Kako močni smo?

Bruseljski politiki so vse bolj optimistični. Svetovno javnost, predvsem finančne trge, skušajo prepričati, da je najhujše mimo in da je Evropa na poti k okrevanju. Tako je predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso sredi septembra na zasedanju Evropskega parlamenta dejal, da je Evropa »na pravi poti«, kar naj bi dokazovali znaki okrevanja v Španiji, na Portugalskem in v Grčiji. V resnici so te države še globoko v krizi in odrešitev za Evropo še ni tako blizu. So pa blizu evropske volitve, zato bruseljski politiki načrtno prodajajo uspeh. Govor Barrosa je bil bolj uvertura v uradni začetek volilne kampanje kot pa realna ocena stanja. Prav bližina evropskih volitev, te bodo spomladi prihodnje leto, je razlog, zaradi katerega si Bruselj v programu finančne pomoči ne želi še ene države. To bi namreč pokvarilo vtis o napredku.

Nenehno strašenje z zloglasno »trojko«, ki je v Sloveniji postalo že skoraj folklora, je prej pobožna želja tistih domačih »strokovnjakov«, ki upajo, da bi vodenje ekonomske politike v naši državi dokončno prevzela »sposobnejša« tujina. Veselo oznanilo o skorajšnjem kolapsu Slovenije posebej vneto širita slovenska evroposlanca Milan Zver in Lojze Peterle. Izkoristita vsako priložnost, da našo državo prikazujeta kot bolnico v zadnjih izdihljajih. Toda tisto, kar Bruselj pričakuje od Slovenije, ni uradna prošnja za finančno pomoč, temveč fiskalni napor pri uravnoteženju proračuna, sanacija bančnega sistema in privatizacija.

»Naša percepcija, v kakšni situaciji smo, je precej slabša od dejanskega stanja,« je v intervjuju za Delo dejal član vladnega razvojnega sveta, ekonomist Dušan Mramor. Ocenjuje, da nastavki za gospodarsko rast niso slabi. Po ključnih makroekonomskih kazalcih smo daleč od Cipra, Grčije in drugih kriznih držav. »Slovenija je že do zdaj imela zelo velik presežek v tekočih transakcijah s tujino, torej razliko med izvozom in uvozom. Se zavedate, da bo letos presežek v plačilni bilanci med osem in devet odstotkov BDP-ja? Devet odstotkov! To je tri milijarde evrov, kar je več, kot je potrebno za sanacijo bančnega sistema. Toliko je presežka,« pravi. Izvozni del našega gospodarstva deluje presenetljivo dobro, zlasti glede na to, da slovenska podjetja skoraj ne morejo črpati iz finančnih virov. Popravlja se tudi domače povpraševanje. Pobira se gradbeništvo. Gospodarska rast sicer še pada, a vedno manj. V sredini leta je bil padec BDP-ja bistveno manjši kot prej, pravi Mramor. Spodbuden je tudi podatek, da so stroški dela, s katerimi pridobivamo konkurenčnost, v zadnjem letu samo v javnem sektorju padli kar za 8,4 odstotka, medtem ko so v območju evra zrasli za 1,4 odstotka. Stanje torej sploh ni tako katastrofalno, kot nas skušajo prepričati dežurni prognostiki črnih scenarijev. Težave sicer imamo, tudi nekaj resnih, kot sta zadolženost podjetij in kapitalska podhranjenost bank, vendar jih še vedno lahko rešimo sami, brez tuje finančne pomoči. Če bomo seveda vodili pametno politiko.

Ključen del pametne politike je politična stabilnost. Politična stabilnost pa ni to, da največja opozicijska stranka SDS v dneh, ko so na obisku v Sloveniji analitiki bonitetne agencije Standard & Poor’s, iz užaljenosti in političnega prestiža vloži interpelacijo zoper finančnega ministra, se pravi zoper ključno osebo v vladi, ki naj bi finančne trge pomirila in prepričala, da smo se sami sposobni izvleči iz krize. Interpelacija v takšnih okoliščinah meji na veleizdajo. Če bi finančni minister padel, bi trgi to lahko razumeli kot tako hud udarec politični stabilnosti, da bi se Sloveniji lahko že samo zato znižala bonitetna ocena, to pa bi posledično pomenilo višje obrestne mere in torej dražje zadolževanje države, bank, podjetij in prebivalstva.

Kriza je znova razkrila, da v EU obstajata dve vrsti pravil: ena, milejša, za velike članice, kot je Francija, in druga, strožja, za male članice, kot je Slovenija.

Enako škodljivo je nenehno ponavljanje, da se Slovenija sploh ne more več zadolžiti na tujih trgih. Tega, ali se lahko zadolži ali ne, trenutno ne ve nihče oziroma bo jasno šele, če in ko se bo dejansko skušala zadolžiti. »Enako se je govorilo tudi pred prejšnjo zadolžitvijo, pa so nam nato, kljub manipulacijam agencije Fitch, za približno isto ceno ponujali kar trikrat več denarja, kot smo ga hoteli,« pravi ekonomist Jože Mencinger. »Žal ga nismo upali vzeti in se za nekaj časa rešiti odvisnosti od agencij in kapitalskih trgov.« Za visoko ceno pa smo po Mencingerju krivi sami. Ni namreč najbolj modro, da najprej na veliko razglašaš, da boš bankrotiral, nato pa greš v banko po posojilo – to je že v izhodišču recept za poraz. Tako prejšnja kot sedanja vlada sta naredili strateško napako, ker se kljub presenetljivo velikemu zanimanju za slovenske državne obveznice nista izdatneje zadolžili. Z dovolj veliko likvidnostno rezervo namreč danes ne bi bilo možnosti za izsiljevanje Slovenije s »trojko«.

Kakšno rezervo imamo

Država ima pri bankah trenutno deponiranih dobrih 3,6 milijarde evrov. »Na voljo ima torej dovolj likvidnosti, ki je potrebna za dokapitalizacijo bank in servisiranje drugih obveznosti proračuna. Zaradi tega gremo Bruslju kar malo na živce,« ocenjuje nekdanji bankir Aljoša Tomaž. Nekateri ekonomisti, med njimi tudi nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari, celo menijo, da ima Slovenija toliko likvidnostnih sredstev, da se ji na tujih trgih kapitala ni treba zadolžiti pred koncem prihodnjega leta in da lahko banke dokapitalizira sama, brez pomoči evrskega reševalnega sklada ESM. Zlasti še, če bo vladi proračunski primanjkljaj v prihodnjem letu uspelo spraviti pod maastrichtsko mejo treh odstotkov BDP-ja.

Ni torej res, da Slovenija nima rezerve ali da je tako rekoč klinično mrtva. Bi pa bili mirnejši, če državi ne bi bilo treba dati milijarde evrov poroštva za posojilo, ki bo omogočilo nadzorovano likvidacijo Probanke in Factor banke. Minister za finance Uroš Čufer in guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec računata, da bo zaprtje obeh zasebnih bank državo stalo 400 milijonov evrov, bolj pesimistični ekonomisti pa ocenjujejo, da bo stalo vsaj 600 milijonov evrov ali celo več. Prav ta strošek povečuje verjetnost, da bo morala Slovenija v novo izdajo obveznic še pred koncem letošnjega leta ali pa v prvih mesecih prihodnjega leta. S tem, ko je država prevzela jamstvo za depozite obeh zasebnih bank, se je potencialni javni dolg čez noč povečal za tri odstotke BDP-ja. Takšna socializacija izgub zasebnih bank se zdi krivična, posebej še, ker na dan prihajajo umazane podrobnosti o poslovanju obeh bank, na primer da so nekdanji nadzorniki Probanke v zadnjih štirih letih samo z nagradami za domnevno dobro poslovanje zaslužili skoraj 700 tisoč evrov. Toda kaj je bila alternativa? Če bi obe zasebni banki poslali v stečaj, bi s tem ogrozili celoten bančni sistem, saj bi lahko prišlo do množičnega odliva depozitov, država pa bi za kritje zajamčenih vlog morala takoj zagotoviti 400 milijonov evrov. Olje na ogenj panike je prilil ekonomist Igor Masten, saj je o likvidaciji obeh zasebnih bank javno govoril že skoraj tri tedne prej, preden je odločitev sprejela Banka Slovenije. Nadzorovana likvidacija je boljša rešitev zato, ker preprečuje beg varčevalcev iz bank, pa tudi zato, ker si država s tem vsaj za nekaj časa odloži strošek. Država sicer ima rezerve, niso pa neomejene. Hitro se lahko zalomi že, če bodo proračunski prilivi v prihodnjem letu manjši od pričakovanih in vladi proračunskega primanjkljaja ne bo uspelo spraviti na tri odstotke BDP-ja. Lahko se izkaže, da je preveč optimistično ocenila prilive, ki naj bi jih prinesli nepremičninski davek in ukrepi proti sivi ekonomiji. Zalomi pa se lahko tudi pri črpanju evropskih sredstev. Vlada računa, da bomo v prihodnjem letu iz bruseljske blagajne načrpali 1,8 milijarde evrov, naš vir z direktorata za proračun pa trdi, da je ta številka povsem nerealna, saj programi, na podlagi katerih bi lahko dobili sredstva iz iztekajoče se finančne perspektive, sploh niso pripravljeni.

Vse vendarle ni tako črno. Spodbudna je novica, da gre naši največji trgovinski partnerici Nemčiji vse bolje. Rast nemškega BDP-ja se nadaljuje, kar je po oceni nemške centralne banke predvsem posledica solidne domače potrošnje. Sicer pregovorno varčni Nemci so očitno začeli trošiti, kar je dobro tudi za izvozno usmerjeno slovensko gospodarstvo. To obeta več posla za izvoznike in s tem večje prilive v državni proračun.

Zaplete se lahko pri dokapitalizaciji bank, če bodo stresni testi in pregledi bančnih aktiv razkrili, da te potrebujejo bistveno večjo kapitalsko injekcijo, kot je doslej predvidevala vlada. Bonitetna agencija Fitch je maja pisala, da naj bi luknja v slovenskem bančnem sistemu znašala 2,8 milijarde evrov, kar pomeni osem odstotkov BDP-ja, vlada pa je za dokapitalizacijo bank predvidela 1,2 milijarde evrov. A tudi če se uresniči napoved Fitcha in nam delež javnega dolga v BDP-ju zaradi visokih stroškov sanacije bank naraste na 70 odstotkov BDP-ja, bi bili še vedno manj zadolženi kot Grčija, Španija, Italija in manj kot nekatera najbolj uspešna evropska gospodarstva, denimo nemško. Celo če bi v Sloveniji celoten bančni sektor, vse vloge prenesli v javni dolg, bi prišli samo na nekaj več kot sto odstotkov BDP-ja in bi bili torej še vedno manj zadolženi kot nekatere glavne evropske države. Poleg tega pa so zmogljivosti za doseganje gospodarske rasti v Sloveniji veliko širše kot v drugih kriznih državah, tako vsaj trdi madžarski ekonomist Zsolt Darvas, raziskovalec na bruseljskem inštitutu Bruegel.

Slovenija lahko banke dokapitalizira sama, in to takoj, ne da bi šla na tuje trge kapitala. Z decembra lani sprejeto spremembo zakona o bankah je postala mogoča dokapitalizacija bank s stvarnim vložkom. Slovenija bi banke lahko dokapitalizirala z državnimi obveznicami v višini približno 1,5 milijarde evrov, nato pa bi te obveznice postopno zamenjevala v skladu s pogoji na trgu kapitala. To operacijo lahko izvede v mesecu dni in zanjo ne potrebuje dovoljenja EU. S tem bi dosegli, da slovenske sistemske banke ne bi več spadale med kapitalsko neustrezne. Enako pomemben je zagon gospodarstva. Mencinger ugotavlja, da v vladnem naboru ukrepov ni nobenih radikalnih rešitev. »V bistvu vse rešitve samo prerazdelijo bremena med skupinami, produkta pa ne povečajo.« Za predvideno privatizacijo pa pravi: »Gre za ideologijo, zato me spominja na nacionalizacijo iz leta 1948, ko naj bi tudi privatni frizer ogrožal socializem.«

Dolgove je mogoče odplačevati samo z gospodarsko rastjo. Ključna za zagon rasti pa sta sanacija bančnega sistema in razdolžitev podjetij – to je edini način, da banke spet začnejo kreditirati gospodarstvo. Velika škoda je, da je minister Čufer popustil pod pritiski Bruslja in odložil prenos slabih bančnih terjatev na slabo banko. Če bi namreč prenos terjatev izvedli že v začetku julija, kot je bilo prvotno načrtovano, bi bile bančne bilance zdaj že očiščene in bi banke lahko izdatneje financirale dobre projekte podjetij. Če bi nato stresni testi in pregledi bančnih aktiv razkrili, da je luknja v bankah večja od pričakovane, bi naknadno dodali potrebna sredstva. Tako pa se bo do novembra čakalo na rezultate, to pa pomeni, da bodo zamujeni štirje dragoceni meseci. »Odlog prenosa terjatev in dokapitalizacije nas kar precej stane, krediti padajo po letni stopnji med devetimi in desetimi odstotki,« opozarja Aljoša Tomaž. Ob takšnem zavlačevanju se vse bolj zdi, da je bil primaren interes za reševanje bančne krize s slabo banko ideološki in interesni ter nikakor najcenejša in najhitrejša sanacija bančnega sistema.

Nekateri ekonomisti pravijo, da bi morali sistemske banke dokapitalizirati prek stalnega evrskega reševalnega sklada ESM, kot sta to že storila Španija in Ciper. V teh primerih ni šlo za neposredno dokapitalizacijo bank, takšne možnosti namreč zaradi nasprotovanja Nemčije ni dobila še nobena država. Pač pa je šlo za posredno pomoč v obliki posojila, ki ga je ESM dala državi, ta pa je potem dokapitalizirala banke. Prošnja za pomoč ESM je še vedno opcija, če se nam vse drugo zalomi, a treba je vedeti, da bi to pomenilo »dokončno priznanje naše države, da ji ni uspelo pridobiti strateških vlagateljev v svoje sistemske banke, da sama ne more več razrešiti težav sanacije bančnega sistema in tudi ne težav svojih javnih financ«, pravi ekonomist Aleksander Aristovnik. Predvsem pa takšna pomoč ne bi bila brez obveznosti. »Pomoč iz ESM bi bila striktno pogojena z izvedbo diktiranih strukturnih reform, ki bi bile zagotovo veliko bolj rigorozne in boleče, kot so bile dosedanje, v ’domači’ izvedbi.« Z dokapitalizacijo bank prek ESM bi tudi dokončno izgubili nadzor nad svojim bančnim sektorjem in s tem nad reinvestiranjem prihrankov slovenskega prebivalstva. »V Evropi imata samo Finska in Luksemburg ter pogojno Belgija delež bank v domačem lastništvu pod 50 odstotki. Zanimivo, tudi EU zahteva posebno dovoljenje za kakršnokoli naložbo ne-EU-vlagateljev v EU-banke, ki presega pet odstotkov kapitala. Iz istega razloga kot nacionalne države ščitijo državno lastništvo bank,« pravi Marko Golob, nekdanji član uprave nekdanje Agencije za upravljanje kapitalskih naložb države.

Tako prejšnja kot sedanja vlada sta naredili strateško napako, ker se kljub presenetljivo velikem zanimanju za slovenske državne obveznice nista izdatneje zadolžili.

Dvojna merila

Vlada v prihodnjih dveh letih stavi predvsem na dohodkovno stran proračuna, posegov v pokojnine in socialne transferje pa ne predvideva, pa tudi plač zaposlenim v javnem sektorju ne namerava dodatno rezati, vsaj ne do leta 2015. Prav tako za zdaj ne namerava uvesti kriznega davka, vprašljiva je tudi še vedno uvedba davčnih blagajn, zagotovo pa tudi ne namerava odpraviti minimalne plače. Zaveda se namreč, da bi s tem dodano zadušila gospodarsko rast in še poglobila naraščajočo revščino. Rešitev ni v stiskanju, temveč v rasti. To poudarja tudi guverner Jazbec. Pravi, da smo v Sloveniji prišli do »zgornje točke obremenitve posameznikov in gospodarstva«.

Napoved vlade, da bo proračunski primanjkljaj že v prihodnjem letu spravila na tri odstotke BDP-ja, v letu 2015 pa na 2,5 odstotka BDP-ja, je po mnenju Aristovnika nerealna, saj nam Evropski statistični urad kot edini članici EU (poleg Cipra) za prihodnje leto napoveduje negativno gospodarsko rast. »Res je, da se Sloveniji napoveduje izboljšanje glede na letošnje leto, pa vendarle je treba izpostaviti, da smo v prvih osmih mesecih letos skupaj naredili že za 1,25 milijarde evrov primanjkljaja, kar je 81 odstotkov načrtovanega za vse leto oziroma več, kot ga vlada napoveduje za celotno prihodnje leto. Ker bo verjeten iztržek davka na nepremičnine nižji od pričakovanega, bo za želeni javnofinančni cilj treba poseči po dodatnih rezih v izdatkih, kjer so se resnici na ljubo konkretni rezi začeli šele lani.« Nasprotno pa Mencinger meni, da primanjkljaja sploh ne bi smeli zmanjšati, saj bi ta celo po zlatem pravilu v zdajšnji situaciji moral biti višji. »Bolj ga bo uspelo zmanjšati, slabše bo, saj se bo znižal BDP. Poskusi radikalnega zmanjševanja bodo tako uničili zdajšnje izboljšanje, do katerega je prišlo kljub ’pomoči’ ekonomske politike,« opozarja Mencinger. In dodaja: »Žal pa vlada nima volje upreti se diktatom Evropske komisije in praktično nobene možnosti upreti se volji Evropske centralne banke.« To dokazuje tudi naslednja farsa.

Razumljivo je, da smo kot člani EU in evroobmočja dolžni spoštovati skupna pravila igre. Težava se pojavi, kadar ta pravila niso enaka za vse. Kriza je razkrila, da v EU obstajata dve vrsti pravil: ena, milejša, za velike članice, in druga, strožja za male članice. EU od članic zahteva, da uravnotežijo svoj proračun. Njihov strukturni primanjkljaj, to je primanjkljaj, ki ne upošteva učinkov gospodarskega cikla, torej močne konjunkture ali recesije, na letni ravni ne sme preseči 0,5 odstotka BDP-ja. Evropska komisija pričakuje, da bodo članice v uresničitev tega cilja vložile dovolj fiskalnega napora. Sloveniji zdaj očita, da je vložila premalo napora. Po izračunih Evropske komisije naj bi namreč Slovenija svoj strukturni primanjkljaj v zadnjem letu znižala zgolj za 0,2 odstotka BDP-ja, po izračunih ministrstva za finance pa smo ga znižali za dober odstotek. Kako je možna ta velika razlika? In čigava metodologija izračunavanja je sploh pravilna – tista, ki jo uporablja Evropska komisija, ali tista, ki jo uporablja ministrstvo za finance? Slovenija ni edina članica, pri kateri se številke dramatično razlikujejo. To se je zgodilo tudi Franciji. Toda francoska vlada ni pogoltnila očitka o premajhnem fiskalnem naporu, pač pa se je na izračun Evropske komisije pritožila. Dokazala je, da je bil njen fiskalni napor za skoraj 1,5 odstotne točke večji od napora, ki ji ga je priznala komisija. In kaj je storila komisija? Je rekla: Zavračamo pritožbo in vztrajamo pri lastnem izračunu, ker je naša metodologija edina prava? Ne. Pritožbi Francije je ugodila. Zakaj se torej na izračun komisije ne bi pritožila tudi vlada Alenke Bratušek? Res je, da smo bistveno manjša in manj vplivna članica od Francije in da imamo zato že v izhodišču manj možnosti, da naši pritožbi ugodijo. Toda če bomo tiho, se lahko zgodi, da nam bodo v Bruslju nekoč dejali: saj ste se imeli možnost pritožiti, pa je niste pravočasno izkoristili!