Argument moči

Gospodarska zbornica je po dogovoru s predsednico vlade in v sodelovanju še z nekaterimi gospodarskimi združenji pripravila predlog ukrepov, ki bi jih naj v Sloveniji izvedli zaradi boljšega obvladovanja kriznih razmer. Pričakoval sem, da se bo vlada z gospodarstveniki o njihovih predlogih pogovorila in bodo skupaj dorekli, katerim kriznim ukrepom naj bi se dalo prednost. Kolikor vem, predsednica vlade za tak razgovor doslej ni našla časa, kar je obžalovanja vredno. Morda je tako ravnala tudi pod vtisom kritik, ki se jih je javno naslovilo na predloge gospodarstva. Najbolj se je s kritikami izpostavil dr. Mencinger, po moji oceni ne dovolj argumentirano in ne povsem dobronamerno. Spodbudilo pa je med drugim tudi uredništvo Mladine, da se je »lotilo« gospodarstvenikov. V 35. številki je v komentarju z naslovom Esmeralda to storil njen urednik, v 38. številki pa njen sodelavec Borut Mekina. V obeh prispevkih so gospodarstveniki predstavljeni v vse prej kot lepi podobi: bili naj bi pohlepni, v povprečju omejeno sposobni in v veliki meri krivi za to, da se kriza v Sloveniji vse bolj poglablja. Taka ocena seveda navaja na sklep, da njihovih kriznih predlogov ne gre resno jemati.

Sam menim, da je gospodarstvo zadnje, ki ga smemo kriviti, da se kriza poglablja, če pa vendarle tako ravnamo, si možnosti za njeno učinkovito zdravljenje le otežujemo. To mnenje želim v naslednjih vrsticah utemeljiti.

Državo je primerno jemati kot sistem, katerega poslanstvo je optimalno zadovoljevati interese njenih državljanov, sestavlja pa ga več podsistemov, predvsem naslednji trije: gospodarstvo, storitveni del javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo, …), upravljavski podsistem. Slednji vključuje parlament, vlado z državno upravo, sodstvo in centralno banko. Od teh sestavin ima osrednjo vlogo vlada in njen predsednik praviloma obvladuje ključne upravljavske vzvode države. Zato je učinkovitost države predvsem odvisna od upravljavske usposobljenosti predsednika vlade, podobno kot je uspešnost podjetja najbolj odvisna od vodstvenih sposobnosti njegovega direktorja.

Najbolj odgovorni za to, da nam gre vse slabše, so torej predsedniki vlade, ki so to delo opravljali od leta 2005 sem, ko so se v Sloveniji dogajale stvari, zaradi katerih smo sedaj kot država v resnih škripcih. Po zaslugah z negativnim predznakom z veliko prednostjo vodi Janša, sledi mu Pahor, zelo hitro pa si jih nabira tudi sedanja predsednica vlade Bratuškova. Za slednjo pravi minister Virant v intervjuju, ki ga Mladina objavlja v isti številki kot naslovni prispevek, da ima sicer hvalevredne osebne lastnosti, nima pa političnih (vodstvenih) izkušenj in na trenutke deluje nekoliko naivno. V prispodobi to lahko povemo tako: smo v letalu, ki ga krmari simpatična in spodobna gospa, ki pa se pilotiranja žal šele privaja. Varnosti našega leta predvsem ne zaupajo finančni trgi in to drago plačujemo v obliki izjemno visokih obresti za državni dolg.

In sedaj konkretneje o slabostih naše ekonomske politike, ki se odražajo tudi v napakah gospodarstvenikov, o katerih v svojem prispevku govori Mekina. Začnem naj pri bankah. Danes splošno prevladuje spoznanje, da so slovenske banke, ki so v domači lasti, daleč najšibkejši člen gospodarstva. Če odmislimo zunanje vplive so take predvsem zato, ker so jih slabo upravljali ljudje, ki jim je to nalogo poverila politika. Pa tudi Banka Slovenije, katere primarna naloga je skrb za zdravje bank, svojega dela ni zadovoljivo opravljala.

Drugi primer slabega upravljanja države. Znaten del gospodarstva lastniško še vedno obvladuje država in ga po svojih predstavnikih, te se pretežno politično kadruje, tudi upravlja. V povprečju je to upravljanje vse prej kot kvalitetno, zaradi česar je močno prizadeta učinkovitost celotnega gospodarstva.

Tretji primer. Po letu 2005 je Janševa vlada v skladu s svojo neoliberalno usmeritvijo močno pospešila privatizacijo državnega premoženja: spodbudila jo je z zamenjavami njej neljubih direktorjev (Korelič, Janković,…), podprla jo je finančno z bogatim kreditiranjem menedžerskih prevzemov podjetij in poskrbela je, da se teh prevzemov ni oteževalo s pravnimi omejitvami. Vse skupaj se je sprevrglo v plenjenje skupnega premoženja, ki ga danes opredeljujemo kot tajkunizacijo in velja za eno najbolj ponesrečenih in dragih zgodb naše novejše zgodovine. Grehov, ki jih Mekina očita Pajenkovi in Glaserju, torej verjetno ne bi bilo, če bi jih ne spodbudila in podprla država.

In še zadnji primer, čeprav z njim seznam slabega upravljanja države še zdaleč ni izčrpan. Mekina se zgraža zaradi visoke plače, ki si jo izplačuje Šešok, lastnik nekdaj mogočne Iskre. Šešoku bi morda lahko očitali, da ne ravna prav etično in tudi ne modro, ne počne pa nič formalno oporečnega. Če država meni, da je njegovo ravnanje nedopustno, bi zadevo z lahkoto tako uredila, da bi dohodninsko obdavčitev nadpovprečnih plač dvignila od sedanjih 41 na 70 ali celo več odstotkov, kolikor so recimo tega davka plačevali Američani, predno jih je Reagan osrečil z neoliberalno davčno revolucijo. Tudi sicer bi vlada ta čas ravnala modro, da Šešoka in njemu podobne vsaj prehodno obremeni s primerno visokim kriznim davkom. Vendar v duhu spodobne neoliberalne doktrine tega ne bo storila, pač pa se raje ukvarja z idejami, kako še bolj osiromašiti socialno državo.

Naj zaključim z naslednjim. Ne gre dvomiti, da so težave, v katerih smo, pretežno posledica izjemno neučinkovitega upravljanja države. Krivdo zanje valiti na gospodarstvenike je zato brez resne podlage, in kar je še slabše, škodljivo je, saj s takim ravnanjem zmanjšujemo .pripravljenost politike, da vendarle kaj resnega postori za izboljšanje svojih šibkih upravljavskih sposobnosti.