Restavrator keramičnih posod

Njegov poklic je nekaj zelo posebnega, s svojim delom, z rekonstrukcijami starih posod, nas seznanja s tem, kako so v davnini kuhali, kako shranjevali živež in kakšno vrednost je posodje imelo v družbi. Njegovo delo priča o bivalnih navadah naših prednikov. Nekateri arheologi pravijo, da je Stanko Gojkovič ta hip edini, ki je v 40 letih delovne dobe pridobil takšno rutino in znanje, da je kos še tako težki nalogi rekonstrukcije arheoloških najdb iz keramike.

Znanje je pridobil od očeta in tako postal eden izmed glavnih mojstrov restavriranja več tisoč let starih keramičnih posod. Takih mojstrov, ki bi že na podlagi črepinje ali dveh zaslutili, kakšna je bila videti stara posoda, je v Sloveniji malo. Tisti, ki brez njegovega znanja, predanosti in delavnosti ne bi mogli dobro opravljati raziskovalno-znanstvenega dela, so arheologi, zaposleni na zavodih za varovanje kulturne dediščine in v muzejih. Gojkovič sodeluje z njimi tudi na terenu, pri izkopavanju na arheoloških najdiščih. »Seveda je za restavratorja najboljše, da material vidi na terenu, kako so ga arheologi odkopali, kako je ležal v grobu kot pridatek ali pa v stavbi ob ognjišču. Po možnosti posodo sam dvignem iz zemlje, če je bila razbita, sam poberem črepinje. Torej jo tam, na kraju najdbe, razstavim, dam v škatlo in takšno posodo zagotovo kasneje lažje sestavim. A za arheologe je pomemben tudi en sam kos posode, ena sama črepinja, da lahko določijo zgodovinsko obdobje in kulturo, ki ji je pripadala,« opisuje Gojkovič eno izmed faz v poteku svojega dela.

Na vprašanje, kako se počuti, ko se vedno znova znajde pred veliko škatlo, polno črepinj, iz katerih mora sestaviti posodje, odgovarja, da ga pri tem delu pač ne sme zgrabiti malodušje. »Ne, to pa se ne sme zgoditi! Polna škatla črepinj je zame vedno izziv. Saj če nečesa ne morem sestaviti takoj, se takšni posodi za nekaj časa umaknem, jo pustim, potem se vrnem k njej in takrat, čez čas, gre po navadi lažje. Ja, nekatere črepinje so me precej časa čakale, potem pa so se kar sestavile.« Natančno se drži postopkov in načel restavriranja posod, ki jih je prevzel od očeta Janeza Gojkoviča. »Oče je vedno dejal, tako daleč greš v sestavljanju posode, dokler imaš stik črepinj. Posode ne moreš sestaviti od vrha do dna, če nimaš vseh podatkov. Tukaj si ne smeš nič izmišljevati! Videti se morajo prehodi, vsak naklon, kot da bi sledil razpoloženju starega mojstra, da začutiš, kdaj se mu je zatresla roka. In to, kar delam, je vse le ročno delo. Tudi ne smem uporabljati lončarskega kolesa, predvsem za starejša obdobja pred rimskim časom ne. V prazgodovini so lončarji delali vse z roko in te posode tudi niso simetrične. Tej njihovi nesimetriji moram pri restavriranju slediti tudi sam.« Odločno je poudaril, da ne dela rekonstrukcij, ampak posode restavrira. V bistvu mora začutiti tisto staro obliko in to je počasno delo; najprej zlepi dele posode, nato mora podlagati, da lahko dopolnjuje z mavcem, jemlje odtise, sledi brušenje, ko je posoda sestavljena do stopnje, ki so jo najdeni ostanki pač omogočili. Kadar se najde med črepinjami profil posode, je vse lažje in tako jo lahko včasih sestavi tudi čisto do zadnjega detajla in to je zmaga. Ko je restavriranje pri koncu, posode nikoli ne tonira, tako kot nekateri d rugi restavratorji, ampak pusti mavčne dopolnitve bele. »Oče je vedno rekel – tisto, kar je dodano, se mora videti! Nekateri tonirajo, jaz se držim očetovih načel, a tudi mnogi restavratorji po svetu so podobnega mnenja. Nikoli ne naredim več, kot mi dovolijo najdene črepinje. Posode si ne morem izmisliti. Moja naloga je, da ustvarim dovolj verodostojno dopolnitev in da se vidi, kakšna je nekoč bila.« Resnica je, pravijo poznavalci, da se je osnovnih zakonitosti tega dela sicer mogoče priučiti, a če vajenec nima v rokah pravega občutka za obliko, posode ne bo nikoli sestavil, niti dopolnil.

Ta, na neki način družinski poklic, so pri Gojkovičevih začeli opravljati po naključju, tako kot se pogosto sestavi življenje. V času med obema vojnama je prišel na Ptuj arheolog dr. Walter Schmid, ki je bil takrat predstojnik arheološkega oddelka v graškem Joanneumu in deželni arheolog za Štajersko. Schmid je bil v letih od 1905 do 1909 tudi kustos v Deželnem muzeju v Ljubljani, današnjem Narodnem muzeju Slovenije in je prvi, ki je znanstveno izkopaval ostaline antične Emone, kar bo prihodnje leto širši slovenski javnosti prikazano ob 2000-letnici ustanovitve rimske Emone v ljubljanskem Mestnem in Narodnem muzeju. Gojkovičev oče je Schmidu pomagal pri arheoloških izkopavanjih na Ptuju in v okolici in se je hitro učil. Profesor ga je ’obrajtal’ in mu je priskrbel službo čuvaja mitreja na Hajdini. Sodelovanje Gojkoviča starejšega in Walterja Schmida se je nadaljevalo tudi po vojni, hkrati pa so v ptujskem muzeju potrebovala nekoga, ki bi restavriral stare posode. »Oče je imel ročne spretnosti, bil je izučen kolar in v njegovih rokah je vsak material dobil smisel. V muzeju je takoj začel delati. Takrat je še restavrirala gospa Skrabarjeva in ocenila očetovo delo tako, da so ga vzeli v redno službo.« Rezultate dela obeh Gojkovičev, starejšega in mlajšega, vidimo kot razstavne eksponate v arheoloških zbirkah muzejev v Tolminu, Novem mestu, na Ptuju, v Mariboru, tudi v Narodnem muzeju v Ljubljani pa v Gradcu in drugod. Gojkovič mlajši je sodeloval še pri postavitvi nedavno nagrajenega ormoškega muzeja, kjer posebej izstopa arheološki del muzejske postavitve.

Stanko Gojkovič je prvo posodo zlepil že v sedmem razredu osnovne šole.

Oče je šel v službo, on pa je se je doma lotil črepinj posode, ki so jo arheologi našli v starem prazgodovinskem grobu na Hajdini. »Dobro je!« je sinovo delo ocenil oče, ko se je vrnil iz službe, in pribil: »Pa še onega zlepi!« S tem je mislil na črepinje posode, ki je še čakala v škatli. A Stanko ga ni ubogal, bolj ga je mikalo, da bi zlepljene črepinje dopolnil z mavcem, da bi nastala posoda. Dovolj dolgo je opazoval očeta, da si je drznil takoj na ’višjo’ stopnjo restavriranja. »Čez dva dni sem mu pokazal dopolnjeno posodo. Malo sem že trepetal, kaj bo rekel. On pa mi je suho odvrnil – ’Ja, zdaj pa je vredi.’ Od tistega časa sem lahko delal z njim. Tako se je začelo moje vajeniško obdobje.« Po osnovni šoli ni šel v Ljubljano na srednjo oblikovno šolo, kar bi bilo logično glede na ročne spretnosti. Pri hiši je bilo enajst otrok in ni bilo dovolj denarja, da bi vsi študirali. Brat Viktor je študiral kiparstvo, drugi brat Janez kemijo, Stanko pa je šel v srednjo kovinarsko šolo doma na Ptuju. Sestre so bile spretne risarke, najmlajša Majda je postala risarka arheološkega gradiva, najstarejša Slavica pa je risala načrte na ptujskem katastru. Stanko pravi, da je nekaj te ustvarjalnosti moralo že biti v genih Gojkovičeve družine. Ročnih spretnosti pa se je kar ’nalezel’ od očeta in počasi prevzel njegovo delo. Nekaj dodatnega znanja je pridobil ob izpopolnjevanju v Novem Sadu in v Narodnem muzeju v Ljubljani. Tako kot se je sam učil pri očetu, zdaj s postopki restavriranja starih keramičnih posod seznanja sinova.

A da je postal tako velik mojster kakor oče, je pri lepljenju črepinj presedel mesece in mesece. »Pred leti, še takrat, ko sem bil v službi v ptujskem muzeju, sem se več kot štiri mesece mučil z veliko prazgodovinsko žaro. V višino je merila 80 centimetrov in v širino približno 60 centimetrov. Manjkal mi je en rob, da bi jo sestavil do konca, preprosto nisem mogel začutiti njenega naklona. Pa sem šel po arheologinjo, da bi si ogledala, kaj je zraslo iz črepinj, in mi morda pomagala s kakšnim podatkom. Tako opazujeva to zlepljeno posodo, želel sem jo obrniti, da bi jo kolegica videla še z druge strani, pa se je zaradi pomanjkanja statičnosti žara nagnila in padla ter se razletela še na več koščkov. No, po tem dogodku sem jo zlepil v treh tednih in jo dopolnil v končno obliko.« Gojkovič restavrira posode iz različnih zgodovinskih obdobij in iz zelo različno sestavljenih materialov – glin, tudi različno pečenih; vse to mora videti, pregledati stanje, če je glina prekrhka, jo mora utrditi, biti mora pozoren na reliefni ornament ali na barvo, vse sledi mora ohraniti.

V ptujskem muzeju je delal do konca sedemdesetih let, takrat pa se je zaposlil na mariborskem zavodu za spomeniško varstvo. Naziv poklica se je z leti spreminjal – enkrat je bil preparator, drugič restavrator, sedaj je konservator/restavrator.

Gojkoviča z letošnjim letom pošiljajo v pokoj, saj država varčuje tudi pri takšnih redkih poklicih, kot je njegov. Pravi, da je arheološka skupina na zavodu razpadla, del arheologov je šel na Center za preventivno arheologijo, na OE ZVKDS Maribor pa sta ostala le še dva arheologa za zaščito arheološkega terena. Nič več ni arheoloških terenov, sistematičnih raziskav in živega dela, sedaj pišejo le še soglasja za gradnje, preostala je zgolj papirologija. »V dobrih starih časih je bila takšna politika, da je vsak vzgojil naslednika. A to se sedaj na zavodu ni zgodilo, ker sta se politika in odnos do arheološke dediščine spremenila. Morda bo tudi to delo restavriranja arheoloških najdb iz keramike prešlo v zasebne roke, tako kot je prešlo vodenje arheoloških izkopavanj.« Tako se sprašuje Stanko Gojkovič, ki je v življenju restavriral na tisoče posod, v to vložil na tisoče ur potrpežljivega dela, skupaj z očetom postavil visoke standarde in požel strokovna priznanja. A žal znanja ni mogel prenesti na mlajše rodove, za njim v štajerski regiji ne bo nihče več opravljal takšnega dela in tako se bo izgubilo tudi delovno mesto.