Slavoj Žižek o Siriji

Za tegobe Sirije in arabskega sveta priporoča zdravilo v obliki radikalnih emancipatornih gibanj

V sirski državljanski vojni, ki se je leta 2011 začela s pozivi k odstopu predsednika, za mnoge diktatorja, Bašarja Al Asada, je umrlo že več kot sto tisoč ljudi. Ko je režim avgusta letos nad uporniki (domnevno) uporabil kemično orožje, se je končno zganila tudi mednarodna skupnost, nekatere zahodne države pa so zagrozile z vojaškim posredovanjem. In medtem ko je pet stalnih članic Varnostnega sveta ZN usklajevalo končno različico resolucije o Siriji, s katero bi režim prisilili k popolnemu razkritju sirskega arzenala kemičnega orožja in k njegovemu uničenju do sredine prihodnjega leta, se je na krizo v Siriji v spletnem časniku In This Times odzval tudi slovenski filozof Slavoj Žižek. Svoj pogled je predstavil v kontekstu demokratičnih gibanj obetajoče arabske pomladi, ki je zajela ta del sveta v letu 2011.

Žižek je, v svojem slogu, najprej opozoril, da je hudobni diktator (domnevno) uporabil strupene pline nad svojo populacijo. »Toda kdo nasprotuje režimu? Zdi se, da se je vse, kar je ostalo od demokratičnega – sekularnega upora bolj ali manj utopilo v zmešnjavi fundamentalističnih islamističnih skupin, ki jih podpirata Turčija in Savdska Arabija, z močno navzočnostjo Al Kaide v ozadju.« Kar zadeva Asada, ki se vsaj pretvarja, da vlada sekularni državi, ni presenetljivo, da so se na njegovo stran in proti sunitskim upornikom postavili kristjani in pripadniki drugih manjšin, piše Žižek. Po njegovem mnenju smo v Siriji priča obskurnemu konfliktu, ki bežno spominja na revolt Libijcev proti Gadafiju. Tudi v Siriji namreč ni veliko znamenj o obstoju širše emancipatorne – demokratične koalicije, ampak je le kompleksna mreža religioznih in etničnih zavezništev, ki jih sponzorirajo vplivne svetovne velesile, ZDA in zahodna Evropa na eni strani ter Rusija in Kitajska na drugi. V takšnih razmerah bi po mnenju Žižka neposredna vojaška intervencija zahodnih držav v Siriji povzročila le še večjo politično zmešnjavo z nepredvidljivimi posledicami za državo in Bližnji vzhod.

Vojaška intervencija bi namreč zadovoljila le kratkoročne interese zahodu naklonjenih sirskih političnih skupin s samouničevalnim impulzom. Poleg tega pa bi snovalci intervencije pokazali še veliko hipokrizije, kajti moralna drža, da »ne smemo dovoliti uporabe strupenih plinov nad civilnim prebivalstvom«, ni (ob)veljala med iraško-iransko vojno v osemdesetih letih, ko so ZDA tolerirale iraško uporabo strupenih plinov nad iranskimi vojaki. Irak so takrat podpirale ZDA. »Kje so bile tedaj moralne skrbi?«

Sicer pa se Žižek tudi ob Siriji sprašuje: »Kaj potem, kaj storiti po napadu?« Razmere bi bile zagotovo primerljive z revoltom v Egiptu. Po njegovem mnenju bi morali pozornost usmeriti ne toliko na egiptovsko vojsko in islamske upornike, ampak na »tretjo stranko« v tem konfliktu: eksplozijo heterogenih organizacij (študentov, žensk in delavcev), ki so artikulirali svoje interese mimo spektra države in religioznih organizacij. Ta široka mreža družbenih gibanj je namreč po Žižku največji dosežek arabske pomladi. Nastala je neodvisno od velikih političnih sprememb in »gre globlje od ločnice med religioznim in liberalnim«, saj imajo ta gibanja v sebi poudarjeno socialno dimenzijo. A so prešibka v arabskem svetu. Alternativa je zato precej temna.

»Ni treba biti vremenoslovec, da bi čutili, kam piha veter. V primeru Egipta proti Iranu, v Siriji proti Afganistanu. Tudi če bi Asad uspel nekako umiriti situacijo v državi, bi njegova zmaga verjetno ustvarila eksplozijo podobno talibanski revoluciji, ki bi v prihodnjih letih pometla s Sirijo. Edino, kar nas lahko reši tega scenarija, je radikalizacija boja za svobodo in demokracijo v prizadevanjih za socialno in ekonomsko pravičnost.«