Nataša Pirc Musar: Kje smo in kam gremo?

Evropa morda ne vodi v ekonomiji, gospodarskem razvoju in razvoju informacijskih tehnologij, a velikokrat se pohvalimo, da sta zasebnost in varstvo osebnih podatkov, kot tudi varstvo človekovih pravic na splošno, ena od paradnih konjev Evropske unije. Glede na ogromno vrednost osebnih podatkov, ki so na mnogih področjih postali tako rekoč plačilno sredstvo, se glede tega pojavljajo (pre)mnogi interesi in lobiji, da bi zrahljali pravila, ki urejajo zbiranje in izmenjavo podatkov.

A veliki brat (v obliki korporacij in države) postaja vse bolj pohlepen in apetiti po nadzorovanju vseh por našega življenja (v imenu dobička in varnosti) nezadržno rasejo. Zato je že dolgo časa jasno, da cel svet, ne le Evropa, potrebuje nove mehanizme za varstvo svoboščin, predvsem zasebnosti in osebnih podatkov.

Direktiva, ki je bila podlaga za relativno enoten pristop držav EU na področju varstva osebnih podatkov, je bila sprejeta leta 1995. Takrat je bilo treba zavarovati podatke, ki so jih v svojih omarah ali morda na računalnikih v sosednji sobi hranile bolnišnice, šole, državna uprava in policija, banke, zavarovalnice. Nihče ni razmišljal o internetu, o t.i, "big data" upravljavcih, kot sta Google in Facebook, o računalništvu v oblaku, o spremljanju vsakega koraka, ki ga naredimo na internetu s pomočjo t.i. piškotkov, o tem, da bodo naši otroci življenja živeli na spletu in ne več na dvorišču. O tem, da bodo o naši usodi dobesedno odločali tisti, ki o nas hranijo več podatkov, kot jih pravzaprav o sebi vemo sami …Temelji razvoja varstva osebnih podatkov sicer ležijo v varstvu dostojanstva in zasebnosti, a vedno pomembnejši razlog postaja tudi preprečevanje diskriminacije in neutemeljenega razlikovanja na podlagi profiliranja. A vendar to v današnjem času postaja vedno bolj očitno – zavarovalnice nam ponujajo različne premije, plačujemo različne cene letalskih kart, celo interneta ne vidimo vsi z enakimi očmi; nekomu se prikazujejo taki, drugemu drugačni rezultati iskanja, da o ciljanih oglasih niti ne govorim.

V Lizbonsko pogodbo, po kateri je Evropska unija pridobila pravno osebnost, lahko sklepa mednarodne pogodbe in postane članica v mednarodnih organizacijah, smo zapisali temeljne vrednote Evropske unije: človeško dostojanstvo, svobodo, demokracijo, enakost, vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic. Evropska unija je pristopila k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, sprejeli smo Listino temeljnih pravic. A že dolgo vemo, da krilatice, zapisane na raznih, tudi zelo pomembnih dokumentih, v praksi nikakor niso dovolj. Ne glede na zaveze držav in same Evropske unije, je treba pravice konkretizirati in jih preliti v vsakdan, zagotoviti mehanizme za učinkovito varstvo.

Vse od razmaha svetovnega spleta in spoznanja oglaševalcev in obveščevalcev v zadnjih desetih, petnajstih letih, da lahko s podatki počnejo čudeže, se v Evropi na različnih nivojih in v različnih sferah razpravlja o tem, da potrebujemo nov okvir za varstvo osebnih podatkov.

Iniciative za spremembo zdaj že skoraj 20 let stare Direktive se porajajo že dalj časa, vendar nihajo od manjše popularnosti (osredotočenosti zgolj na specializirane (ne)vladne organizacije) do večje prepoznavnosti, ki se zrcali tudi v večji politični podpori in celo nabiranju političnih točk.

Trenutek, pomemben za prihodnost varstva osebnih podatkov v Evropi, je nastopil januarja 2012, ko je Evropska komisija in v tej zadevi njena najbolj zavzeta glasnica, podpredsednica Viviane Reding, predstavila predlog nove Uredbe (ne več Direktive) o varstvu osebnih podatkov. Predlog reforme (priznati je treba, da res ni šlo za filigranske, pač pa za skoraj monumentalne spremembe), je bila v določenih delih zastavljena zelo ambiciozno, v drugih delih pa je bila že takoj deležna očitkov o zlobiranosti in podkupljenosti s strani industrije. Ne glede na to, ali gre verjeti v dobrosrčnost Komisije ali ne, je dejstvo, da je naloga usklajevanja interesov industrije po čim bolj svobodnem pretoku podatkov (beri: kopičenju podatkov in profiliranju potrošnikov) ter interesov ljudi po varstvu zasebnosti v današnjem času izjemno težka. V katerokoli smer bi se nagnila tehtnica, bi Evropska komisija in Parlament žela pritiske, kot so se denimo pokazali pri vloženih več kot 3500 amandmajih na predlagano novo Uredbo – si upam reči, (neslaven) svetovni rekord!

Posebno bitko pa bo v prihodnosti treba bojevati na področju policijskih pooblastil in obveščevalnih služb. Nedavne prisluškovalne in nadzorovalne afere so zresnile tudi najbolj okorne skeptike, ki so trdili, da nimajo česa skrivati. Vseobsežen nadzor nad vsemi zemljani, ki ga je razkril Snowden in kasneje nekateri novinarji in nevladne organizacije, je stresel tudi evropske politike, vsaj tako se zdi. Sedaj je torej napočil trenutek, morda še pravočasno, da se položi nove temelje za prihodnje varstvo osebnih podatkov v Evropi. Predvsem bo treba ugrizniti v kislo jabolko nadzora nad uporabo informacijskih tehnologij, ki so postale priročno orodje za krčenje človekovih pravic. Če tega ne bomo storili v Evropi, vse bolj kaže, nihče na svetu ne bo.

Nataša Pirc Musar je Informacijska pooblaščenka