Argument moči

Ugotavljanje, da je v prvi vrsti odgovorna za sedanje stanje politika samo še utrjuje prepričanje, da je tudi rešitev predvsem v rokah vlade oz. države. Toda to sploh ni res, res pa je, da mnogi, zlasti pa nekateri gospodarski krogi, kar čakajo, da bo država namesto njih reševala njihove probleme. Stvari so mnogo bolj zapletene in medsebojno povezane in od vsakega subjekta v tej igri medsebojnih razmerij je odvisno kako odgovorno je s svojimi ravnanji prispeval ali bo prispeval k takšnemu ali drugačnemu političnemu in gospodarskemu položaju Slovenije. Že avtorja odgovora A. Cetinskemu sta opozorila na razliko med politikama finančnih ministrov Dušana Mramorja in Andreja Bajuka ter na ravnanje bank in kreditojemalcev v času 2005-2008. Samo iz tega se že da ugotoviti , da so obstajale razlike med politikami vlad in tudi nobena vlada ni sprejemala oz. predlagala Državnemu zboru samo slabe rešitve. Vedno je pa bilo vprašanje kako so ravnali osebni in pravni subjekti na podlagi politike vlade. Jasno je, da imamo podjetja, ki so se vedno znala uspešno prilagajati domačim in mednarodnim pogojem poslovanja in zato tudi v teh kriznih časih nimajo večjih problemov. Na drugi strani so podjetja z zastarelo ponudbo ter visoko zadolžena, ki v teh časih životarijo in pričakujejo, da bo država z znižanjem davkov in delavskih pravic pomagala reševati njihovo slabo vodenje.

V obdobju 2005-2008 niso bili na razpolago samo poceni krediti, pač pa je vlada odpravila tudi davek na plačilno listo in znižala dohodnino osebam z največjimi dohodki. Utemeljitev vlade in predstavnikov gospodarstva je bila takrat, da je to pomemben prispevek k olajšanju poslovanja in prispevek k modernizaciji gospodarstva. In kaj se je v resnici zgodilo? Profesor Prašnikar nas je na nekem sestanku na Ekonomski fakulteti informiral o svoji raziskavi, v kateri je ugotovil, da je slovensko gospodarstvo normalno vlagalo v razširjeno reprodukcijo in modernizacijo do leta 2005, kasneje so se pa vlaganja v povprečju močno zmanjšala in sicer kljub temu, da je gospodarstvu ostalo več denarja zaradi davčne razbremenitve in kljub lahko dosegljivim poceni kreditom.

Ko GZS in druge združbe delodajalcev vehementno postavljajo vladi svoje zahteve ničesar ne povedo kaj bodo sami prispevali k izboljšanju stanja. Če bi javnosti predstavili svoj program odpravljanja neetičnega in neposlovnega ravnanja nekaterih gospodarstvenikov bi se gotovo povečalo zaupanje med socialnimi partnerji. Na kaj mislim? Denimo, že zelo dolgo časa je znano, da podizvajalce in dobavitelje naročniki slabo plačujejo. Nekateri so zaradi tega šli celo v stečaj. Doslej delodajalske organizacije niso vplivale na slabe plačnike oziroma na neetično poslovno prakso, temveč računajo samo na ukrepanje državnih institucij. Zavzemajo se za preganjanje sive ekonomije, v mnogih uradno registriranih gospodarskih subjektih je pa leglo sive ekonomije. Zavzemajo se za debirokratizacijo države, hkrati pa pričakujejo, da bodo vse njihove medsebojne probleme reševala država. Pravijo, da imajo kritičen odnos do nosilcev neetične prakse v gospodarstvu, povedali so mi pa, denimo, da gospa Pajenkova, ki je zavozila Probanko, še vedno mirno hodi na sestanke nagrajencev Gospodarske zbornice. Zdi se tudi, da se jim na GZS ne zdi nič narobe, da neko podjetje dobi pomembna sredstva za raziskave in razvoj, potem pa, ko produkt razvije, to podjetje razglasi, da seli svojo proizvodnjo v tujino, ker so tam pač ugodnejši pogoji itd.

Zanimivo je tudi vprašanje kako ravnajo gospodarstveniki kot volivci. Ali so javno nastopili proti politikom, ki so do sedaj državi povzročili največ škode? Zakaj pred referendumom o zakonih Pahorjeve vlade, ko je vlada opozarjala, da se bo v primeru zavrnitve zakonov začela slabšati bonitetna ocena Slovenije, niso aktivno posegli v kampanjo in razkrinkali demagoge različni barv, ki so zatrjevali, da ne bo negativnih posledic in da novega pokojninskega zakona sploh ne potrebujemo. Sedaj nas pa EU, in delodajalci temu pritrjujejo, opozarja, da sedaj nedavno sprejeti pokojninski zakon premalo rešuje problem starajoče se populacije in da je na referendumu zavrnjeni zakon bolj ustrezno reševal ta problem. Zakaj demagoško primerjajo zniževanje zaposlenosti v gospodarstvu in javnem sektorju, ko to sploh ni primerljivo. Pri javnem sektorju ni problem skupen obseg porabljenih sredstev, pač pa je problem učinkovitosti delovanja zlasti nekaterih institucij in problem racionalne porabe javnih sredstev na sploh. To pomeni, da je nekatere sektorje potrebno okrepiti druge pa racionalizirati, če hočemo, da bo država uspešno delovala, tudi v skladu s pričakovanji gospodarstva itd. Toda sedanje izkušnje kažejo, da tudi gospodarstveniki nasprotujejo spremembam v svojem širšem okolju (racionalizaciji državne uprave, krajevne samouprave, zdravstvene in šolske mreže itd.)

Če hočemo kmalu izplavati iz sedanjega položaja bo moral vsak med nami dati nek svoj prispevek, predvsem z razmišljanjem ali je moj gospodarski ali politični interes tudi v skladu z nekim širšim interesom naše družbe. Zato bomo morali vsi malo bolj izostriti pogled na tisto kar nam »prodajajo« posamezniki preko medijev. Tudi mediji ne bi smeli biti goli prenašalci posameznih stališč, ampak biti sposobni obdelati takšno stališče z različnih vidikov in s tem prispevati k bolj zdravim razmeram v naši družbi. Nehajo naj že širiti samo pesimizem.