13. 9. 2013 | Mladina 37 | Komentar
Kaj po vstajniškem gibanju?
Smrt vstajniškega gibanja ni nujno tudi smrt vstajništva, gotovo pa ne boja za boljšo družbo
Zadnja vstaja v Ljubljani, 5. september 2013
© Maj Pavček
Vstaja, ki je prejšnji četrtek v središču Ljubljane zbrala vsega nekaj sto ljudi, je bila enako zgodovinska kakor zimske in pomladanske vstaje. Takšna so bila vsa njena poglavja: od bednega uvoda na Trgu republike, kjer sta bila največ pozornosti deležna nacionalista Aleš Metličar in Ladislav Troha, prek obetavnejšega pohoda po središču mesta, ki pa je potrdil, da je ustvarjalna energija vstajniškega gibanja pošla, do žalostnega sklepa na Gregorčičevi ulici, ki je sicer pokazal, da se je vsaj delu vstajniškega gibanja uspelo utrditi in povezati, a se kadrovsko in programsko ni premaknil iz točke, v kateri je začel, v nekaterih pogledih pa je celo nazadoval (gibanje VLV Uroša Lubeja je na primer isti dan na svojih spletnih straneh kot rešitev za naše gospodarstvo predlagalo tuje lastnike). Četrtkova vstaja je bila zgodovinska zato, ker je zgodovinarjem priskrbela podatka o času in kraju smrti vstajniškega gibanja kot oblike organiziranja vstaj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.