Kaskaderski podvig

Restavracija Planika, Hotel Gold Club
Goriška cesta 25 č, Ajdovščina
Tel.: 05 3644 708
www.hotelgoldclub.eu
Ajdovska Planika streže od torka do četrtka od 12. do 15. in od 18. do 22. ure, ob petkih zvečer potegnejo uro dlje. Od sobote do ponedeljka šibajo brez pavze od poldneva do 23. (sobota) oziroma do 22. (nedelja, ponedeljek) ure.

Fino:
ocvrt junečji turnedo (pogojno)

Ne tako fino:
špageti alla chittara
sladice
neskladje med zapisanim na jedilnem listu in postreženim
oderuška vinska marža

Strošek za štirihodno z jedilnika izbrano večerjo se je na koncu ustavil pri malo manj kot 40 evrih na osebo.

Dragi bralec, ki meni, da je oštarijsko konzumiranje za nizkonakladni bilten res majka od džoba, ima v veliki meri prav in Konzumov oddelek za upravljanje kadrov ni prejel še nobene eminemovske jamrarije o tem, kako zajebano je živeti življenje, v katerem ti nič ne manjka. Je pa resnici na ljubo treba povedati, da redno obiskovanje slovenskih gostiln s sabo prinese tudi kakšen resen kaskaderski moment.

Na enega takih smo naleteli ondan, ko so nam v ta nobel restavraciji ajdovskega zlatoklubskega hotela v roke dali na oko čisto spodoben jedilni list, na katerem je pisalo, da gre za poletno ponudbo 2011. In ker je dve leti kar dolga doba, je razumljivo, da je v tem času s tega čisto spodobnega jedilnika tu in tam izpadla kakšna reč. Natančneje: izpadle so točne tiste reči, ki so ga delale čisto spodobnega.

Kdor je hotel naročiti zvitek iz dimljenega lososa z marinirano zelenjavo in hladno paradižnikovo juho, je dobil odgovor, da so tako delali, ko so jedilni list uvajali, zdaj pa rezine dimljenega lososa postrežejo kar tako, navadno. Mhm. In tisti, ki je hotel naročiti jagenjčkov kotlet na žaru z meto, ribezom in krompirjevimi žličniki, je čez nekaj minut dobil odgovor, da je pa ravno jagenjčka zmanjkalo. Obe informaciji sta v kombinaciji s sramotno zanič pogrinjkom – trdim, suhim, mlačnim in v bledozelen zmlevek vloženim ocvrtim kroketom – jasno napovedali, da tole ne bo ravno večer za v spominsko knjigo. In res: namesto granite iz ingverja in limete so tris surovih rib prekrili z mešanico rukole, paradajza, oliv in kaper, ki je – tokrat namesto melancaninega pireja, scamorze in domače vratovine – rabila tudi kot obloga govejega karpača. Špageti alla chittara z gamberi so se kopali v razredčeni in pocukrani paradižnikovi mezgi, skodelo težkih (in niti pod razno ne domačih) rezancev z jurčki so hoteli okrasiti s sirovim hrustavcem, pa so jo z gumastim sirovim podplatom. Na tej točki so bila naša pričakovanja že tako nizka, da so se ocvrte rezine junčjega turnedoja – čeprav precej mastne in v precej grahasti sirovi omaki – zdele še kar dobre, opečenih svinjskih ribic s praženimi lešniki pa si tudi nismo predstavljali kot v rezine pancete ovitih, prepečenih in z indust-zosom politih medaljonov. Edina svetla točka večera – predoziranje sladkorja je namreč zavdalo tako čokoladnemu moussu kot palačinkam z breskvami – je bila buteljka Guerilinega tabuja 2007. Ampak le do takrat, ko smo videli, da jo prodajajo s 300-odstotnim pribitkom. Zakaj ste pa potem sploh jedli, ob koncu mogoče vpraša dragi bralec. Odgovarjam: zato, da tebi ne bo treba.