Cenzura

Pisatelj in režiser Goran Vojnović je v svojem drugem romanu Jugoslavija, moja dežela ubesedil čustveno in tematsko zapleteno zgodbo mladostnika Vladana Borojevića, ki odkriva mračne skrivnosti iz življenja svojega očeta, generala JLA, ki je postal vojni zločinec. Roman je bil letos v okviru nacionalnega projekta Rastem s knjigo, ki ga vodi Javna agencija za knjigo v sodelovanju s kulturnim in šolskim ministrstvom ter s še nekaterimi drugimi institucijami, izbran za učno gradivo dijakov prvega letnika srednjih šol.

Toda vsi niso zadovoljni z vključitvijo Vojnovićevega romana v projekt Rastem s knjigo. Poslanka SDS Alenka Jeraj je na ministrstvi naslovila poslansko vprašanje, v katerem se sprašuje o ustreznosti izbire. »Prejela sem nekaj zgražanj staršev, ki so omenjeno knjigo prinesli na dom. Sprašujejo se, ali izbrana knjiga spodbuja domovinsko zavest, zavest o državni pripadnosti in narodni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi,« je zapisala Jerajeva.

Iz Javne agencije za knjigo so sporočili, da so knjigo izbrali na podlagi »literarne kakovosti in izvirnosti«, »odmevnosti knjige v strokovni in širši javnosti«, »jezikovne odličnosti«, »primernosti knjižnega dela razvojni stopnji dijakov prvega letnika« in »kakovosti uredniškega dela«. »Zgodba o polpretekli zgodovini, ki preveva tudi sedanjost sodobne slovenske stvarnosti, je mnogoplastno besedilo, kjer se prepletajo družinska drama, družbena kritičnost, mladostnikovo iskanje lastne identitete,« so zapisali v strokovni komisij, ki je knjigo izbrala. Sicer pa je tudi za ta roman Vojnović dobil nagrado kresnik, strokovna komisija pa je poudarila predvsem univerzalnost teme, ki se je pisatelj loteva.

Vojnovićev roman govori o odraščanju mladostnika z ne ravno vsakdanjo življenjsko zgodbo. In domovinska zavest, o kateri govori Jerajeva, se utrjuje predvsem s širino razumevanja drugačnih zgodb, kot pa so morda le zgodbe »avtohtonih« Slovencev.

Minister za kulturo dr. Uroš Grilc pa je dejal, da ima lahko »vsak posameznik o umetniškem delu svoje mnenje, ko pa roman, slika ali gledališka predstava postanejo objekt politične presoje, se vračamo v čase, ki smo jih z uvedbo demokratičnega sistema, upajmo, za vedno zapustili«.