Argument moči

Spoštovani gospod Cetinski, z vašo kritiko, da je v prvi vrsti za stanje odgovorna politika, se povsem strinjamo in smo o tem v zadnjih letih v Mladini obširno pisali. Težava je nastala predvsem pri vključitvi v območje evra, ko je država dobila dostop do poceni denarja, ekonomska politika pa se je na to odzvala povsem neprimerno. K primerom, ki jih naštevate, lahko zgolj še dodamo kakšnega novega. Finančno ministrstvo je pod vodstvom Dušana Mramorja in v sodelovanju z Banko Slovenije pripravilo usmeritve ob prevzemu evra, na več kot sto straneh, ki pa so bile ob zamenjavi oblasti pozabljene v predalu. Vse pove že dejstvo, da se tedanji novi finančni minister Andrej Bajuk in vodja centralne Banke Mitja Gaspari v tistem času nista enkrat srečala na rednih sestankih – očitno zaradi političnih nesoglasij. Bajuk pa je nato v tujini vzel več kot milijardo »poceni« kredita in z njim poplačal kredite pri domačih bankah, s čimer je v domači sistem vbrizgal ogromno likvidnih sredstev, ki so jih te morale plasirati v obliki kreditov. Kot veste, so potem tudi preoblikovali DARS, ki je začel te kredite najemati, ob tem, da so banke začele dobesedno prositi še druge gospodarstvenike, naj se zadolžijo. Zavedeni od umetne rasti pa so politiki nato še znižali davke in s pomočjo zakona dovolili menedžerske prevzeme na kredit. Kot veste, se je tako celotna zadolžitev Slovenije, ki je med letoma 1991 in 2004 počasi naraščala do 15 milijard evrov, v zgolj treh ali štirih letih dvignila na okrog 35 milijard. Ampak vendarle: če se spomnite, so tudi tedaj menedžerji zahtevali olajšave za investicije, danes pa vemo, da delavci v podjetjih, ki so te olajšave dobili, še zmeraj delajo na strojih, ki bi spadali v muzeje. Če kaj, potem je na podlagi teh izkušenj treba nenehne zahteve delodajalcev po »olajšavah« začeti gledati bolj kritično – in to je bil tudi naš namen. Če bi vsaj slovenski menedžerji v produktivnem smislu »izkoristili« te politične napake, bi bila katastrofa na koncu manjša. Pa tega niso storili. To je treba izpostaviti, ker menedžerji v zadnjih letih kljub svojim grehom ne skrivajo političnih aspiracij. Kot veste, se je v zadnjih letih v Sloveniji pojavilo več pobud, da bi vodenje politike prevzeli »tehnični« mandatarji – menedžerji (tudi Janković sodi v to kategorijo). Ločnica med gospodarstvom in politiko ni tako »sistemska«, kot ste jo opisali, in za to nosijo politično odgovornost tudi gospodarstveniki.

Lep pozdrav,