Joseph E. Stiglitz: Zmaga mrhovinarjev

Nedavna odločitev prizivnega sodišča v Združenih državah Amerika bi lahko preobrnila globalni trg z državnimi obveznicami v tuji valuti. Povzročila bi lahko celo, da ZDA ne bodo več veljale kot primeren kraj za izdajo obveznic z glavnico in obrestmi v tuji valuti. V najboljšem primeru pa bo zaradi nje nemogoče prestrukturirati dolgove v okviru običajnih pogodb. To pomeni, da je poteptano temeljno načelo sodobnega kapitalizma – namreč, da je nujen svež začetek, ko dolžniki ne morejo več odplačevati dolga upniku.

Težave so se začele pred dvanajstimi leti, ko Argentina ni imela druge možnosti, kot da razvrednoti svojo valuto in razglasi plačilno nezmožnost. V veljavnem režimu je državo postopek pahnil v naglo pot navzdol, kot jo danes poznamo tudi v Grčiji in ponekod drugje v Evropi. Brezposelnost je poskočila, varčevanje namesto vnovične vzpostavitve fiskalnega ravnovesja pa je preprosto še pospešilo gospodarski zasuk navzdol.

Razvrednotenje in prestrukturiranje dolga sta bila uspešna. V naslednjih letih, do izbruha globalne finančne krize 2008, je rast argentinskega bruto domačega proizvoda dosegala najmanj osem odstotkov na leto in je bila tako med najhitrejšimi na svetu.

Od te okrepitve so koristi imeli tudi upniki. Argentina je z zelo inovativno potezo stare dolgove zamenjala z novimi, in sicer z delnim odpisom, tako da je od vsakega dolarja ostalo le 30 ali nekaj več centov dolga, ter z obveznicami, ki so se indeksirale v skladu z bruto domačih proizvodom. Čim večja je bila rast v Argentini, tem več je plačala nekdanjim upnikom.

Interesi Argentine in njenih upnikov so bili torej usklajeni – vsi so hoteli rast. To ustreza prestrukturiranju ameriškega dolga podjetij po načelih znanega enajstega poglavja v zakonu o stečajih, in sicer dolg zamenjajo z delnicami, tako da lastniki obveznic postanejo novi delničarji.

Prestrukturiranje dolgov pogosto pomeni tudi nesoglasja med različnimi upniki. Zato so države za primere notranjih dolžniških sporov sprejele zakone o stečaju in ustanovile sodišča. Ne obstaja pa mehanizem za urejanje mednarodnih dolžniških sporov.

Nekoč so izpolnjevanje takšnih pogodb izsilili z oboroženim posredovanjem, kot so v 19. in na začetku 20. stoletja na svoji koži izjemno boleče občutili Mehika, Venezuela, Egipt in vrsta drugih držav. Po krizi v Argentini je administracija nekdanjega predsednika Georga W. Busha zavrnila predloge za oblikovanje mehanizma za prestrukturiranje dolga v obliki obveznic v tuji valuti. Posledica tega je, da nihče niti ne govori o tem, kako bi bilo mogoče pošteno in učinkovito preoblikovati dolgove.

Revne države so večinoma v veliko šibkejšem položaju, ko se pogajajo z velikimi multinacionalnimi upniki, ki običajno uživajo izrazito podporo svoje države. Na države upnice pri odplačevanju dolga pogosto pritisnejo tako hudo, da so čez nekaj let spet brez denarja.

Ekonomisti so pozdravili poskus Argentine, da bi se takšnemu razpletu izognila s temeljito prenovo skupaj z izdajo obveznic, vezanih na BDP. A peščica »mrhovinarskih« skladov – najbolj zloglasen je sklad za zavarovanje pred tveganjem Elliott Management, na čelu katerega je milijarder Paul E. Singer – je prizadevanja Argentine tolmačila predvsem kot priložnost za kovanje ogromnega dobička na račun argentinskega prebivalstva. Stare obveznice so odkupili za delček njihove nominalne vrednosti, nato pa državo s tožbami prisilili, da jim je plačala sto centov za vsak dolar.

Američani se zavedajo, da finančna podjetja lastne interese postavljajo pred interese države – in sveta. Mrhovinarji so dokazali, kako daleč te lahko prižene pohlep.

Njihova taktika s tožbami je temeljila na običajni pogodbeni klavzuli (imenovani pari passu), s katero naj bi zagotovili, da so vsi upniki deležni enake obravnave. Neverjetno, a ameriško prizivno sodišče v New Yorku, ki pokriva drugo okrožje, je razsodilo, da mora Argentina popolnoma poplačati svoj dolg mrhovinarjem, če je popolnoma poplačala svoje dolgove tistim, ki so se strinjali s prestrukturiranjem dolga.

Če bo to načelo obveljalo, nihče več ne bo potrdil prestrukturiranja dolga. Nikoli več ne bo mogoč svež začetek – z vsemi neprijetnimi posledicami, ki jih prinaša.

V dolžniških krizah krivdo običajno pripišejo dolžnikom. Preveč so si sposojali. A krivi so tudi upniki – posojali so preveč in premalo premišljeno. Posojilodajalci naj bi bili strokovnjaki za krizno upravljanje in ocenjevanje, zato bi morali breme prevzeti nase. Tveganje zaradi stečaja ali prestrukturiranja dolga bi upnike prisililo, da bi bili previdnejši pri odločitvah glede posojil.

Posledice tega neposrečenega sodnega epiloga bo morda občutiti še dolgo. Navsezadnje, katera država v razvoju, ki jo skrbi za dolgoročno dobrobit svojih državljanov, bo pripravljena izdati obveznice prek ameriškega finančnega sistema, če pa ameriška sodišča – in toliko drugih delov političnega sistema ZDA – očitno dovoljujejo, da finančni interesi poteptajo interese javnosti?

Države naj zato v prihodnje v dolžniške pogodbe raje ne vključijo klavzule pari passu oziroma naj podrobno razčlenijo, kaj naj bi pomenila. Takšne pogodbe bi morale vključevati tudi klavzulo o interesih posameznih skupin upnikov, da mrhovinarski skladi ne bi mogli preprečiti prestrukturiranja dolga. Če bi se dovolj upnikov strinjalo z načrtom (v argentinskem primeru so ga podprli lastniki več kot 90 odstotkov dolga), bi morala sodelovati tudi manjšina.

To, da so mrhovinarskim skladom družno oporekali Mednarodni denarni sklad, ameriško pravosodno ministrstvo in nevladne organizacije, ki se bojujejo proti revščini, nam pove veliko. A veliko pove tudi odločitev sodišča, ki se očitno ni zmenilo za njihove argumente.

V državah v razvoju in državah s prebujajočim se trgom, kjer že tako ali tako kuhajo zamero proti razvitim državam, imajo zdaj še razlog več za nezadovoljstvo nad globalizacijo, ki očitno koristi le interesom bogatih držav (zlasti pa interesom tamkajšnjih finančnih sektorjev).

Po globalni finančni krizi je komisija OZN s strokovnjaki za reforme Mednarodnega denarnega sklada in finančnega sistema pozvala, da oblikujemo učinkovit in pošten sistem za prestrukturiranje dolga v obliki obveznic v tuji valuti. Zdaj nam pristranska in gospodarsko škodljiva razsodba ameriškega sodišča dokazuje, zakaj krvavo potrebujemo takšen sistem.

Joseph E. Stiglitz je Nobelov nagrajenec za ekonomijo in univerzitetni predavatelj na kolumbijski univerzi. Bil je predsednik Clintonovega sveta ekonomskih svetovalcev in delal kot podpredsednik ter glavni ekonomist Svetovne banke. Njegova zadnja knjiga ima naslov The Price of Inequality: How Today's Divided Society Endangers our Future (Cena neenakosti: Kako sedanja razdvojena družba ogroža našo prihodnost).

©Project Syndicate