V pasti

Bilo je pretekli teden, na enem izmed srečanj širšega kroga vodstva Pozitivne Slovenije. V stranki so ta trenutek odnosi zelo napeti. Bo Zoran Janković uresničil svojo grožnjo in kandidiral za predsednika stranke, bo s tem rušil vlado Alenke Bratušek? In kaj bo naredila ona? Se res ne bo soočila z njim na kongresu? Preigravali so vse možnosti in posledice, seveda je bil prisoten tudi Janković. Slednji igra svojo igro, namenov ne razkriva. A razprava je Alenko Bratušek vidno izčrpala, sedela je na videz nebogljena, naveličana, pravi sogovornik. Nato je rekla le, da ima vsega tega dovolj. Da ji vsega tega ne bi bilo ni treba. Sestanek je ostal brez zaključkov. Bratuškova pa tudi ni dobila jasne podpore svojih strankarskih sodelavcev. Pred Jankovićem si tega skoraj nihče ne upa narediti.

»Pogosto imam vtis, da je Alenka Bratušek popolnoma negotova. Ne samo zaradi situacije. Ampak da zdaj, ko je prevzela to funkcijo, v resnici ne ve, kaj naj naredi, kam naj se postavi. Kot bi ves čas iskala potrditve,« pravi ekonomist, ki že leta nastopa na drugi strani vladne pogajalske mize. Neimenovan je zato, ker javno tega mnenja ne bi nikoli izrekel. A gre za v javnosti verodostojnega človeka. »Med tem, kar dela vlada, in med tem, kakšna stališča ima kot človek, je pri Bratuškovi prevelika diskrepanca. Ne razumem tega. Ne moreš biti proti rezanju, ne moreš trditi, da to ni rešitev, hkrati pa tvoja vlada počne to z enako ali še večjo intenzivnostjo kot njene predhodnice.« V tej kritiki naš sogovornik ni osamljen. Alenke Bratušek se po šestih mesecih vodenja vlade prijemlje izraz Janša s človeškim obrazom.

Tretjega septembra je Alenka Bratušek na svojem uradnem Facebook profilu odgovarjala na vprašanja državljanov. Nobenega leporečja ni bilo, odgovori pa preprosti. O krizi: »Moje mnenje je, da ljudi bolj kot kriza moti in boli to, da so, medtem ko je večina trdo in pošteno delala, posamezniki izkoristili svoj vpliv za lastno korist, in to ni prav. Zaradi njihovega ravnanja so mnoga podjetja propadla, delavci pa ostali na cesti. In to je največja krivica, ki ljudi boli.« O G. G. Mišiču: »V kabinetu sem ga zaposlila kot državnega sekretarja za koordinacijo reševanja podjetij v težavah. Veliko dela je pustil neopravljenega. Nikakor pa ne morem podpreti neposrednega prehajanja političnih funkcionarjev v državna podjetja. To je zame nedopustno.«

A vtis, da ji stvari uhajajo iz rok, da ne vodi svoje politike, da jo izigravajo različni ljudje, da je le podaljšana roka Bruslja, da ne obvladuje ministrov, temveč oni njo, Janković pa se iz nje prav norčuje, je vse bolj utrjen. Redno ga že zapisujejo politični analitiki, pa tudi njeni politični partnerji ga izrekajo. Res ni sposobna voditi? Res nima vizije? Je res, ko gre za temeljne usmeritve, vse prepustila le Bruslju in finančnemu ministru Urošu Čuferju, ki svojih neoliberalnih pogledov na upravljanje države ne skriva?

Bratuškova je med državljani priljubljena. Oba njena predhodnika sta podporo izgubila v nekaj mesecih, ona pa jo je pridobila. Razlogov za to ni malo. Ljudje je ne čutijo kot agresivno osebo. Poleg tega je v njej nekaj človeškega, v tem je res podobna nemški kanclerki Angeli Merkel. Govorimo na primer o oblačenju. Tudi »uboga« Angela Merkel se nikoli ne obleče prav, meni rumena selekcija nemških medijev. Vedno ga pokrona. Barve. Preozki suknjiči. Je to vreča ali obleka? Vse narobe. To velja tudi za Bratuškovo. Vedno ga polomi. Enkrat je kot domina (ko gre k papežu). Ima obleko, ki jo je nosila že tri dni pred tem (ko gre k Merklovi). Groza, pravi svet rumenih medijev. Zakaj vse to pišemo? Zakaj se na tem mestu ukvarjamo z njenimi oblačili? Ker ne glede na to od svojega oblačenja, vključno z leopardjimi vzorci, ne odstopa. Če bi bila res oseba, prestrašeno iščoč potrditve, bi danes nosila le še pastelne in sive kostime ter nevpadljive čevlje z nizko petko. Pa jih ne. Vsi vzorci so še vedno tu.

Je Alenka Bratušek res le slepa izvrševalka zahtev trojke, Evropske centralne banke, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada?

A vztrajajmo: je negotova in prestrašena? Iz stališč to ne izhaja. Vedno znova so neizprosna. V sredo je na celjskem sejmišču odprla 46. Mednarodni obrtni sejem. Priložnost za druženje z gospodarstveniki. Premieri so se potem vedno trepljali z menedžerji, si prikimavali. Še Janša se družbi pomembnih in vplivnih, pa čeprav so bili zanj ideološko zavrženi, ni zmogel upreti. Alenka Bratušek pa nima teh težav. V sredo jih je mirno spomnila na njihov javni dokument Kisik za gospodarstvo!, s katerim so pred mesecem začeli izvajati pritisk na vlado. Popolnoma mirna je javnogospodarskim združenjem primazala trpko klofuto: »Najlepša hvala tudi s tega mesta za posredovano gradivo in lahko verjamete, da smo ga vzeli zelo resno. Moja želja je bila, da delamo to za mizo, brez medijev. Razočarana sem, da se tega dela dogovora niste držali in je očitno bolj kot rezultat in ukrepi pomemben piar.« Neodločna? Pragmatična?

»Ne deluje kot predsednica vlade, ki bi imela neko vizijo. Ko se nekaj odloči, ko se nekaj dogovori, pa je zanjo značilna neka neverjetna trma. In takrat tudi ne dovoli, da se dogovor izigrava,« pravi eden od pogajalcev, ki deluje v okviru ekonomsko socialnega sveta. A skupen očitek Bratuškovi je jasen: od nje se je pričakovala leva politika, pričakovalo se je, da se bo nehalo slepo slediti navodilom bruseljske birokracije (ta je namreč tista, ki predpisuje Sloveniji zdravljenje, ne pa na primer Angela Merkel, kot se rado zapiše v tej državi, op. p.). Pričakovan je bil torej obrat od Janševe politike popolnega stiskanja, pa se to ni zgodilo. »Dejstvo je, da politiko te vlade oblikuje trojec Alenka Bratušek ter ministra Uroš Čufer in Gregor Virant. In dejstvo je, da sta zadnja dva prepričana neoliberalca, Bratuškova pa je negotova in prikimava Čuferjevemu slepemu sledenju navodilom trojke. Nobenega odklona ni od tega.« Spet negotova, spet kimajoča. Je to res? Poglejmo nekatere ukrepe. Dejstvo je, da je ta vlada v nasprotju z neoliberalno doktrino povišala davek na dodano vrednost. Zaradi Hrvaške danes v Sloveniji vsi govorimo o davčnih blagajnah, a popolnoma tiho, brez pompa, je ta vlada prek državnega davčnega urada 1. julija uvedla računalniški nadzor vseh gotovinskih blagajn. »Na prvi pogled se ni nič spremenilo, a ko bodo prvič prišli davčni inšpektorji, bodo imeli moj celotni promet pred sabo. Ujemati se mora z zalogami. Nekateri kolegi sicer delajo zdaj kopije, več istih računov, tistih, ki se najbolj pogosto ponavljajo, pa dajejo strankam. Ampak na terenu je danes tudi več inšpektorjev. In seveda to vedo. Samo račun mu daš z napačno uro, ko se inkognito usede v lokal, pa te ima. Poleg tega ne vemo, kakšne zanke so še v programu. Sam dejansko ne vidim razlike s hrvaškim sistemom,« pravi gostinec iz centra Ljubljane. Ta vlada je tudi prva, ki se je res odločila vpeljati davek na nepremičnine, pogajanja potekajo. Nič od tega nista naredila ne Pahorjeva ne Janševa vlada. Sta pa veliko govorili o tem. Enako velja za sivo ekonomijo. Zaradi tega svežnja zakonodaje je nemalo samostojnih podjetnikov na nogah. Je Alenka Bratušek torej res enaka, res neoliberalna?

A vrnimo se k Bruslju, h glavnemu očitku. Je res le slepa izvrševalka zahtev trojke, Evropske centralne banke, Evropske komisije in Mednarodnega denarnega sklada? Če je tako, potem na tem mestu padejo vsi argumenti v prid Alenke Bratušek. A odgovor je pozitiven: da, Alenka Bratušek je zvesta izpolnjevalka zahtev Bruslja. Je pa odgovor bolj kompleksen, kot se zdi na prvi pogled.

Na to vprašanje je najbolj natančno odgovoril eden večjih strokovnjakov za mednarodne in javne finance v državi, dr. Mojmir Mrak, v Sobotni prilogi Dela, 7. septembra. Glavni problem Slovenije namreč ostaja dostop do denarja na mednarodnih finančnih trgih. Lahko nam gre ta argument na živce, a je neizogiben. Lahko se sliši kot izgovor, a je dejstvo. Ko je vlada Alenke Bratušek nastopila svoj mandat, je v nekaj tednih dobila oceno Evropske komisije, da sta Slovenija in Španija tisti evropski državi, v katerih je prišlo do »presežnih makroekonomskih neravnotežij«. Ne da bi ta vlada naredila eno samo potezo. Dr. Mrak je gospod, zato mnenje o tem dokumentu napiše diplomatsko: »Z ostrino ocene o ’presežnih makroekonomskih neravnotežjih’ je mogoče polemizirati tako formalno kot vsebinsko.« Podatki o Sloveniji namreč po vseh primerjavah namreč niso tako slabi, kot jih je prikazala komisija v poročilu. Niti en sam podatek o Sloveniji se ne razlikuje od podatkov drugih držav v težavah, da bi bilo državo treba tako okarakterizirati – a takrat je bila v Sloveniji politična kriza, zgodil se je Ciper, slovenska politika pa je takrat opisovala Slovenijo kot naslednjo državo zloma. Velja se spomniti samo izjav padlega premiera Janše.

Če bi bila Alenka Bratušek res oseba, prestrašeno iščoča potrditve, bi danes nosila le še pastelne in sive kostime ter nevpadljive čevlje z nizko petko. Pa jih ne.

A poročilo in Bruselj sta dejstvo. Takrat je imela vlada samo eno možnost: da bi se izognila sprožitvi formalne procedure za odpravo »presežnih makroekonomskih primanjkljajev« (prihodu trojke), je vlada pripravila program reform in ukrepov. Ta program ni dober niti ni uresničljiv. V mesecu in pol so ga pripravili – kar je le delno olajševalna okoliščina. Priprava teh dokumentov je tudi pokazala, kako šibki sta slovenska državna uprava in slovenska diplomacija v Bruslju. Vlada je takrat privolila v reformne ukrepe, marsikaterega napačnega in nepotrebnega, a so novi ministri ob slabi podpori diplomacije (seveda tudi Alenka Bratušek) le kimali, privolili so tudi v privatizacijo 15 podjetij (ki jo bo v predvidenih rokih težko izpolniti, pri čemer gre pri marsikaterem podjetju za strateško popolnoma neumno prodajo).

Takrat sta imela Bratuškova in finančni minister Čufer pred očmi le dvoje: da je treba v naslednjih tednih najeti novo posojilo in da je treba zmanjšati pritisk trojke. To jima je uspelo. Slovenija se je znova zadolžila v ZDA, po razmeroma sprejemljivi obrestni meri, in s tem tudi zmanjšala pritisk evropskih finančnih trgov in Evropske centralne banke. A imela sta tudi jasen cilj: sprostiti bančni krč. Ta vlada je takrat prevzela sicer slab koncept slabe banke, z enim samim ciljem: s pridobljenim denarjem pospešiti prenos terjatev z bank, da bi lahko nato izvedli rekapitalizacijo sistemskih bank (NLB in NKBM) in spet začeli normalno gospodarsko poslovati.

Načrt je bil preambiciozen, a ne glede na to: vlado je nato ustavila Evropska komisija. Blokirala. Prepovedali so prenos terjatev in zahtevali, da se opravijo stresni testi v bankah. Za primerjavo: ko so prav to isto (pravi čas, seveda) delali po Evropi, danes že daljnega leta 2009, so vsi hiteli. Nemčija je v bančni sistem takrat namenila javna sredstva v višini 10 odstotkov BDP-ja v nekaj tednih, Velika Britanija pa je za banke namenila celo za 15 odstotkov svojega BDP-ja – in tudi zelo na hitro.

Ne gre le za to, da je Slovenija v vseh letih krize po uradnih podatkih za ponovno vzpostavitev normalnega delovanja bank namenila le dva odstotka BDP-ja.

Kreditni krč je za podjetja prenevaren. Vsak dan šteje. A Bruslju je vseeno. Tja so hodili in klicali vsi po vrsti. Nič se ni dalo narediti. Od takrat sanacija bank in s tem okrepitev podjetij stojita. Preprečila jo je prav Evropska komisija, vlada pa se ji ni znala postaviti po robu. Seveda pa je to zelo lahko reči. Spor s komisijo lahko takoj pripelje v poslabšanje ocen Slovenije.

Finančno ministrstvo se mora prihodnje leto spet zadolžiti, ocena dr. Mraka je, da bo morala Slovenija v letu 2014 najeti 4,5 milijarde evrov posojila za financiranje svojih obveznosti. To niso obveznosti, ki si jih je naložila ta vlada. To je pač zgodovina vseh preteklih napak in tudi okoliščin, na katere ni mogla vplivati nobena vlada.

Zakaj Evropska komisija tako ravna? Minister Čufer je bil v intervju za Mladino diplomatski: »Evropska komisija je postala ujetnica lastnih pravil. Evropa je do sebe tako zelo nezaupljiva, da si postavlja kup pravil, nato pa išče poti, kako jih zmehčati, da bi bila bolj življenjska.« Za ravnanjem Evropske komisije pa so seveda različni interesi, tudi kapitalski, pa preprosto pišmeuhovski uradniki, seveda tudi slovenske pretekle napake in neumnosti – a Slovenija je pač danes popolnoma odvisna od njih. Seveda od zunaj lahko zahtevamo, da se Bratuškova upre Bruslju. Kaj to pomeni in kako se to zgodi, pa ne pove nihče.

Napisano so realni okvirji delovanja Alenke Bratušek. To je manevrski prostor premierke. In kako se odziva? Nobenega dvoma ni, da bi se kakšen izkušen politični maček bolje. Bratuškova ima malo mednarodnih izkušenj in še obkrožena je s slabo ekipo – ki pa jo je izbrala sama. Samo en primer: za generalno sekretarko je postavila v politiki in mednarodni politiki neizkušeno Tanjo Šarabon s Kemijskega inštituta v Ljubljani. V strahu pred močnimi profesionalci se je zatekla med nove obraze. V teh razmerah je to nezrelo, nespametno početje. Ki je danes ovira za premierko, pa tudi za vlado.

A danes se premierka ukvarja tudi z nekim čisto drugim problemom. Pred vrati je kongres njene stranke. Njen razočarani predhodnik na mestu predsednika Pozitivne Slovenije, Zoran Janković, je začel z njo biti odkrito politično vojno. Ni zadovoljen z njeno vladno politiko, ni zadovoljen z njenim odnosom do njega in njegovih idej. Odkrito sta se spopadla pri imenovanju predsednika uprave Luke Koper G. G. Mišiča, Alenka Bratušek pa je iz tega političnega spopada izšla poražena. In Janković se ne da: čeprav so koalicijski partnerji napovedali, da v primeru njegovega prevzema stranke na kongresu 18. oktobra niso pripravljeni sodelovati z njim, pušča stvari odprte. Seveda s tem vsak dan zmanjšuje moč Bratuškovi, ne le v stranki, v političnem prostoru v celoti.

Bratuškova je tudi v stranki osamljena. Stranka kalkulira, se ne želi postaviti ne na njeno stran ne proti Jankoviću. Pa čeprav je po javnem mnenju edina svetla točka te stranke. Javno je stranka po zadnjih spopadih popolnoma izgubila podporo. Bratuškova je edina, ki je javno res prepoznavna in ki jo ljudje vidijo tudi pozitivno.

Seveda, Bratuškova lahko v svojih naslednjih korakih računa, da si nobena druga stranka ne želi prevzeti vlade in da si nobena stranka ne želi volitev. A s tem ni mogoče voditi prepričljive vladne politike.

Se je Alenka Bratušek zmožna izviti iz tega klopčiča? Kdaj bo začela izvajati ukrepe, s katerimi bo dokazala, da je zavezana socialni državi in da ni le Janša s človeškim obrazom? Kako naj to naredi ob hkratnem pritisku Bruslja? Je zmožna oblikovati močno politiko do Bruslja? Njen zunanji minister je Karl Erjavec, v svojem kabinetu nima močnih svetovalcev, ker jih vanj ni povabila. Ali lahko premaga Jankovića v svoji stranki, če se mu odkrito postavi po robu? Mar ni s sedanjimi izjavami naredila že preveč napak – na primer z izjavo, da se bo umaknila, če bo Janković vztrajal pri svoji vrnitvi? In če je njena pozicija predsednice vlade nenadoma tako nestabilna – je sploh lahko prepričljiva pri zagotovilih finančnim trgom, da se Slovenija stabilizira?

»Zdi se popolnoma negotova,« je dejal sogovornik, ki smo ga citirali v uvodu. Seveda je negotova. Ta trenutek je Alenka Bratušek sama, okoli nje pa polno kalkulantov. Ki o težavah pri najemanju novih posojil na mednarodnih trgih ne govorijo. Govorijo pa predvsem veliko o sebi. Tako v opoziciji in v vladi kot tudi v sami Pozitivni Sloveniji.

»Mene pa zanima, ali imate rajši zebrasti ali tigrasti vzorec na oblačilih,« je Alenko Bratušek v klepetu na Facebooku 3. septembra vprašal Aleš O. »Najraje imam leopardjega ,« je odgovorila premierka in dodala enega :).