spodkopljejo odnose gospostva in gradijo nove stičnostnosti med mnogoterimi, s čimer gradijo zametke nove družbe, utemeljene na moči sedaj izkoriščanih in marginaliziranih. Zato so tarča represivnih in ideoloških aparatov kapitalistične države Slovenije. Ena ključnih tovrstnih operacij je kriminalizacija. In tisti, ki smo bili na drugi in tretji mariborski vstaji dobro vemo, da ni bilo krivih in nedolžnih. Bili smo ogorčeno ljudstvo, ki ni ubogalo ukaza iz policijskega helikopterja, da se razidemo. Bili smo ogorčeno ljudstvo, ki je branilo svojo neodtujljivo pravico do svobodnega združevanja in izražanja, ki je napodilo slabo vlado, da bi zgradilo drugačno družbo. Družbo, v kateri se ne rešuje bank, ki nas ropajo, ampak delavca, podjetnico, študenta, kmeta, mamo, prekarca, nezaposlenega, Družbo, ki ni zapor, ampak vključujoča solidarnostna skupnost, ki omogoča rast vseh.«

Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev, upa, da je sedanja sodna oblast pri tej sodbi resnično upoštevala le verodostojne dokaze: »Če so bile obtožbe osnovane na resničnem dogajanju, potem se ni mogoče izogniti nekemu posegu oblasti, ki hoče uveljavljati red in dostojno obnašanje na protestih. Če pa je to zmontirano in temelji na lažnih ali prirejenih dokazih, je to vredno resnične obsodbe. In marsikaj se je govorilo o tem, da so bile te stvari takrat inscenirane, izkrivljene in zmanipulirane. In škoda bi bilo, da bi se sodna oblast umazala s čim takim zdaj, ko prevzema vodstvo v boju proti lažem, izkoriščanju, korupciji in nedemokratičnosti.«

 Odzval se je tudi Igor Koršič iz Koordinacije kulturnih organizacij Slovenije (Koks). »V vstajniškem gibanju imajo nekateri pomisleke, da v odzivu na sodbo ne smemo napadati sodišča in sodnikov, da ne bi bili enaki tistim, ki oporekajo sodbo Janši. Stališče Koksa bomo sicer imeli usklajeno šele tekom dneva, lahko pa povem, da razpravljamo o dveh vidikih, pravnem in političnem. Politično gledano mislim, da se vstajniška gibanja lahko postavijo kritično do teh sodb. Med vstajniki namreč prevladuje stališče, da je bila uporaba sile policije zlasti v Mariboru nesorazmerna in da če bi kdo moral na sodišče, to niso vstajniki, ampak minister Gorenak in še kakšen predstavnik tiste vlade, ki je odgovorna za to nasilje.

Pri vstajnikih je treba upoštevati predvsem dejstvo – ne glede na to, ali so naredili kakšen prekršek ali ne –, da so v funkciji žvižgačev. Treba jih je primerjati z Manningom in Snowdnom, saj je vse vstajništvo opozorilo na zlorabo oblasti in korupcijo v Sloveniji. Večinoma so bila pri tem uporabljena miroljubna sredstva. V Mariboru pa je tisti, ki je prekoračil uporabo sredstev, bila policija. In vstajniki so le odzvali na to. Pravni vidik pa je – jaz sicer zadeve ne poznam v detajle –, da so protestnike obsodili le na podlagi pričevanj policistov. Med temi, ki smo jih videli med vstajami v Mariboru, so tudi taki, ki jim ne gre prav zaupati. Kot vstajniško gibanje smo vedno dolžni zaščititi vsakega, ki je sodno preganjan. Tudi zaradi tega, ker so nekateri v postopkih, kjer jim grozi zaporna kazen več let zaradi zelo minornih dejanj, ki jim jih očitajo. Recimo, gospe, ki ji očitajo, da je poškodovala javno lastnino – s sprejem je napisala nekaj nežnega na predsedniško palačo – grozi od tri do pet let zapora. Če se ne bomo takoj odzvali ostro, odločno in složno, jim bomo dali krila in nas bodo začeli preganjati kot zajce. Tega si ne smemo dovoliti.«

 Filozof Boris Vezjak, ki je aktiven tudi v Odboru za pravično in solidarno družbo, se strinja s Koršičem, da je silno nehvaležno komentirati sodbe sodišča, »ker s tem vedno tvegaš, da boš pristal na diskreditacijski diskurz, ki ga uporablja Janez Janša«.  »Sodbe so načeloma nekaj, kar je treba spoštovati. V tem primeru pa je vendarle treba povedati dvoje: zdi se, da je bila dokazna evidenca, s katero je razpolagala sodnica, izjemno šibka. Sami dokazi o tem, da je bila sedmerica obsojenih resnično vpletena v napad na uradne osebe, temeljijo bolj na pričevanjih in ne na nekih materialnih dokazih. Drugo pa je, da ta sodba absolutno dekontekstualizira in abstrahira od situacije, v kateri so se ti procesi dogajali. In to je glavni očitek. Teh protestnikov niso vodili vandalistični nameni, ampak so protestirali proti koruptivni občinski oblasti in so bili s tem, ko je kasneje župan Kangler odstopil, tudi uspešni.«

Da je tožilstvo predlagalo osem mesecev zapora, ki bi jih protestniki lahko odslužili tudi z družbeno koristnim delom, se mu zato zdi paradoksalno. »Družbeno koristno delo so že opravili – in to z odliko.«