Rok Koželj: Mislim, da je naša naloga predvsem ta, da osveščamo mlade generacije

Pogovor z Rokom Koželjem

Rok Koželj, po izobrazbi politolog, ni bil nikoli zaposlen v Sloveniji. Trenutno dela v generalnem direktoratu za zunanjo politiko v Evropskem parlamentu, kjer sodeluje s parlamentarno delegacijo, ki se ukvarja z odnosi z Irakom, več let pa je vodil obiske v Evropskem parlamentu, zaradi česar dobro pozna delovanje Evropske unije.

Zakaj ste se odločili za delo v tujini?

Iz družinskih razlogov sem že prej živel v tujini, torej sem iskal tako delo, ki bi se mi zdelo zanimivo, ne glede na lokacijo.

Kakšni so pogoji za zaposlitev v evropskih institucijah?

Odvisno od tega, kakšno funkcijo in kakšno vrsto pogodbe želite imeti. Obstajata dve veliki kategoriji uslužbencev evropskih institucij: administratorji in asistenti. Administratorji se v glavnem ukvarjajo s stvarmi, ki zahtevajo univerzitetno izobrazbo, za asistente pa je dovolj srednješolska izobrazba. V vsakem primeru pa je potrebno znanje jezikov in opravljen »concours«, to je razpis, ki ga občasno razpisuje EPSO (Evropski urad za izbor osebja). Obstajajo tudi razpisi za začasne in pogodbene uslužbence, ki so lahko bolj tematsko specifični. Če se še niste odločili, ali boste gradili poklicno kariero v Evropskih ustanovah, pa lahko pridete na petmesečni (honorirani) staž. Še posebno je stažiranje primerno za študente, ki se odločajo o poklicni prihodnosti, ali pa bi radi obogatili življenjepis z dobro poklicno izkušnjo.

Imajo vsi iskalci zaposlitve v evropskih institucijah enake pogoje za pridobitev službe, ne glede na vpliv in moč države, iz katere prihajajo?

Po lastnih izkušnjah vam lahko povem sledeče: prvih nekaj let po vstopu neke države v Evropsko unijo ima ta rezervirano kvoto zaposlenih v evropskih ustanovah, ki jo je potrebno zapolniti. To pomeni, da EPSO objavlja razpise, ki so posvečeni samo državljanom države pristopnice. Trenutno se zapolnjuje hrvaška kvota, torej lahko trdimo, da je trenutno za državljane Republike Hrvaške lažje dobiti zaposlitev v Evropskih ustanovah, kot pa za državljane katerekoli druge države članice EU. To je seveda veljalo tudi za nas v pristopnem obdobju (približno 2003 - 2005). Nekaj časa po pristopu pa pravila igre postanejo enaka za vse.

Torej diskriminacije ni čutiti?

Na nižjih nivojih administracije ne: nekatere enote so zasnovane tako, da je zaradi delovnih potreb dobro pokriti vseh 23 uradnih jezikov, torej tam diskriminacije niti ne more biti. Pri drugih enotah oziroma generalnih direkcijah pa tudi opažam nek bolj ali manj dovršen trend po čimbolj raznoliki narodni sestavi. Stvar se spremeni na višjih nivojih administracije, kjer lahko vstopita v igro tako nacionalna pripadnost kot tudi politična lojalnost. Statistično je bolj verjetno, da bodo najbolj prestižna mesta v administraciji podeljena osebam, ki so iz večjih držav in v glavnem toku dominantnih političnih ideologij v EU. To pa na srečo ne vpliva dosti na začetno pridobitev dela v naših ustanovah. Ni pa niti rečeno, da se v prihodnosti to dejstvo ne bo spremenilo, saj pripadniki manjših (v glavnem tudi kasneje pristopajočih) držav pridno napredujejo v poklicni karieri.

Vodili ste obiske po Evropskem parlamentu. Koliko slovenskih skupin ste letno sprejeli, kdo so ljudje, ki se odločajo za obisk?

Na leto smo sprejeli od 70 do 75 slovenskih skupin obiskovalcev. Ljudje, ki se odločajo za obisk, so zelo raznoliki: največ je srednješolcev in univerzitetnih študentov, pa tudi nekaj skupin osnovnošolcev smo imeli. Prihajajo tudi pripadniki političnih strank in raznih kulturnih organizacij, pogosto na povabilo naših poslancev. Sledijo poklicne organizacije in pripadniki interesnih skupin, ki želijo, da bi EU kaj storila za njihove pripadnike. Za konec pa lahko omenim turiste brez specifičnih interesov, ki prihajajo na ogled Bruslja in skočijo tudi k nam.

Kaj vse pa si imajo obiskovalci možnost ogledati?

Nudimo jim predvsem približno eno in pol urno predavanje o delu in sestavi evropskih ustanov, s posebnim poudarkom na Evropskem parlamentu. Sledi obisk Parlamentarnega polkroga, kjer lahko obiskovalci spremljajo plenarno zasedanje Parlamenta, če poslanci prav takrat zasedajo. Sicer pa imajo obiskovalci možnost obiskati še Parlamentarium, to je multimedijsko prirejen center za obiskovalce z veliko zanimivimi in interaktivnimi stvarmi.

Poleg tega kar nekaj Evropskih ustanov ni pod dovolj neposrednim nadzorom evropskih državljanov niti pod nadzorom Evropskega parlamenta kot edine neposredno izvoljene ustanove EU. To je glavni razlog za vrsto tehnokratskih odločitev in za prevelik vpliv zelo specifičnih lobijev, ki ne predstavljajo nujno volje večine evropskih državljanov.

V čem vidite prednosti in v čem slabosti Evropske unije, ki jih lahko občutimo prebivalci?

Ne glede na to, koliko vojn in spopadov je bilo do sedaj na svetu, ima Evropska celina še vedno žalosten primat v moderni zgodovini. Največ vojn z največjim številom žrtev je bilo prav na naši celini, k temu je treba prišteti še spopade na drugih celinah zaradi stvari, ki so imele svoj vzrok in žarišče prav v Evropi. Zakaj je danes tega manj? Razlogov je sicer mnogo, eden od pomembnejših pa je nedvomno želja evropskih državljanov, da se pokoli, kot sta bili prva in druga svetovna vojna, ne bi ponovili nikdar več. Ta želja, ki je po zaslugi takratne osvetljene politične elite botrovala gradnji prve prostovoljne in zavestne nadnacionalne skupnosti v zgodovini, je omogočila učinkovito miroljubno reševanje mnogih potencialno konfliktnih interesov. Ne samo to: ta nadnacionalna skupnost, ki jo sedaj poznamo pod imenom Evropska unija, je bila zmožna ustvariti tudi programe, akcije in politične smernice, prevedene v realnost, ki naj bi jamčili kontinuiteto in samoojačanje Unije (seveda mislim tu na regionalno politiko, kulturno-izobraževalno harmonizacijo in izmenjave, prost pretok in prosta izbira bivališča, skupni trg in še marsikaj). Ti obsežni programi so po mojem mnenju glavne prednosti Evropske unije, ki jih vsakodnevno občutimo prebivalci. Na splošno lahko rečemo, da je prednost EU v njenem bistvu združevanja, povezovanja in prijateljstva. Slabosti EU pa so v tistem, kar EU še ni (pa bi lahko postala). Tu mislim na dejstvo, da smo nedvomno dali šibak, neprepričljiv in nezadosten odgovor na finančno in gospodarsko krizo, ker naša nadnacionalna skupnost nima dovolj pristojnosti, da bi pomagala reševati krizo na dovolj učinkovit način. Poleg tega kar nekaj Evropskih ustanov ni pod dovolj neposrednim nadzorom evropskih državljanov niti pod nadzorom Evropskega parlamenta kot edine neposredno izvoljene ustanove EU. To je glavni razlog za vrsto tehnokratskih odločitev in za prevelik vpliv zelo specifičnih lobijev, ki ne predstavljajo nujno volje večine evropskih državljanov.

Ali EU daje dovolj priložnostim mladim, ne le za študijske izmenjave kot je Erasmus temveč tudi za zaposlitev v drugih državah?

Da, to je ena močnejših točk Unije. Veliko je bilo storjenega za širitev informacij o možnostih zaposlitve v drugih državah, študijske izmenjave pa so vedno bolj popularne in razširjene.

Se Vam zdi evropska politika reševanja gospodarske krize učinkovita?

Ni rečeno, da je evropska politika reševanja gospodarske krize vedno učinkovita, prvič zato, ker ima EU še premalo pristojnosti na tem področju in tudi premajhen proračun, da bi lahko učinkovito delovala. Drugič pa zato, ker je naša Unija sprejemala odločitve, ki so se potem izkazale za napačne, kot npr. zahteve do držav članic, da morajo zagotavljati čim večjo monetarno stabilnost in rigoroznost, kar je bolj dušilo kot pospeševalo rast realnega gospodarstva.

Kako bi lahko rešili problem brezposelnosti?

V današnjih razmerah EU lahko pomaga reševati problem brezposelnosti s promocijo investicij v znanstvene raziskave in tehnološki razvoj, investicijami v majhna in srednje velika podjetja in odpravo ovir za nastanek in operativnost teh, promocijo kulture in izobraževanja nasploh in širjenjem informacij o možnostih zaposlitve v tujini.

Zakaj naj brezposelne množice v državah s hudo krizo sploh še zaupajo, da jim članstvo v Evropski uniji prinaša nekaj pozitivnega?

Navkljub pomanjkljivostim in nekaterim napačnim odločitvam, ki jih je EU pokazala pri reševanju krize, še vedno prinaša veliko koristnega, od strukturnih skladov za regionalni razvoj in razvoj podeželja, do zakonodaje za varstvo potrošnikov in okoljevarstvo, da ne omenim prosti pretok ljudi in harmonizacijo na področju kulture in izobraževanja, s programi kot so Erasmus, Socrates, Comenius, Gruntvig in tako naprej.

Mir imamo zato, ker sta nam ga pretekli dve generaciji pridno in požrtvovalno zgradili, zavedajoč se dejstva, da je vsaka alternativa skupni evropski zgradbi na naši sicer zelo krvoločni celini pogubna. Strah me je, ko opažam, da je danes tega zavedanja vse manj, ponovno se tekmuje, kdo bo potegnil več koristi zase, vsak zopet gleda vse bolj na lastne interese, vse manj je popularna ideologija ustvarjanja obsežne miroljubne skupnosti, ljudje iščejo varnost bolj v anahronističnih etnonacionalizmih in lokalizmih, kot pa v smislu velike solidarne kolektivnosti, ki bi se edina lahko postavila po robu nenadzorovanemu kapitalističnemu neoliberalizmu in prevladujoči tržni ideologiji.

Ali gospodarsko krizo občutite tudi zaposleni v evropskih institucijah?

Da, tudi mi smo občutili krizo preko obsežne reforme, ki krči naš dohodek in določene ugodnosti ter število zaposlenih s stalno pogodbo. Moram pa reči, da smo kljub temu še vedno privilegirani glede na splošno situacijo v Evropi, saj je naš dohodek dokaj višji od povprečja, pogodba za nedoločen čas pa tudi že postaja redkost drugod. Druga plat medalje pa je ta, da se je za delo v evropskih institucijah potrebno preseliti v tujino, delovno mesto se torej nahaja daleč od doma, kar pomeni, da mnogi vzdržujemo dve bivališči in pogosto potujemo, kar pa tudi stane.

Bližajo se volitve v Evropski parlament, a veliko ljudi je do političnega dogajanja pasivnih. Zakaj?

Mislim, da ljudje preprosto ne zaupajo več politični eliti, ki se ni izkazala za najboljšo in najbolj učinkovito. Po eni strani je tu globalizacija gospodarstva in trga, ki je nacionalnemu, pogosto pa tudi evropskemu političnemu razredu iztrgala iz rok možnosti in orodja za učinkovite politike za izhod iz krize in za nadzor gospodarstva. K temu lahko prištejemo še pravo pravcato vero v neoliberalizem, torej v dejstvo, da se trg samoregulira na najboljši možni način, ki je v preteklih tridesetih letih še dodatno oslabila manevrski prostor politike. Po drugi strani pa so bile tu razne afere, korupcija, škandali, netočne informacije in neizpolnjene obljube politike do državljanov. Kako naj torej ljudje ne bi bili pasivni do nemočnega, onesposobljenega in neiskrenega političnega razreda?

Namen ustanovitve Evropske unije je bila preprečitev novih medsosedskih vojn in sporov. Je bil ta namen dosežen?

Mislim, da je bil ta poglavitni namen dosežen, ampak mir ne bo trajal kar sam po sebi. Kot pri veliko drugih kompleksnih stvareh nista izboljšanje in napredek v zgodovini človeštva nikdar linearna, niti progresivna. Vedno smo imeli - ciklično - bolj in nato manj stabilna obdobja. Danes nismo boljši ali bolj osvetljeni, niti bolj »pametni«, kot so bili ljudje v preteklosti. Mir imamo zato, ker sta nam ga pretekli dve generaciji pridno in požrtvovalno zgradili, zavedajoč se dejstva, da je vsaka alternativa skupni evropski zgradbi na naši sicer zelo krvoločni celini pogubna. Strah me je, ko opažam, da je danes tega zavedanja vse manj, ponovno se tekmuje, kdo bo potegnil več koristi zase, vsak zopet gleda vse bolj na lastne interese, vse manj je popularna ideologija ustvarjanja obsežne miroljubne skupnosti, ljudje iščejo varnost bolj v anahronističnih etnonacionalizmih in lokalizmih, kot pa v smislu velike solidarne kolektivnosti, ki bi se edina lahko postavila po robu nenadzorovanemu kapitalističnemu neoliberalizmu in prevladujoči tržni ideologiji.

In kakšne mislite da bodo posledice takšnega razmišljanja?

Če se bodo naši državljani na tak način odtujili od Unije in zaprli sami vase, namesto da bi s konstruktivno kritiko poizkušali popraviti/odpraviti pomanjkljivosti skupnih evropskih politik (zavedajoč se dejstva, da je Unija konec koncev naš dom, ki ga je posledično potrebno tudi skupno čistiti/vzdrževati), bo Evropska unija propadla. Propadel bo ves niz skupnih politik, ki smo jih le s težavo postavili na noge v zadnjih šestdesetih letih. To pa bo nedvomno pripeljalo do ponovnega rojstva konfliktnih interesov na naši celini, zavisti, nezaupanja, tržnih preprek in ovir, sankcij, vojne - s še toliko bolj uničujočimi (inteligentno ubijalskimi) orožji ... Naša zgodovina nas jasno in glasno poučuje o tem.

Se Vam zdi nadaljnja širitev EU potrebna? Bi morebitna pridružitev kandidatke Turčije pripomogla k boljšim odnosom med Vzhodom in Zahodom?

Že znan nemški filozof Immanuel Kant je v 18. stoletju uvidel, da je največja možnost za doseganje miru ta, da se narodi čimbolj združijo, po možnosti v svetovno federacijo, ki naj bi mir trajnostno jamčila s skupnim pristopom do morebitnih konfliktnih interesov. No, tudi dandanašnji je še utopično govoriti o svetovni federaciji, nedvomno pa pridružitev novih držav Evropski uniji povečuje možnosti za stabilnost in varnost na danem zemljepisnem področju. Nedvomno bi pridružitev Turčije EU pripomogla k boljšim odnosom in medsebojnemu zaupanju med Vzhodom in Zahodom. Taka pridružitev pa bi tudi znatno povečala vpliv EU na dogajanje na bližnjem in srednjem Vzhodu, posledično povečujoč možnosti za mir v tem eksplozivnem delu sveta. Geografska delitev sveta na celine je kategorizacija in konvencija, ki so jo vzpostavili geografi za potrebe racionalizacije študija ne samo opisa zemlje, temveč tudi zgodovine, geologije, tektonike, itd. Zato se gre vprašati, ali je res smiselno uporabljati to kategorizacijo za politični projekt, kot je Evropska unija? Pomembno je bistvo, pomembni so dosežki, in če nam bo res uspelo izboljšati možnosti za mir na bližnjem Vzhodu, potem bom prepričan, da smo skupaj dosegli res nekaj Koristnega (z veliko začetnico).

Da obnovim v enem stavku: naša naloga (srednjih in starejših generacij) je ta, da pripravimo mlade, da bi jim uspelo tisto, kar mogoče trenutni politični eliti ne bo uspelo: združiti ljudi. Da bi, če bi kdaj nekdo ukazal recimo mladim Francozom, naj napadejo Angleže (ali Arabce), ti mladi Francozi spontano odgovorili: »Ali se vam meša?«

Kdaj mislite, da nas čaka konec Evropske unije?

Ne vem, nimam kristalne krogle, upam pa, da EU ne bo razpadla. Lahko se sicer zgodi, da bo. Če bi razpadla in če ne bi bilo obenem na vidiku nobene (boljše) skupne alternative, se nam bržkone ne bi dobro godilo. Naša celina bi se brez skupnih politik nekako vrnila v stanje med Vestfalsko pogodbo in Berlinskim kongresom - namreč po Berlinskem kongresu so evropske velesile izropale čezmorske kolonije, kar je botrovalo relativno dolgemu obdobju miru v Evropi sami (30 let), dandanašnji pa naša celina od nikoder ne bi imela črpati (evropske velesile že dolgo niso več velesile), torej bi se najbrž veliko prej »stepli« med sabo.

Kako to preprečiti?

Mislim, da je naša naloga predvsem ta, da osveščamo mlade generacije in jih učimo strpnosti, solidarnosti, nesebičnosti, tolerance. Mi smo odgovorni, da se mladi Slovenci istovetijo z mladimi Italijani, Francozi, Španci, in, zakaj ne, Turki, Albanci in Arabci. V spoštovanju raznolikosti jezikov in kultur, seveda. In zavedajoč se dejstva, da smo vsi na isti ladji, da imamo skupne interese in da jih samo skupno lahko uresničimo. Kot lahko edinole skupno spreminjamo Evropsko unijo, kjer nam ni všeč. Konec koncev naj bi bil naš cilj ustvariti pristno kulturo skupnosti ljudi v današnji družbi. Globalizaciji trga mora nujno slediti globalizacija civilne družbe in posledično globalizacija orodij za nadzor trga. Da obnovim v enem stavku: naša naloga (srednjih in starejših generacij) je ta, da pripravimo mlade, da bi jim uspelo tisto, kar mogoče trenutni politični eliti ne bo uspelo: združiti ljudi. Da bi, če bi kdaj nekdo ukazal recimo mladim Francozom, naj napadejo Angleže (ali Arabce), ti mladi Francozi spontano odgovorili: »Ali se vam meša?«