Barroso »sadil rožice« v parlamentu

V tretjem govoru o stanju Evropske unije, ki ga je imel predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso prejšnjo sredo na zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu, smo pričakovali realno oceno razmer v Evropski uniji, njegov pogled na prihodnji razvoj Evropske unije in njene organiziranosti. Namesto tega pa je predsednik Evropske komisije ponudil, po sodbi mnogih analitikov, zgolj (pre)optimistično videnje izhoda iz krize in pozval Evropejce naj se ne uklonijo apatiji in začnejo tvorno (so)ustvarjati skupni evropski dom. Dejal je, da EU, »kot vsako delo človeških rok ni popolna«. Zato »Ukrepajmo! Če vam Evropa, kot je, ni všeč, jo izboljšajmo… Le hrbta ji ne obrnite.«

Je morda »prvega Evropejca« strah za usodo EU, ali pa ga skrbi, kaj bo zgodovina rekla o delovanju njegove administracije v minulih dveh mandatih? Po hodnikih Evropskega parlamenta v Strasbourgu so se kar pogosto postavljala vprašanja o tem, kakšna je EU danes v primerjavi s časom pred desetimi leti, ko je njeno vodenje prevzel dotedanji portugalski premier. Bi bilo lahko drugače, če bi bil na njegovem mestu človek, manj okužen z neoliberalnim virusom? Resne analize o neoliberalističnem odklonu v razvoju EU v zadnjem desetletju še nihče ni izdelal. Zagotovo pa jih bomo dobili po evropskih volitvah, ki bodo prihodnje leto, saj se napovedujejo kar pomembne spremembe v parlamentu, vendar ne toliko v krepitvi ljudskega in socialnodemokratskega bloka, ampak v okrepitvi poslancev, ki prihajajo iz evroskeptičnih političnih bazenov.

Kaj je Barroso v svojem petinštirideset minutnem govoru pravzaprav povedal? Po kratki predstavitvi vzrokov za krizo, ki seveda z resno razčlembo samega bistva kapitalističnega sistema nima nikakršne povezave, je opozoril, da se je brezposelnost zaskrbljujoče povišala in zmagoslavno zatrdil, da je zdaj Evropa vrnila udarec, saj so »pripravili odločen odgovor« nadaljevanju krize. Omenil je reforme finančnega sektorja, da bi zavarovali prihranke ljudi, pohvalil večje sodelovanje evropskih vlad pri spopadanju krizo in dodal, da je v okviru EU zagotovljenih tudi 700 milijard evrov za reševanje držav, ki so na robu prepada. Po njegovem je strah pred razpadom EU odveč, saj tudi Grčija, navkljub črnim napovedim, ni izstopila iz evroobmočja. Premika se na bolje. Zadolževanje najranljivejših držav se je pocenilo, industrijska proizvodnja se povečuje, zaupanje trgov se vrača, delniški trgi okrevajo. Bolj konkretno: v Španiji je zaradi dviga konkurenčnosti izvoz blaga in storitev zrasel na 33 odstotkov BDP, gospodarstvo Irske raste že tretje leto zapored, problematičen portugalski tekoči račun naj bi postal bolj uravnotežen in tudi Grčija je po njegovih besedah vse bolj konkurenčna. »Na podlagi podatkov in razvoja dogodkov, ki smo jim priča, smo lahko upravičeno samozavestni«.

Barroso je precej časa namenil tudi preoblikovanju Evropske unije. Prva in zelo pomembna faza utrjevanja EU je ustanovitev bančne unije, kar je Komisija predlagala že lani jeseni. Zdaj je zakonodajni postopek o enotnem nadzornem mehanizmu že blizu zaključka. Naslednji korak je enotno in neodvisno vrednotenje sredstev bank, kar bo počela Evropska centralna banka. Zavzel se je, da bi še v tem mandatu, v naslednjih osmih mesecih, izoblikovali enoten mehanizem za reševanje finančnega sektorja, s čimer bi zagotovili, da ne bodo le davkoplačevalci plačevali stroškov propada bank. S temi mehanizmi bi onemogočili povečevanje razdrobljenosti evropskega finančnega sektorja in kreditnih trgov. Za spopadanje z brezposelnostjo v Evropi – zdaj je brezposelnih že 26 milijonov ljudi – pa naj bi bilo glavno zdravilo gospodarska rast, a takšna, ki bi temeljila na okrevanju gospodarstev z ustvarjanjem delovnih mest. Barroso se zavzema tudi zato, da bi mehanizme enotnega trga, ki je »ključni vzvod za dvig konkurenčnosti in zaposlovanja« razširili tudi na komunikacije, energijo, finance in e-trgovanje, saj je treba »odpraviti ovire, ki zavirajo dinamična podjetja in posameznike«. V tem smislu je Barroso za jesen napovedal oblikovanje nove industrijske politike za 21. stoletje, ki naj bi zagotavljala podporo malim in srednjim podjetjem, proračunska sredstva EU pa naj pospeševala naložbe v te sektorje na stari celini.

Sicer pa Barroso mimo značaja sedanje gospodarske krize ni mogel. Opozoril je, da je ta kriza drugačna od kriz v preteklem razvoju Evropske unije, ko se je vedno našel kdo, da je podaljševal tunel s svetlobo na koncu predora. »Da ne bo pomote, vrnitve v ustaljene tirnice ni. Nekateri verjamejo, da se bodo po krizi zadeve vrnile v prejšnje stanje. Motijo se, ta kriza je drugačna. Ta kriza ne ciklična, temveč strukturna. Ne bomo se vrnili v stare čase. Oblikovati moramo nova izhodišča. Živimo v obdobju preobrazbe.«

In vrednote na katerih naj bi temeljil prihodnji razvoj po Barrosu? Tiste, ki so utemeljene na »trdni veri v politične, družbene in ekonomske standarde, zakoreninjene v našem socialnem tržnem gospodarstvu«. In le povezani v unijo lahko po njegovem mnenju v svetu branimo varstvo potrošnikov, pravice delavcev, pravice žensk, pravice manjšin, okoljske standarde, varstvo podatkov in zasebnost. »Naša dejanja bodo imela težo samo, če bomo nastopali kot unija,« ki brani – doma in po svetu – vrednoto miru, vrednoto na kateri je utemeljena Evropska unija. Ostro je obsodil uporabo kemičnega orožja v Siriji in zavzel za politično rešitev državljanske vojne v tej državi.

Očitno se je Barroso zavedal, kako nevarna je lahko koncentracija odločanja na ravni EU, saj opozarja, da vsega ni treba reševati na evropski ravni, ampak se mora Evropska unija osredotočiti le na področja, kjer je lahko najbolj koristna, pri čemer pa mora biti pozorna na količino in kakovost zakonodaje. V tem smislu so po njegovih besedah nekatera področja, ki zahtevajo »resnično politično unijo« in zato bo komisija še pred evropskimi volitvami predstavila zamisli o prihodnosti Unije. Temeljila bo na spoznanju, da Evropa ne sme biti »politično razdeljena na države evroobmočja in države zunaj evroobmočja, na središče in periferijo, na sever in jug, ali vzhod in zahod«. V tem in tudi širšem kontekstu se zavzema za solidarnost v Evropi in »krepitev socialne razsežnosti ekonomske in monetarne unije«.

Odzivi poslancev na govor predsednika Evropske komisije Barrosa so bili različni. Vodja Evropskih socialistov in demokratov (S&D) Hannes Swoboda je dejal, da je kot vselej, Barroso predstavil napol poln kozarec kot polnega, čeprav je ta dejansko napol prazen. Namuznil se je ob Barrosovi tezi o okrevanju v Evropi in se povprašal, ali Barroso ve, koliko delovnih mest je bilo denimo ustvarjenih v Grčiji, kjer je 60 odstotna brezposelnost. In »koliko delovnih mest je bilo v prejšnjem mesecu ustvarjenih v Španiji? 31, samo 31. To je škandal« je pribil Swoboda. Je pa vodja socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu Barroso še opomnil na socialne probleme na kontinentu in porast nasilja nad priseljenci.

Guy Verhofstadt, vodja Evropskih liberalcev in demokratov (ALDE) se prav tako ni strinjal z oceno, da je na vidiku okrevanje Evrope. »So nekatera znamenja okrevanja. Toda ta samo dokazujejo, da smo dosegli dno recesije. Prej kot konec krize, podatki kažejo, da smo na začetku nove krize. Tvegamo obdobje stagnacije, počasne rasti in obdobje visoke in dolgotrajne brezposelnosti. Morali bi v temelju spremeniti gospodarsko in politično upravljanje, če se želimo izogniti scenariju japonske zime v devetdesetih letih,« kar vključuje načrt za banke in oblikovanje evropskega finančnega regulatorja.

Rebecca Harms iz Evropskih Zelenih je dejala, da bi lahko Barrosova komisija storila več, če bi negovala drugačne politike, ki ne bi temeljile samo na javnih financah, a je pritrdila Barrosovi tezi, da je potrebna čim prejšnja bančna unija. Harmsova pa je Barrossa opozorila na razkorak med njegovo zamislijo skupnosti, kjer je temeljna vrednota mir in socialna pravičnost, saj je dovolila, da ameriški žvižgač Edward Snowden obtiči v Rusiji, namesto da bi dobil zatočišče v Evropi. Še bolj oster je bil Ciprčan Takis Hadjigeorgiou iz Združene levice, ki je v svojem komentarju na govor prvega moža EU dejal, da »očitno živimo v drugi Evropi kot Barroso«.