Nazaj k naravi

Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah sta partnerja v arhitekturnem biroju Multiplan arhitekti, pa tudi zasebno. Njun zadnji projekt je enodružinska hiša na Katarini nad Ljubljano, priljubljeni izletniški točki nedeljskih pohodnikov.

Za odločitev za selitev iz mestnega vrveža v podeželsko okolje, kjer ni bližine trgovin in službe, je potreben velik miselni obrat. »Sem gor Mercator ne dostavlja špecerije,« mi pove Aleš Žnidaršič, ko se voziva iz Ljubljane proti zaselku Topol pri Medvodah. Približno dvajsetminutna vožnja v klanec je pravzaprav majhna žrtev za to, kar ponuja življenje v naravi: čistejši zrak, nižje temperature v poletnih mesecih, bujno vegetacijo, predvsem pa odsotnost hrupa. Tu, na skoraj 700 metrih nadmorske višine, se duša resnično spočije. Prava sonaravna gradnja ni tista, za katero je potrebnih kup tehnoloških inovacij, temveč tista, pri kateri je stavba v prostor umeščena tako, da čim bolj izkorišča naravne danosti in je torej spoštljiva do naravnega okolja. In prav takšna je hiša na Katarini.

Večina bi se ustrašila gradnje na strmi in ozki parceli, arhitekta Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah pa sta v zahtevnem terenu našla navdih. Pobočja nista prilagodila hiši, temveč hišo pobočju. Da sta ohranila stara kostanjeva in hrastova drevesa, sta hišo temeljila na pilote. Pravzaprav na skupno 200 metrov pilotov, ki segajo osem metrov pod zemljo. To je resda občutno podražilo gradnjo, betonski oporni zid bi bil cenejši, vendar pa drevesne krošnje zgornji etaži, kamor sta umestila dnevne prostore, v poletnih mesecih zagotavljajo naravno senčenje. Intimnejši, spalni del je umeščen v spodnjo etažo hiše, ki je odmaknjena od ceste in že zato manj izpostavljena poletni pripeki. Razporeditev prostorov je drugačna od običajne, a je tu popolnoma upravičena.

Najimpozantnejši je skoraj sto kvadratnih metrov velik dnevni prostor, kjer so poleg sedežne garniture in kamina še glavna in delovna kuhinja, jedilnica ter stopnišče do spodnje etaže. Skozi panoramske steklene površine je neoviran razgled na Polhograjsko hribovje, ob lepem vremenu pa se vidi vse do Primorske. Domiselne zavese v dnevnem prostoru, ki so aluzija na drevesne lističe, so delo oblikovalke Almire Sadar in niso le dekoracija, ampak so namenjene tudi akustiki prostora, z njimi sta arhitekta zmanjšala odmev, ki je v tako velikem in minimalistično opremljenem prostoru nujno zlo.

V spodnji etaži je poleg spalnic še kopalnica s kadjo in ločeno prho – tu so tla in stene namesto s ploščicami obložene s teracem, umetnim kamnom. Arhitekta sta teraco uporabila tudi za tlakovanje dostopa do hiše, le da tam ni brušen, da ob padavinah ne drsi. Čeprav je hiša velika, bivalni prostori obsegajo 220 kvadratnih metrov, poleg tega pa je še sto kvadratnih metrov teras in ločena, skoraj 40 kvadratnih metrov velika garaža, objekt ne deluje kot tujek, ne štrli ven, temveč je diskretno skrit za krošnjami dreves in drugo naravno vegetacijo.

Po vsej hiši je nameščeno talno gretje, na dvokapni strehi pa so sončni kolektorji za ogrevanje vode. Zasnova hiše omogoča prečno naravno prezračevanje, zato jo je mogoče ohladiti brez klimatske naprave. Večina pohištva, tudi kuhinja, kopalnica in leseno stopnišče, je izdelana po meri in po načrtih arhitektov. Tu se je izvrstno izkazal mizar Boris Matjašec, s katerim Aleš Žnidaršič in Katja Žlajpah sodelujeta pri večini svojih arhitekturnih projektov. Pravita, da z njim rada sodelujeta, ker ni klasičen mizar, ampak umetnik s prirojenim občutkom za lepo. Njegovi izdelki so brezhibni, res pa je, da si za izvedbo vzame veliko časa. Nasploh je hiša odraz vrhunskih obrtniških spretnosti. Od oken, vrat do kljuk – vse je izdelano po načrtih arhitektov, s pretanjenim občutkom za detajl. V hiši nič ne manjka, a tudi ni nič odveč. Vse je narejeno z občutkom za pravo mero. Vsak prostor je nekoliko drugačen, skozi hišo pa se prepleta rdeča nit, stkana iz betona, stekla in veliko lesa. Na južni strani je hiša skoraj povsem zastekljena, odprta v naravo, na severni je zaprta, zazidana – kar pripomore k naravnemu ogrevanju in hlajenju. Na vzhodni strani, ob glavnem vhodu, je jutranja terasa, na zahodni strani pa večerna terasa z letno kuhinjo, skrito za lesenim opažem. Zaradi velikih steklenih površin se zdi, kot da se prostori nadaljujejo ven, v naravo, da je torej narava nekakšen podaljšek hiše. Takšna hiša je seveda tudi logistično izjemno zahteven projekt, ki terja dosledno izpeljavo arhitekturne zamisli. Investitor mora od začetka vedeti, kaj želi, in pri tem tudi vztrajati. Kajti brez vztrajnosti je lahko še tako dober projekt nazadnje videti povprečen.

Ker sta investitorja ljubitelja vrhunskega oblikovanja, je v hiši veliko domiselnih izdelkov domačih in tujih oblikovalcev. Sedežna garnitura v zemeljskih tonih je izdelek italijanskega proizvajalca Moroso, luči, ki osvetljujejo kuhinjski pult, sta oblikovala arhitekta Matija Bevk in Vasa J. Perović, nad jedilno mizo so luči britanskega oblikovalskega podjetja Tom Dixon, na terasi stoli in miza Ming iz ekspandiranega polipropilena, ki jih je oblikoval Gorazd Malačič iz skupine Asobi, pred glavnim vhodom v hišo sta gugalnici, delo oblikovalskega studia Kontrastika, v otroški sobi pa stolčki brez nog in mizica japonskega proizvajalca Muji. Skratka, hiša je zakladnica vrhunskega oblikovanja in prava paša za oči. Čeprav se morda zdi, da tako moderen objekt ne spada v naravo, je hiša na Katarini v resnici do naravnega okolja spoštljivejša od večine klasično grajenih slovenskih hiš, ki so jih investitorji postavili v lastni režiji in mimo navodil arhitektov.