Bančna unija se obeta čez pet let

Odziv Evropske unije na finančno krizo je bil odločen in večstranski, vendar je šele lani s pobudo za bančno unijo napravila kvantni skok, ki bo dolgoročno morda ključnega pomena. EU bi morala prevzeti načela enotnega bančnega nadzora in jih prenesti še na sisteme reševanja bank ter jamstvene sheme za bančne depozite - to sta dva najpomembnejša predloga -, da bi se v prihodnje laže spopadala s finančnimi krizami. Zvezna varnostna mreža za finančne trge bi koristila vsem in preprečila ogromne upade, ki smo jim bili priča na nekaterih trgih. Koristno bi utegnilo biti tudi, če bi preučili, kako so se ameriški zvezni uradi in agencije spopadali s krizami in jih zdaj tudi uspešno premagali.

Sploh ne moremo dovolj poudariti, da so v skoraj vseh državah članicah EU zlom finančnega sistema preprečili le z velikimi injekcijami državnega denarja, naj bo v obliki neposredne rekapitalizacije finančnega sektorja, z državnimi shemami za slabe banke ali v obliki državnih jamstev za bančne obveznosti in likvidnost. Skupna vrednost državne pomoči naj bi po ocenah Evropske komisije dosegala okoli 12,5 odstotka bruto domačega proizvoda, vendar bodo minila še leta, preden bo po koncu vseh shem državne pomoči znana skupna fiskalna cena. Na Irskem, v državi, v kateri se je kriza začela pred petimi leti, so za podporo trem največjim bankam porabili državnih sredstev v protivrednosti 29 odstotkov BDP. V več državah, tudi Grčiji, v Španiji in na Portugalskem, so sheme državnih jamstev za bančne obveznosti še vedno aktualne in še vedno bi lahko prišlo do dodatnih izgub, medtem ko so na Danskem in v Nemčiji, na primer, sheme zaključili pred dvema mesecema, o morebitnih izgubah, zakopanih globoko znotraj nemških slabih bank, pa ni znanega skoraj ničesar. Zato je prezgodaj ocenjevati, ali smo dokončno položili k zadnjemu počitku dogmo o tem, da je neka banka prevelika za stečaj.

Državna podpora bančnemu sektorju se odkrito ali prikrito nadaljuje v skoraj vseh državah in še vedno si ne drznemo bank prepustiti propadu, niti manjših ne, ter vnovič uveljaviti tržne discipline. Le v peščici držav jim je uspelo vzpostaviti zanesljiv sistem reševanja.

Po zakonodajni plati je gonilna sila odziva v EU program G–20, celo še bolj kot enotni trg. EU se je pri uresničevanju programa doslej odrezala dobro. Izpostaviti je treba predvsem usklajene okvire za reševanje in jamstvene sheme za bančne vloge, saj sta to ključni vprašanji. Evropska komisija je predstavila svoje predloge za reševanje, vendar mora krmariti med nepripravljenostjo nekaterih članic, da bi ustvarile nekaj bolj »evropskega«, in nujnostjo, da se oblikuje sistem, združljiv z enotnim nadzorom in enotnim trgom. Z zvezno varnostno mrežo bi se državno tveganje in izguba razporedila po širšem območju, medtem ko bi se pribitek zaradi tveganja zmanjšal in umirili bi se cikli razcveta ter zastoja.

Če primerjamo posledice finančne krize na Irskem in v Nevadi, lahko opazimo, da so ameriške zvezne ustanove, kot so Zvezna družba za zavarovanje depozitov FDIC in državni hipotekarni banki Freddie Mac in Fannie Mae, umirile razmere. Obe državi sta doživeli nepremičninski razcvet in nato propad podobnih razsežnosti, a zahvaljujoč zveznemu amortizerju v Združenih državah Amerike je bruto domači proizvod v Nevadi upadel le za 3,6 odstotka, na Irskem pa za celih 17,6 odstotka (Daniel Gros, Banking Union: Ireland vs. Nevada, CEPS Commentary, oktober 2012).

Še prej, februarja 2009, je EU sprejela enotna pravila, vendar je to povzročilo občutno povečanje števila in nepreglednosti predpisov na ravni EU. Še vedno ostaja odprto vprašanje, kako »enotna« so ta pravila. Da bi ustregli vsem državam članicam, so se dogovorili za zakonske luknje in izjeme, kar je bilo najbolj razvidno v končnem kompromisu o direktivi in uredbi o kapitalskih zahtevah (CRD IV oziroma Basel III v evropski zakonodaji), po katerih smejo vse države članice med drugim obdržati pomembne pristojnosti pri odločanji o kapitalskih blažilnikih v bankah (CRD, členi 128¬-134).

Evropska centralna banka, bodoča nadzornica v stanju pripravljenosti, bo morala pripraviti lasten, podrobnejši priročnik o nadzoru, je na konferenci komisije o evropskih nadzornih organih povedal Vitor Constancio. Ni še jasno, ali bo to pomenilo tudi popolnoma usklajena kapitalska razmerja.

Glede nadzora je oblikovanje enotnega nadzornega mehanizma velik korak naprej v smeri bolj zvezno urejenega sistema, vendar moramo počakati na dokončno besedilo. Skrbno je treba opazovati, kako bo potekalo sprejemanje odločitev v nadzornem odboru Evropske centralne banke: izogniti bi se bilo treba oslabitvi »zveznega« značaja ECB s šestimi glasovi za člane izvršnega odbora v najvišjem organu, svetu banke. Ena od šibkosti evropskih nadzornih oblasti, kot sta evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) in evropski bančni organ (EBA), je ta, da stalni predsednik in direktor nimata glasu v njihovih odborih nadzornikov držav članic EU.

Zdaj je jasno, da je finančna kriza pripomogla k velikemu koraku naprej pri uskladitvi evropskih predpisov in strnjevanju nadzora, medtem ko za trge to še ne velja. Cena za ohranitev bančnega sektorja med krizo bo še nekaj let breme za davkoplačevalce, hkrati pa tudi ovira pri prizadevanjih za vnovično vzpostavitev dejanske tržne discipline v tem sektorju.

Karel Lannoo je direktor Centra za študije evropskih politik (CEPS) v Bruslju