Vse moje občine

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

20. 9. 2013  |  Mladina 38  |  Komentar

Smo Slovenci deželani ali državljani? Nas predstavlja »lipko« ali Peter Klepec, Martin Krpan, Krjavelj, Kekec in kar je še literarnih likov, s katerimi se identificirajo prebivalci te ali one slovenske doline?

Pravzaprav je problem še bolj zapleten. Regionalna zavest je pri Slovencih izjemno močna. Nanjo je vplival zgodovinski razvoj od srednjega veka, še zlasti pa oblikovanje dežel v času Avstro-Ogrske. Do prehoda v 20. stoletje je bila prevladujoča. A se danes o deželah (pokrajinah) – če ne gre ravno za predsodke in stereotipe ali politično demagogijo v odnosu do »centra« – sploh ne razpravlja več. Danes je dilema, ali občinar ali državljan.

Od konca 19. stoletja se nobena slovenska generacija ni rodila in umrla v isti državi. Z administrativnimi enotami je še bolj zapleteno. Sam sem se rodil v občini Gorje, otroštvo preživel v občini Bled, mladostniška leta v občini Radovljica. Pred leti sem se vračal najprej v občino Bled, sedaj pa znova v občino Gorje. Ta se, bodimo odkriti, iz občine Bled ni izločila zaradi interesa prebivalcev. Šlo je za interes skupine ljudi, ki je nazadnje celo razpadla in se ji ni uspelo dokopati do občinske oblasti. Pri utemeljevanju potrebe po ločitvi so bila na račun tedanje skupne blejske občine izrečena mnoga zavajanja, tudi laži. Čeprav je bil blejski župan celo iz Gorij, korekten in priljubljen človek, ki je skrbel tudi za interes svoje vasi in njene okolice. Dane so bile številne obljube, ki se niso uresničile in se ne bodo nikoli. Širile so se nepreverjene govorice. Referendumsko odločanje je potekalo po sorodstvenih in prijateljskih kriterijih, navijaško, brez resnega izračuna prednosti in slabosti nove občine. Po tankem robu odločanja so nekateri zaselki v stari občini ostali, drugi odšli. Nova občina je prinesla stranke, z njimi stare in nove zdrahe in ideološke delitve. Strankarski veljaki iz Ljubljane so nenadoma začeli odkrivati lepote vasi. Prej politično neopredeljeni vaščani so dobili strankarsko identiteto. No, mimo vseh kalkulacij so volitve nazadnje prinesle mladega in ambicioznega župana, ki je skušal zdrahe preseči in vaščane povezati. (Nekaj kasneje, seveda neodvisno od občinskega dogajanja, pa dodatno še podobno razmišljajočega župnika.) Potem je občina dobila kar nekaj evropskih in državnih sredstev, nekaj krakov kanalizacije, novega asfalta, pločnikov in luči. Pa nov občinski trg in novo občinsko zgradbo, seveda nujno potrebno za novo profesionalno upravo. Drugo je bolj ali manj ostalo po starem. O gospodarskem zagonu ni sledu. Šola in pošta sta bili še iz starih časov in ju je bilo treba le obnoviti. Zdravstveni dom je ostal v stari občini. Komunala tudi. Kot še kaj drugega. Povrhu so novim občinarjem življenje grenili nekdanji soobčani, privoščljivi Blejci. Ne samo pri delitvi premoženja in dolgov in pri podobnih zadevah, še cene dovolilnic za parkiranje so jim nabili takoj po ločitvi, saj Gorjanci niso bili več domačini!

Nova podoba občin se bo – če se sploh bo – oblikovala v trikotniku med »SLS-ovskim«, »kardeljanskim« in »neoliberalističnim« konceptom.

Tudi pridobitve seveda niso bile za vse. Jasno je bilo in je, da evropska sredstva ne bodo večna, državna pa še manj. Sploh če gre za hribovsko občino s številnimi raztresenimi zaselki in z velikimi potrebami. Začetni idealistični zagon pa se prej ali slej izpôje. Zato so bile po takih ali drugačnih merilih, temelječih na parcialnih interesih in môči, da se uresničijo, določene prednostne naloge. Tu na lokalni ravni ni prav nič drugače kot na državni. Prej huje. Nekateri so prišli »v sistem«, drugi pač ne. Kleti v hišah mojih sorodnikov in njihovih sosedov še vedno ob vsakem dežju zalivajo podtalnica in meteorne vode. Greznice bodo kljub evropskim direktivam o obvezni kanalizaciji praznili še leta. Vrtovi so zaprašeni, saj cesta Bled–Jesenice, ki vodi tudi v svetovno znani Vintgar (za katerega, mimogrede, v novi občini tudi domačini plačujejo vstopnino, če niso ravno člani lokalnega turističnega društva), nima urejenih robnikov in pločnikov. Danes obupno prometno in za domačine smrtno nevarno cesto, po kateri se vsak dan vali desetine tovornjakov z lesom, avtobusov, kamperjev in drugih avtomobilov s turisti, so zadnjič razširili in posodobili v času kočij, konec 19. stoletja, socialistične oblasti pa so ji v začetku šestdesetih let 20. stoletja dodale asfaltno prevleko. Pri tem je ostalo. In bo, kot kaže, še do naslednje generacije. Ali dveh. No, ena sprememba vendarle je. Ker je nekje nastal udor, je Dars (ali kdorkoli že), namesto da bi stvar saniral, postavil semafor, ki voznike izmenično, zdaj z ene, zdaj z druge strani, razveseljuje že mesece. Sicer pa so se podobno »znašle« tudi občinske oblasti. Ker za pločnik ni denarja ali volje (ali obojega), občinsko cesto, po kateri otroci iz Podhoma in Spodnjih Gorij hodijo v Zgornje Gorje v šolo, v času pouka preprosto zaprejo za promet.

Zapisano je bolj ali manj tipična zgodba večine občin, ki so nastale po letu 1994. Ali so prinesle korist ali ne, seveda presoja vsak s svojega zornega kota in na podlagi (ne)uresničenega interesa. Tako bo tudi s ponovnim združevanjem občin. Če se bodo združevale, bo to potekalo natanko na enak način, kot je nastajanje novih občin, le da v nasprotni smeri.

Nam lahko zgodovinske izkušnje v napovedanih spremembah kaj pomagajo?

V prvem obdobju po drugi svetovni vojni so bili kot lokalne enote vzpostavljeni kraji, okraji in okrožja. Taka ureditev je bila zapisana v zakonu o upravni ureditvi federalne Slovenije. Slovenija je bila razdeljena na pet okrožij (z okrožnim mestom Ljubljana vred), okrožja pa na 28 okrajev (Ljubljana na deset mestnih četrti), ki jih je sestavljalo 1583 krajev. Okrožja so bila leta 1947 odpravljena, novi zakon o upravni razdelitvi Ljudske republike Slovenije iz leta 1948 je predvideval upravo z 29 okraji, 1264 kraji in glavnim mestom Ljubljano (razdeljeno na štiri rajone in tri kraje). Vendar so že leta 1949 izpeljali nove spremembe. Po jugoslovanskem zgledu so bile vpeljane t. i. oblasti (v Sloveniji primorska, goriška, ljubljanska in mariborska), ki so delovale do leta 1951 (goriška nekaj dlje).

Spomladi 1952 so izpeljali novo upravno-ozemeljsko razdelitev, znova so bile kot najmanjše enote uvedene občine (komune), okrožja so bila odpravljena, celotna razdelitev pa je bila tridelna: mesta, okraji (njihovo število se je zmanjšalo s 27 na 19) in občine. Status mesta z ožjim mestnim območjem in občinami so imeli glavno mesto Ljubljana (z dvema »dodanima« primestnima občinama), Maribor (z ožjim mestnim območjem in eno »dodano« primestno občino) in Celje (le kot ena občina). V Sloveniji je bilo tedaj brez okraja Koper, ki je bil še del Svobodnega tržaškega ozemlja, 380 občin. Okraj Koper je bil priključen leta 1954 in je bil razdeljen na devet občin. Leta 1952 je število občin naraslo na 386. Upravna razdelitev na občine je bila sicer večinoma podobna predvojni. V drugi polovici petdesetih let se je po zveznem zakonu iz leta 1955 začelo združevanje teritorialnih enot. V Sloveniji se je število okrajev z 19 zmanjšalo na 11, občin pa s 386 na 130. Zamišljeni koncept je bil (po Edvardu Kardelju) tak, da naj bi bile nove občine nekaj vmesnega med starimi, malimi občinami na eni in okraji na drugi strani. Vsaka občina naj bi imela svoje mestno središče in podeželsko okolico, ki k temu središču gravitira. S tem naj bi se čim bolj izbrisala tudi razlika med mestom in podeželjem. Občinske upravne in finančne pristojnosti so se krepile, mesta kot posebne enote pa so izgubljala svoj posebni status.

Spremembe v drugi polovici petdesetih in v šestdesetih letih so število okrajev zmanjšale najprej na osem, občin pa na 83, nato (1964) pa le na štiri okraje in 62 občin. Z ustavo iz leta 1974 je bil uveden zapleten delegatski sistem, med drugim so bile uvedene tridomne občinske skupščine, ki naj bi bile najvišji organ družbenega samoupravljanja, v občinah pa naj bi občani uveljavljali vse svoje samoupravne in druge pravice. Razdelitev Slovenije na občine je ostala taka kot po zakonu iz leta 1964. Vmes so se leta 1969 dodatno združile še mariborske občine. Močno pa se je okrepil položaj krajevnih skupnosti, ki so postale konstitutivni del občin. Te so bile kot neobvezne uvedene že z ustavo leta 1963, po letu 1974 je njihovo število naraslo na okrog 1050, štele pa so od 60 do 15 tisoč prebivalcev. Leta 1980 je število občin rahlo naraslo na 65, vendar se je nato v osemdesetih letih spet zmanjšalo na 62 in ostalo nespremenjeno do leta 1994.

Če se bodo občine združevale, bo to potekalo natanko enako, kot je potekalo nastajanje novih občin, le da v nasprotni smeri.

Višja oblika (političnega) povezovanja so bile t. i. skupnosti (obvezno je to veljalo za mestne občine, ki so se morale med seboj povezati, in za tri obalne občine, ki so sestavljale posebno družbenopolitično skupnost), ponekod pa so na regionalni ravni kot oblika političnega povezovanja obstajali tudi medobčinski sveti.

Osamosvojitev in nastanek slovenske države sta prinesla tudi drugačno ozemeljsko razdelitev. Tri leta po osamosvojitvi je – po dolgotrajnih razpravah v parlamentu in v javnosti ter po posvetovalnem referendumu – državni zbor 3. oktobra 1994 sprejel zakon o ustanovitvi 147 občin (skupaj z 11 mestnimi). Leta 1998 so potekali dodatni referendumi za ustanovitev občin, nastalo je 45 novih (skupaj 192). Ta usmeritev se je še nadaljevala in sedaj se je število občin ustavilo pri 212. Še vedno pa ostaja neuresničena razdelitev na pokrajine. Prejšnja ohlapna delitev iz časov socializma, ki je temeljila predvsem na povezavi občin v posameznih regijah prek medobčinskih svetov in drugih podobnih političnih (ne pa tudi upravnih) oblik povezav, je bila opuščena. Nove še po 20 letih ni. Sprva je bilo tako zaradi različnih pogledov in interesov glede števila pokrajin in glede tega, katere občine naj bi v posamezne pokrajine prišle, pa tudi zaradi nerešenega vprašanja, kako pokrajine določiti po merilih EU. Kasneje nobena politična opcija ni imela dovolj moči, da bi uveljavila takšen ali drugačen koncept. »Začasnost, ki je obsojena na trajnost,« bi rekli Francozi.

Če na načelni ravni poleg socialistične upoštevamo še avstro-ogrsko in starojugoslovansko izkušnjo, lahko govorimo o dveh principih lokalne samouprave oziroma konkretneje občin: »SLS-ovskem« in »kardeljanskem«. Izhajata iz ideološko povsem nasprotnih izhodišč, a sta si v bistvu zelo podobna. Idealistično zasnovano načelo je, naj bi ljudje svoje interese uresničevali v domačem okolju, saj sami najbolje vedo, kakšne so njihove potrebe in kako jih uresničiti. Občina naj bi bila (poleg družine) torej nekakšna temeljna (in najpomembnejša) družbena celica, ki bi seveda določala tudi primarno raven identitete (poleg regionalne in državne, danes pa recimo še »evropejske«). Za oba principa je značilno, da pri njiju v ospredju ni vprašanje finančne vzdržnosti, saj je politično vprašanje (sicer zapakirano v druge formulacije o pomoči kmetu, razvoju podeželja, približevanju vasi mestom, ustvarjanju enakih možnosti ipd.) pomembnejše. V resnici gre seveda za to, da koncept malih občin omogoča njihovo láhko politično obvladovanje. Pri čemer je »SLS-ovski« koncept temeljil na podmeni občina je fara, torej hkrati katoliška skupnost, »kardeljanski« pa je cerkev zamenjal z družbenopolitičnimi organizacijami. Zgodovinska izkušnja je aktualna še danes, sledita ji obe, desnica (SDS, SLS, NSI) in levica (SD). Virant skuša vnesti tretji, (neo)liberalistični koncept. To je tudi logično: njegova stranka nima mreže na podeželju, vprašanje pa je, ali se bo obdržala tudi na državni ravni. Upoštevaje teorijo o »vitki« državi naj bi bila lokalna samouprava čim cenejša in čim bolj reducirana, omejena predvsem na razne »koncesije« domnevno cenejšemu zasebnemu sektorju in na minimalne usluge prebivalcem, kar gre tudi v kontekst zahtev EU. Ta koncept zanemarja lokalno skupnost kot »osnovno celico družbe« (resda v današnji izvedbi močno prenapihnjeno).

Nova podoba občin se bo – če se sploh bo – torej oblikovala v trikotniku med »SLS-ovskim«, »kardeljanskim« in »neoliberalističnim« konceptom. Odvisna pa bo, kot vedno, od političnega razmerja moči na lokalni in državni ravni, od osebnih in klanovskih interesov, lobiranja in manipulacij, s katerimi bodo različni dejavniki ljudi prepričali o njihovem »pravem« interesu.