Sonia Piedrafita: Volitve v evropski parlament in težave z vox populi

Sveži podatki o upadajoči podpori Evropski uniji v številnih državah članicah so povzročili nekaj nemira – ne nazadnje tudi zaradi strahu, da bo udeležba na volitvah v Evropski parlament, ki bodo prihodnjega maja, še manjša. Nezadovoljstvo nad upravljanjem in vpliv evrske krize bi utegnile izkoristiti populistične protievropsko nastrojene stranke in spodbuditi prihod volivcev iz protesta, kar bi resno ogrozilo sprejemanje odločitev v EU in spodkopalo občutek skupne istovetnosti ter morebitne načrte za nadaljnje povezovanje.

Vzpon populističnih strank

V Grčiji sta na splošnih volitvah maja lani glavni politični stranki (Pasok in Nova demokracija), ki sta v prejšnjem mandatu zasedali kar 84 odstotkov sedežev, dobili le 149 od 300 sedežev. Koalicija radikalne levičarske unitarne socialne fronte Syriza, ki je svojo predvolivno kampanjo usmerila v enostransko prekinitev dogovora med EU in Mednarodnim denarnim skladom, je z 52 sedeži postala druga največja stranka v parlamentu, za njo so zaostali tudi socialisti. Protievropsko besedišče je pomagalo tudi skrajno desničarski Zlati zori, da je prišla do 21 sedežev. Na novih volitvah junija (ker ni bilo mogoče oblikovati koalicijske vlade) je Pasok izgubil še več glasov in Syriza se je z 71 sedeži utrdila kot glavna opozicijska stranka. Skupaj so stranke, ki so neomajno nasprotovale reševanju krize in varčevalnim ukrepom, kot jih je predpisala EU, pridobile 46 odstotkov sedežev v parlamentu. V Italiji je na letošnjih splošnih volitvah nekdanji premier in najljubši kandidat EU Mario Monti zdrsnil na četrto mesto, medtem ko se je populistična protievropska stranka Gibanje pet zvezd s četrtino vseh glasov prebila na tretje mesto.

Tudi v Franciji je protievropska pot v prvem krogu lanskih predsedniških volitev prinesla uspeh skrajno desničarski Nacionalni fronti in njeni kandidatki Marine Le Pen, ki je na svojo stran pridobila šest milijonov volivcev. Na letošnjih dopolnilnih volitvah je Nacionalna fronta premagala Socialistično stranko in zasedla tretje mesto, kar se bo po podatkih iz zadnjih javnomnenjskih raziskav zelo verjetno ponovilo tudi na naslednjih evropskih volitvah. Kot uvod v predvolivno kampanjo in v povezavi s sporom med francosko vladajočo stranko in predsednikom komisije je Marine Le Pen menda izjavila, da Jose Manuel Barroso pomeni katastrofo za Francijo in Evropo in simbolizira »ponoreli evropski sistem, ki ga podpirata tako Unija za ljudsko gibanje kot Socialistična stranka (Financial Times, 24. junij 2013). Populistične protievropske stranke so vidno popravile izid tudi na volitvah na Finskem in Nizozemskem. Stranka pravih Fincev se je okrepila na volitvah 2011, in sicer zaradi kampanje, katere bistvo je bilo neizprosno nasprotovanje reševanju Portugalske. Nedavne raziskave javnega mnenja kažejo, da na Nizozemskem reševanje Cipra stranko Geerta Wilderja potiska nazaj na vodilni položaj.

Raziskave Evrobarometra kažejo tudi, da je podpora EU dejansko upadla tako rekoč povsod. Nezaupanje v unijo se je povečalo z 32 odstotkov leta 2007 na lanskih 60 odstotkov. Lani je nasprotovanje gospodarski in denarni uniji pa evru poskočilo na 40 odstotkov; 45 odstotkov prebivalcev pesimistično gleda na prihodnost EU, 29 odstotkov pa jih nima dobrega mnenja o njej. Ta trend je bil še posebej izrazit v južnih članicah, vendar pri tem nikakor niso osamljene. Evroskeptičnost se je namreč povečala tudi v šestih največjih državah, iz katerih prihaja polovica evropskih poslancev. Tako je 72 odstotkov Špancev izjavilo, da ne zaupajo Uniji, medtem ko jih je bilo pred šestimi leti takšnega mnenja le 24 odstotkov. V Združenem kraljestvu je ta delež 69-odstoten, v Nemčiji 58-odstoten, v Franciji je dve odstotni točki manjši, v Italiji dosega dobro polovico oziroma 53 odstotkov, na Poljskem pa je nezaupljivih 42 odstotkov ljudi (leta 2007 jih je bilo 18 odstotkov). Kot kaže nova Harrisova raziskava, je 73 odstotkov Špancev in 56 odstotkov Italijanov prepričanih, da jim Nemčija ne bi smela vsiliti strogih varčevalnih ukrepov v obdobju šibke gospodarske rasti. Zaskrbljenosti zaradi čedalje večjega vpliva Nemčije v EU niso izrazili le v Španiji in Italiji, temveč tudi v Franciji in Združenem kraljestvu.

Obeti za volitve v Evropski parlament prihodnje leto

Udeležba na evropskih volitvah upada že od prvih pozivov k neposrednim volitvam leta 1979. Na zadnjih volitvah je bila udeležba tako rekordno nizka, le 43-odstotna. Udeležba na volitvah na Hrvaškem aprila letos je bila pod 21 odstotki. Kot razkrivajo raziskave Evrobarometra, večina evropskih državljanov (več kot polovica) meni, da njihov glas tako ali tako ne bo ničesar spremenil in da se Evropski parlament ne ukvarja s težavami, ki jih dejansko tarejo. Poleg tega nimajo dovolj podatkov o volitvah in Evropskem parlamentu, pa še evropske zadeve jih niti ne zanimajo. Za večino potencialnih volivcev imajo volitve v parlament EU preveč medel namen v primerjavi z volitvami na državni ravni. Te volitve tudi niso orodje za kaznovanje trenutne oblasti (predvsem komisije in sveta). Volitve v Evropski parlament ne vključujejo podrobnega zakonodajnega programa, ki naj bi ga volivci odobrili, saj imajo pravico, da predlagajo novo zakonodajo, večinoma le v Evropski komisiji (in le izjemoma tudi v Svetu). Za nameček so politične razlike med evropskimi političnimi strankami razmeroma težko razumljive, zato so te volitve še manj privlačne za volivce. Evropske stranke so bolj konfederacija državnih delegacij z različno ideologijo, posebnostmi in interesi, kot pa značilna državna stranka z jasno opisanim političnim programom in močno notranjo disciplino za njegovo uresničitev.

Kandidate za evropski parlament izbirajo državne stranke in te tudi pripravijo predvolivne kampanje. Poleg tega glavne politične skupine v Evropskem parlamentu običajno glasujejo enotno, da bi okrepile položaj parlamenta v pogajanjih s Svetom in Komisijo. Vse to, pa še težave, ki jih imajo številni državljani, ko skušajo slediti zadevam EU (v pomoč jim niso niti zapleteno sprejemanje odločitev na evropski ravni, raznolika politika in nezadostno poročanje v medijih), je krivo, da imajo volitve v Evropski parlament status drugorazrednih volitev, ki si osredotočene predvsem na notranja namesto na evropska vprašanja.

Takšnemu razvoju so se v parlamentu skušali upreti z novo pobudo, v kateri so glavne evropske politične naveze pozvali, naj čim prej imenujejo svoje kandidate za položaj predsednika Evropske komisije, da bi lahko pripravili vseevropsko kampanjo, katere jedro bi bila evropska vprašanja. Upajo, da bodo tako spodbudili državljane k prihodu na volišče in oddaji glasu. Stranke v posameznih državah tudi pozivajo, naj jasno povedo, h kateri evropski stranki sodijo in katerega kandidata bodo podprle. Zaradi evrske krize se ljudje po vsej Evropi (tako v »reševanih« državah kot v državah rešiteljicah) veliko bolj zavedajo posledic evropskih odločitev za njihovo vsakdanje življenje. Vpliv »Bruslja« na državno fiskalno in gospodarsko politiko državljani občutijo neposredno, in to neugodno. Tako se je razprava o EU preselila iz uradov birokratov na ulice, in nesoglasja glede skupnih evropskih zadev med državnimi in evropskimi strankami so vse očitnejša.

Kakorkoli že, verjetno bodo na koncu prednosti takšnega razvoja dogodkov prej izkoristile evroskeptične kot proevropsko usmerjene stranke. Povečanje števila glasov za radikalne evroskeptične stranke se bo glede na volivne sisteme v državah članicah hitro odrazilo v zasedbi Evropskega parlamenta. Večina jih pri razdelitvi sedežev uporablja proporcionalno metodo z enim volivnim okrožjem, kar še poudari proporcionalnost sistema. Le v enajstih državah članicah poznajo zakoniti prag, ki pa je v vseh primerih manjši kot pet odstotkov. Zato je verjetno, da bodo te stranke dobile predstavnike v parlamentu, če jim bo volivce uspelo spraviti na protestno glasovanje proti EU in vladajočim strankam, ki so podprle njene odločitve. Morda bodo celo skušale oblikovati veliko protievropsko koalicijo. To bi lahko pomenilo nesluteno tveganje za delovanje in identiteto Evropskega parlamenta. Po letu 1989 se število strank v Evropskem parlamentu stalno povečuje, in sicer zaradi širjenja unije ter reforme volivne zakonodaje leta 2002, s katero so uvedli bolj proporcionalen sistem. No, število političnih skupin je upadlo. V zadnjih dveh mandatih sta dve največji skupini (konservativci in socialisti) zasedali več kot 60 odstotkov sedežev. Široko predstavništvo strank, ki ne sodijo v glavne proevropske parlamentarne skupine, bi pomenilo, da bi zelo težko dosegli zahtevano večino pri številnih glasovanjih. S tem bi zavrli sprejemanje odločitev v EU, vključno z volitvami predsednika komisije. Hkrati bi lahko tudi škodili trdni odločenosti parlamenta, da širi načela demokracije, človekovih pravic in povezovanje v EU.

Sklep

Predlog, da bi evropske politične stranke imenovale kandidate za predsednika Evropske komisije, morda le ni tako posrečena zamisel. Nekateri kandidati, o katerih se pogovarjajo trenutno, v številnih državah niso znani in zato državljanov ne bi spodbudili, da bi odšli na volišča. V drugih državah članicah pa bi lahko preprosto izrazili svoje nezadovoljstvo in glasovali protestno. Poleg tega bi predlog Evropskega parlamenta za predsednika komisije lahko pripomogel k nadaljnjemu politiziranju te institucije EU, in to v času, ko močno, neodvisno komisijo potrebujemo bolj kot kdajkoli.

Potrebujemo kampanjo, ki bi jo pripravile evropske in državne politične stranke ob sodelovanju ustanov EU, v kateri bi poudarili vrline Evropske unije in izpostavili stroške zaradi manj ali sploh nič Evrope. Glavne evropske stranke bi morale tudi razmisliti o razlogih za vse večjo nezadovoljstvo z EU in pripraviti prave politične volivne manifeste, ki bi obravnavali dejanske težave ljudi. Pojasniti bi morale svoja stališča glede pomembnih zakonodajnih svežnjev, ki so trenutno v pripravi (na primer bančna unija) in se izreči, kateri še se jim zdijo pomembni (na primer na področju zaposlovanja ali priseljevanja). Hkrati bi EU morala izdelati zdravo strategijo za odpiranje delovnih mest in boljšo komunikacijo, prek katere bi upravičila svoje (ekonomske) odločitve. Državljani morajo dobiti občutek, da so pomembni tako njihovi glasovi kot unija, ta pa mora odločno pokazati, da so pomembni tudi državljani.

Sonia Piedrafita je raziskovalka na inštitutu The Centre for European Policy Studies (CEPS) v Bruslju.

© The Centre for European Policy Studies (CEPS)