Trst Tržačanom

Okrog 8000 ljudi se je v nedeljo, 15. septembra, udeležilo shoda v Trstu, ki ga je pripravilo gibanje Svobodni Trst (Trieste libera). Niso se zbrali, da bi proslavili priključitev Primorske k matični domovini. So pa, tako kot Primorci, proslavili uveljavitev pariške mirovne pogodbe. Ta je na spornem območju med Italijo in Jugoslavijo vzpostavila Svobodno tržaško ozemlje, razdeljeno na cono A in cono B, katerega neodvisnost in celovitost je zagotavljal Varnostni svet Združenih narodov. Udeleženci shoda si želijo, da bi Trst z zaledjem znova postal samostojna državna tvorba.

Z življenjem v Trstu pod Italijo so nezadovoljni. Menijo, da se razvoj mesta namenoma zavira. Namesto v tržaško pristanišče italijanska vlada raje vlaga v druga. Davki Tržačanov se v Trst ne vračajo v dovoljšnem obsegu, še menijo podporniki gibanja, ki so zato že napovedali davčno nepokorščino. Italija si je, kot pravijo, neupravičeno prilastila to ozemlje. Londonski sporazum iz leta 1954, ki so ga podpisale le nekatere podpisnice pariške mirovne pogodbe, Svobodnega tržaškega ozemlja ni odpravil, ampak je določil, da cona A izpod nadzora anglo-ameriških vojaških sil preide pod civilno italijansko upravo. Ne da je Italija na tem delu ozemlja suveren. Enako velja za Jugoslavijo v coni B. Osimski sporazumi, s katerimi sta se Italija in Jugoslavija kasneje dogovorili o poteku državne meje, so zato za podpornike gibanja brezpredmetni. V Trstu bi radi vzpostavili prostocarinsko območje in mesto tako rešili pred propadom.

»Pariška mirovna konferenca je odobrila poseben statut, ustavo za Svobodno tržaško ozemlje,« pojasnjuje zgodovinar Jože Pirjevec. »Ustava je bila zelo precizna, govorila je o guvernerju, parlamentu, vladi, o tem, da bi bilo to območje demilitarizirano, in o popolni enakopravnosti Slovencev, Hrvatov in Italijanov ... Ampak se to ni nikdar udejanjilo.« Nasprotno od pripadnikov gibanja Svobodni Trst zgodovinar meni, da so spremembe, dogovorjene v londonskem in osimskih sporazumih, veljavne. »Slovensko tržaško ozemlje je obstajalo. Njegova ustava pa ni bila nikoli uveljavljena. In na nekaj, kar ni nikoli stopilo v veljavo, se ni mogoče obešati,« pravi Pirjevec. Poudarja še, da je bilo Svobodno tržaško ozemlje pozabljeno po osimskih sporazumih, ko je bilo vprašanje izvolitve guvernerja ozemlja umaknjeno z dnevnega reda Varnostnega sveta Združenih narodov.

Andrej Rupel, član upravnega sveta gibanja, je vseeno prepričan, da imajo prav. V vseh sodnih postopkih, ki so jih sprožili na italijanskih sodiščih, sodniki še niso presodili, da je Trst italijanski. Opogumlja jih tudi stališče Združenih narodov iz osemdesetih let, da lahko, tako Rupel, vsaka članica te mednarodne organizacije na dnevni red ponovno uvrsti imenovanje guvernerja Svobodnega tržaškega ozemlja. Odnehali bodo, pravi najvidnejši član gibanja Roberto Giurastante, ko bo katero od mednarodnih sodišč odločilo, da določilo o ustanovitvi Svobodnega tržaškega ozemlja, zapisano v pariški mirovni pogodbi, ni več veljavno.

Vprašanje, ki ga poudarjajo v gibanju Svobodni Trst, je seveda relevantno tudi za Slovenijo in Hrvaško. Če je Italija neupravičeno zasedla Trst, bi lahko enako veljalo za Jugoslavijo in njeni naslednici.