Uničevanje blagovne znamke

Nikakor ne bi želel polemizirati ali dokazovati, da gospod Veljko Njegovan v svojem prispevku nima prav, ko trdi, da z mjuziklom ne dosegamo veličine Avsenikov. Popolnoma se strinjam z njim in se tudi zavedam naše majhnosti v primerjavi z njihovo genialnostjo, ki je presegla čas in doživlja glasna priznanja občinstva, malo manj glasna pa od strokovne javnosti (brata Avsenik denimo še vedno nista bila deležna določenega državnega priznanja).

In čeprav je naš poklon Avsenikom skromen ali klavrn, kot pravi Njegovan, pa je vendarle poklon, kar je več, kot je storil kdorkoli drug. Že pol stoletja je ta odlična glasba (nihče si doslej ni upal trditi drugače, kljub stalnemu pripominjanju o različnosti okusov) čakala na to, da bi jo kakšen genij spravil na oder v obliki mjuzikla. Naj mimogrede pripomnim, da se je nemalo ljudi razburilo, češ da smo jim ukradli idejo …

Žal mi je, če se komu zdi, da smo s tem mjuziklom »zapacali« blagovno znamko Avsenik, še bolj mi je žal, da tisti geniji, ki so sposobni narediti mjuzikel bistveno bolje, tega v petih desetletjih niso uspeli narediti. Ena generacija častilcev narodnozabavne glasbe je šla že pod rušo, ta, ki zdaj gleda predstavo, pa še zdaleč ni nezadovoljna z videnim, čeprav le-to povsem ne odgovarja predstavam avtorja prispevka o tem, kaj je mjuzikel.

Mjuzikel (vir: Wikipedija) je scensko delo, ki vsebuje petje, dialog, gledališko igro in ples. Res je, da v večini mjuziklov, ki jih poznamo, igralci bolj ali manj dobro pojejo ali celo plešejo. V Londonu imajo celo akademijo za mjuzikel … Slovenija je malo manjša in akademije za tovrstno dejavnost nima, ima pa izjemne plesalce, najboljše pevce in glasbenike narodnozabavne glasbe, in tudi igralci zelo dobro obvladajo svoj posel. Prepričan sem, da si gledalci ne želijo gledati plesalcev, kako igrajo in pojejo; glasbenikov, kako plešejo, in igralcev, ki preizkušajo svoje motorične sposobnosti. Zato smo jim dali od vsakega najboljše. Priznam pa, da bi bilo lepše in lažje za produkcijo, če bi našli univerzalne izvajalce, ki bi obvladali vse troje.

A vse zgoraj navedene očitke zlahka sprejmem; bolj me skrbi dejstvo, da je Njegovan videl homofobijo v tem, da enega od zapletov v preprosti in zabavni zgodbici povzroči napačno sklepanje o akterjevi domnevni homoseksualnosti. Homofobija pomeni sovražnost do istospolnih, torej tistih, ki se zaljubijo v pripadnike istega spola. Kakšna fobija obseda avtorja, da vidi v naši zgodbi homofobne elemente?

Seveda se nekaj šal v predstavi navezuje tudi na to, in bolj sofisticiranemu šaljivcu se najbrž zdijo preproste. Nikakor pa niso in nočejo biti do kogarkoli žaljive. Če eden od likov v komediji milo izrazi svoj strah pred tem, da bi bil njegov sin homoseksualec, in doda, da je to ozdravljiva bolezen, gre bolj za odraz zablod tistega časa kot pa za homofobno izjavo, vredno pregona. Potemtakem bi se lahko razburjali še lovci, ki morajo poslušati precej trpkih na svoj račun - da niti ne omenjam kmetov, veterinarjev, agronomov in krav.

Čas sedemdesetih je bil čas, ko se je o homoseksualnosti pri nas komaj začelo govoriti malce bolj na glas, in ne vem, zakaj bi se tej temi izogibali. Nasprotno, o tem je treba govoriti. Sem daleč od homofoba in kar nekaj mojih prijateljev in sodelavcev je gejev, in na referendumu, ki ga avtor prispevka omenja, sem glasoval za.

Opravičujem se torej vsem, ki so tako občutljivi, da ne prenesejo nedolžnih šal na svoj račun, a takšne so pač zakonitosti komedije in ljudje se radi smejemo. Poklon Avsenikom in sproščena zabava, ki ne bi žalila nikogar in bi zabavala vse – to smo želeli doseči in menim, da se nam je tudi posrečilo.