Prodaj tujcu in izbriši

Spoštovani,

niso vsi navijači tudi razbijači. Niso koruptivni vsi politiki. In ne kradejo vsi direktorji. Četudi smo v Sloveniji nagnjeni k prekomernemu posploševanju, to ni res in je pravzaprav tudi škodljivo. Ali je nek navijač razbijal ob stadionu stoječa vozila, ali je nek politik ravnal koruptivno ali ne ter ali je gospodarstvenik s svojim ravnanjem oškodoval podjetje in njegove upnike, v urejenih pravnih državah ugotavlja in razsodi sodišče na podlagi objektivne in neodvisne presoje dokazov.

Žal mi je, da si novinar Mladininega članka »Prodaj tujcu in izbriši« problematike izbrisanih podjetij ni ogledal tudi iz zornega kota, s katerim sem bil sam soočen v času prejšnjega mandata, ko sem se s tem problemom, starim 15 let, veliko ukvarjal. Ta zorni kot pa pomeni velike človeške in socialne tragedije tisoče podjetnikov, ki so se znašli v poslovnih težavah zaradi povsem objektivnih razlogov (v mnogih primerih zato, ker jim njihovi upniki niso poplačali terjatev). Med njimi so tisoči ljudi, ki so bili pionirji podjetništva v Sloveniji in ki jih je sporna zakonodaja obsodila na rob družbe, podvržene neizprosnosti rubežnikov, brez da bi videli sodnika in se lahko pred njim zagovarjali. Na tem mestu naj popravim tezo, da je Zakon o uveljavitvi ali odpustitvi odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih družb »napisal in zlobiral« dr. Šime Ivanjko. Resnica je, da smo ta zakon skupaj z omenjenim strokovnjakom dalj časa pripravljali s Civilno iniciativo nasilno izbrisanih podjetij, ki se v imenu družbenikov več kot 17.000 prisilno izbrisanih podjetij bori za popravo krivic, ki jih je povzročila država z administrativnim ukrepom, ne da bi imeli obtoženi, torej podjetniki, enkrat samkrat priložnost, da stopijo pred sodišče. Ne, obsodba je bila napisana ipso iure in obtoženci obsojeni brez sojenja. Brez kakršnegakoli pravnega sredstva. Brez pravice.

Sam ne morem soditi, koliko je barab in goljufov med družbeniki več kot 17.000 podjetij, ki so bila izbrisana na podlagi sporne zakonodaje iz leta 1999. Osebno pa sem avtor obsežnih obrazložitev zakona, kjer je opisanih tudi več deset usod izbrisanih podjetnikov. Sodeč po pogovoru z mnogimi med njimi ne prepoznavam goljufov in barab, pač pa nemočne, oropane ljudi, ki jih je država oropala ne le premoženja, pač pa tudi pravice, da se branijo pred sodnikom. Te pravice, ki jo štejem kot samo jedro civilizirane pravne države. Načelo, da je vsakdo »nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže«, v primeru teh ljudi ni bilo uresničeno. Obsodil jih ni sodnik, ampak sam zakon. Resnica pa je, da je bil zlobiran osnovni zakon (Zakon o finančnem poslovanju podjetij), ki je razvil pravo gospodarsko panogo oderuškega okoriščanja na račun izbrisanih družbenikov, katerih dolgovi so v mnogih primerih zaradi preprodaje glavnic in obresti narasli za vrtoglave, eksponentne zneske. Je to pravično, Mladina?

Kljub retroaktivni uporabi in kljub temu, da gre za negacijo temeljnega načela korporativnega prava o ločenosti premoženja in osebnosti družbenika in njegovega podjetja, spornosti tega zakona Ustavno sodišče ni nikoli prepoznalo. Je pa v ločenem mnenju k odločbi v zadevi UI 135/00 to prepoznala ustavna sodnica dr. Dragica Wedam Lukič, ki je med drugim zapisala, da je sama »ves čas zastopala stališče, da (takšna, op.p.) ureditev pomeni poseg v navedene ustavne pravice…«. Zanimivo je tudi mnenje dr. Franca Serajnika, avstrijskega odvetnika slovenskega rodu, ki takšno ureditev smatra »za moteč poseg v sistem korporacijskega prava, ker uvaja jamstvo družbenika ’kot princip’ in ne ’kot izjemo’. Nobenega dvoma ni, da slovenska ureditev vsaj v zahodni Evropi nima para«.

To seveda ne pomeni, da družbenik nikoli ne odgovarja za obveznosti svoje družbe tudi s svojim premoženjem. Mora odgovarjati, če sodišče (in nihče drug!) ugotovi, da je s svojimi ravnanji zlorabil družbo v škodo svojih upnikov. To ni le standard slovenskega (zelo malo uporabljanega) standarda spregleda pravne osebnosti, ampak je uporabljen v večini evropskih držav in je v slovenski pravni red povzet po ureditvi iz nemške Handelsgesetzbuch.

Problem izbrisanih podjetnikov je na las podoben problemu izbrisanih prebivalcev. Morda bo tudi v tem primeru šele Evropsko sodišče za človekove pravice vrnilo temeljne človeške in državljanske pravice ljudem, ki so jih bili v Sloveniji nesramno oropani. To vidim še kot zadnjo možnost, da se v Sloveniji vrnemo v krog civiliziranih držav. Kjer je dobro nagrajeno, zlo kaznovano, tehtnico med njima pa ima neodvisno sodišče, pred katerim se soočita tožnik in obtoženec.

S spoštovanjem,